Ob razglasitvi samostojnosti skoraj ostali brez zastave

Slovenija ne bo nikoli pozabila 25. junija 1991, zgodovinskega dne, ko je slovenska skupščina razglasila Temeljno listino o samostojnosti in neodvisnosti Slovenije. Naslednjega dne je na Trgu republike v Ljubljani sledila slovesna razglasitev samostojnosti. V skupini, ki je dobila nalogo, da na proslavi opravi dvig nove slovenske zastave, je bil tudi major Goran Vidrih. "Ta dogodek bo verjetno vsem, ki smo bili v skupini, za vselej ostal v posebnem spominu," pripoveduje.

Na generalko kar v sandalih

Na generalki, dan pred razglasitvijo samostojnosti, so bili vsi udeleženci oblečeni v uniforme, ki so bili prvi primerki novih službenih uniform Teritorialne obrambe (TO) v Sloveniji. Niso pa imeli ustrezne obutve, kar se, pravi Vidrih, nekaterim, ki so bili zadolženi za opremljanje, sploh ni zdelo problematično. "Kolega stotnik Stojan Ledinek je bil tako na primer kar v sandalih. Če odmislim prisotnost peščice provokatorskih srbskih novinarjev, ki so bili v tistem trenutku na Trgu republike, je generalka minila brez posebnosti. Opravili smo jo s slovensko trobojnico, na kateri pa še ni bilo grba, saj se je šele takrat sprejemala odločitev o njegovi podobi," pripoveduje.

Narobe obrnjen grb

Naslednji dan, torej na dan razglasitve samostojnosti, so udeleženci slovesnosti v zgradbi takratne republiške skupščine pripravljali vse potrebno, da bi dvig nove slovenske zastave potekal brez težav. Zastavo, ki je v dolžino merila 14 metrov, so zložili tako, da bi ob dvigu tekla kar se da gladko. "Bila je skrbno zložena, čakali smo le še na začetek ceremonije. A tik pred tem sta prišla dva moška, ki sta za pasom nosila radijske postaje, zato sem ocenil, da bi lahko bila iz protokola. Razvlekla sta zastavo, nam pa ni preostalo drugega, kot da se postavimo na stran, debelo gledamo in negodujemo nad njunim početjem. Kaj kmalu nam je bilo jasno, kaj se dogaja. Grb zastave je bil namreč obrnjen v rdeče polje. To je pomenilo, da se je nekdo grdo zmotil ali pa celo zadevo namerno zamočil. 'Serviserja' sta želela grb najprej odparati, a je bil tako močno prišit, da za to ni bilo nobene možnosti."

Rezervna zastava Borisa Strela

Zatem so prinesli rezervno zastavo, na kateri pa niso ustrezali nastavki, s katerimi bi jo namestili na drog. Nekako se je pojavila še tretja zastava. Bila je dvoslojna, kar je pomenilo, da je namesto 10 kilogramov tehtala kar 20 kilogramov. Usposobili so jo in jo pripravili za dvig. "V strahu sem razmišljal, da se nam lahko zgodi najhujše, da se na primer sname z letve ali pa celo strga, saj je bila na zgornjem delu prešita samo z enim šivom. Še danes si niti pomisliti ne upam, kakšna blamaža bi lahko bila, če bi se pri tem zgodila kakšna nevšečnost," pravi Vidrih, ki je za lastnika te zastave izvedel šele čez mnogo let, ko je bilo neki v televizijski oddaji v spomin na osamosvojitvene čase povedano, da je bil to nihče drug kot slovenski smučarski as Boris Strel.

'Niti slutil nisem, kje bom čez 24 ur'

Protokol pri dvigu zastave je bil sicer zamišljen tako, da se po govoru predsednika države Milana Kučana začne izvajati nova slovenska himna in se na njen instrumentalni del z droga sname stara slovenska zastava, ki je bila pred glavnim vhodom v skupščino. Ko pa se orkestru s petjem pridruži še pevski zbor, se začne z dvigom nove slovenske zastave. A zaradi velike gneče se spusta stare slovenske zastave skoraj ni videlo. "Videl sem, kako so nekateri politiki in drugi visoki gostje v prvi vrsti začudeno gledali in niso vedeli, kaj se dogaja, saj se ob izvajanju himne ni začela dvigovati nova slovenska zastava. Morda so nekateri tisti hip pomislili, da gre za kakšno sabotažo. Ko pa se je himni pridružil še pevski zbor in smo začeli dvigovati zastavo, je bilo čutiti, da so si nekateri prav pošteno oddahnili," opisuje Vidrih.

Kot pravi, je tisti večer zaslon na Iskrini stavbi kazal 27 º Celzija. Vročo poletno noč pa so še dodatno segreli Marojevićevi pripadniki (Dragiša Marojević, srbski četnik, ki je v tem času organiziral velikosrbske mitinge po Sloveniji in kasneje postal predsednik stranke za enakopravnost občanov, op. a.), ki so najverjetneje nameravali zmotiti slovesnost. Vendar jim kljub temu, da so na vso moč pritiskali proti glavnim gostom na slovesnosti, slavja ni uspelo preprečiti. "Komaj sem čakal, da se zadeva konča. Spili smo pijačo in že sva se s Stojanom vračala proti Hočam, kjer so me kot poveljnika že čakali pripadniki čete za protidiverzantsko dejavnost, ki so bili pod orožjem že od 24. junija. Takrat nisem niti slutil, da bom čez manj kot 24 ur že na bojni nalogi, pri obrambi našega največjega mejnega prehoda Šentilj," Vidrih končuje svojo zgodbo.