Le razsodnost je preprečila napad

Dvajset let pozneje postaja jasno, da bi Ljubljano skorajda doletela usoda, ki je Sarajevo leto pozneje. Poveljnik odreda Teritorialne obrambe v Mostah Neven Borak je namreč leta 1991 držal v obroču današnjo vojašnico slovenske vojske v Mostah. In prejel ukaz, naj napade. ''In to na dan, ko je bila razglašena prekinitev ognja med sprtima stranema,'' pravi.

Ukaz je Boraka pred vojašnico, ki se nahaja med stanovanjskimi bloki in nakupovalnimi središči, presenetil sredi dneva. ''Ko je BTC poln nakupovalcev, ko v stolpnicah na obrobju Jarš ljudje gledajo z balkonov, priti z idejo, da se napade kasarna in sproži vsesplošno streljanje, to presega vse meje razuma,'' na ukaz o napadu gleda Borak.

Zato je o ukazu obvestil sodelavca v predsedstvu in ga zavrnil. V podobni dilemi se je na drugem koncu Ljubljane, tik ob Šentvidu, znašel poveljnik 2. jurišnega odreda Janez Kušar. ''Ukaz se je glasil: Vse enote se pripravijo na napad z minometnim ognjem na vojašnico,'' pravi Kušar. A pred napadom so zahtevali in tudi dobili dovoljenje za premestitev orožja bližje – v Savlje. S tem manevrom so ''izgubili ali pa dobili približno pol ure'', pravi.

Medtem se je Borak na ljubljanskem poveljstvu spraševal, čemu takšni ukazi. ''Rečeno mi je bilo, da je razlog za ta ukaz dobesedno to, da se v Ljubljani ne poka,'' o protislovnosti razloga za ukaz in vsebini povelja pravi Borak.

Mogočih posledic napada so se očitno začeli zavedati tudi v poveljstvu. Borak pravi, da je prav v tistem času, ''ko sva bila na pranju možganov v mestnem štabu'', pridrvela brigada Moris z nalogo, da prepreči izvedbo ukaza. Seveda lahko danes le špekuliramo, kaj bi napad pomenil.

Po besedah generala Andrije Rašete, namestnika poveljnika 5. vojaškega območja, je imelo poveljstvo enote, ki bi bila napadena, ukaz, da z najmočnejšim orožjem udari ''po katerem koli delu mesta Ljubljana''.

''Slovenski vrh se je nedvomno moral zavedati posledic napada na ljubljanske vojašnice, ki so bile številne sredi stanovanjskih naselij in bi vsakemu napadu nedvomno sledil odgovor tako po stanovanjskih objektih kot celotni okolici,'' pravi Janez Rak, snemalec iz zraka.

Z njim se strinja tudi Janez Kušar, ki pravi, da bi JLA vse tiste objekte, ki so jih imeli poveljniki navedene kot legitimne tarče, verjetno uničila. ''Nedaleč od Šentvida je velika transformatorska postaja. Če bi se poškodovala, bi bila cela Ljubljana brez električne energije vsaj pol leta,'' pravi Rašeta in tako omeni le eno od verjetnih tarč vojske. ''Gotovo bi prišlo do civilnih žrtev, ker so bili med našimi enotami in vojaki v kasarni tudi civilni objekti,'' o posledicah izpolnitve ukaza pravi Neven Borak.

Seveda je povsem mogoče, da bi se vojašnica po prvem strelu predala.

''Lahko bi bilo to pozitivno in bi bil to ključen element v tej vojni. Lahko pa bi bila katastrofa, pa bi se zadeva začela razvijati kot v ostalem delu Balkana,'' danes pravi poveljnik 2. jurišnega odreda Janez Kušar. ''Ko pa sem gledal, kaj se dogaja na Hrvaškem in v Bosni. Ko smo videli, kako je iz majhnih stvari nastalo nekaj velikega in neobvladljivega, sem v sebi začel gojiti zadovoljstvo in prepričanje, da sem takrat ravnal popolnoma prav.''

Vzroki za napad niso jasni niti dvajset let pozneje. ''Še danes mislim, da sem prav ravnal,'' na svoje ravnanje pred 20 leti gleda Borak. ''Eno leto za tem sem izvedel, da nisem bil edini.''

Kušarju ni bilo niti rečeno, koliko min uporabiti pri napadu, temveč samo ''gremo v napad – kar bo, pa bo''. ''Kar je imelo na naši strani težo,'' komentira poveljnik 2. jurišnega odreda.

''Pri nas je bila ogorčenost, ker se je armada obrnila proti narodu,'' pravi Neven Borak. ''To, da sva oba ravnala enako, sem si razlagal s tem, da smo imeli za seboj kar v povprečju eno desetletje usposabljanja, kjer so nas usposabljali samostojno presojati in sprejemati odločitve. Dejansko so nas nakupovalci grdo gledali, ker smo omejevali gibanje,'' se dogodkov izpred 20 let spominja Borak.