JLA – od boja proti okupatorju do agresije

Vojska nekdanje SFR Jugoslavije je nastala iz narodnoosvobodilnega boja (NOB) in je leta 1945 dobila ime Jugoslovanska armada, decembra 1951 pa je bila ustanovljena Jugoslovanska ljudska armada (JLA). Sestavljali so jo kopenska vojska, vojaško letalstvo in protizračna obramba ter vojaška mornarica. Temeljila je na sistemu naborništva. Služenje vojaškega roka je bilo obvezno za vse polnoletne moške (stare med 18. in 27. letom starosti, v izjemnih primerih se je ta rok lahko podaljšal do 30. leta starosti), ki so izpolnjevali zdravstvene pogoje. Služenje vojaškega roka je pomenilo biti pripadnik skupnih oboroženih sil vseh narodov in narodnosti SFRJ. Služenje vojaškega roka pa se je v vsem obdobju spreminjalo, glede na družbenopolitične potrebe, na razvoj doktrine JLA in glede na razmere v mednarodni skupnosti.

Direktor Inštituta za novejšo zgodovino in predavatelj vojaške zgodovine na Katedri za obramboslovje FDV UL Damjan Guštin je za naš članek zapisal, da je bila "JLA vseskozi jugoslovanska državna vojska, ki je temeljila na profesionalnem oficirskem kadru in splošni vojaški obveznosti ter se razvijala podobno kot jugoslovanska družba, le da se je v njenem razvoju to odražalo na poseben način, pogosto tudi z zadržkom".

Prvo pomembno prelomnico vidi v letu 1948, ko je morala JLA preiti v obrambo proti dotedanjim zaveznikom s Sovjetsko zvezo na čelu, se preoborožiti z orožjem zahodnega izvora, kar ni ostalo brez vplivov tudi na doktrinarnem in strateškem nivoju. Tedaj je FLR Jugoslavija sklenila edini obrambni sporazum v svoji zgodovini – balkanski pakt z Grčijo in Turčijo, da bi se uspešneje branila pred napadom sovjetskega lagerja. Naslednja velika prelomnica so leta od 1968–1971/74, ko so ločeno – spet – ustanovili enote za prostorsko obrambo – Teritorialno obrambo, ki so jo deloma podredili republikam in izločili iz JLA. Tako so nastale Oborožene sile SFR Jugoslavije.

Pomembna prelomnica je bila tudi leto 1980, ko je JLA izgubila do tedaj nedotakljivo avtoritarnega poveljnika Josipa Broza Tita ter hkrati vstopila v gospodarsko in družbeno krizo, v kateri se ni najbolje znašla, meni Guštin in nadaljuje, da je nekaj let pozneje bilo že čutiti med njenimi poveljujočimi razmišljanja o povečani vlogi JLA v krizi. Leta 1988 je bila vojska prvič izpostavljena široki in odprti družbeni kritiki, zlasti v Sloveniji. Vojaško vodstvo je reagiralo povsem napačno, kar je vodilo do izgube velikega dela legitimnosti vsaj v slovenski družbi. "Morda bi sociološko opredelili to prelomnico tudi kot edino veliko prelomnico v njeni ideološki zgradbi; od komunizma (samoupravnega socializma, 'Titove poti'), je krenila postopoma na pot (srbskega) nacionalizma," dodaja.

No, Jugoslovanska ljudska armada takrat to niti ni bila več, temveč je bila le še Jugoslovanska armada (JA), saj sta Slovenija in Hrvaška izrecno vojsko zardi agresije na državi imenovali le še JA. Uradno je bila razpuščena 20. maja 1992, ko so iz nje nastale Vojska Jugoslavije, Vojska Republike srbske in Vojska Republike srbske krajine.

Vloga Slovencev

Glede na delež Slovencev med prebivalci SFRJ je bila Slovenija v JLA vedno dobro zastopana, pri čemer Guštin poudarja, da je bila gospodarsko Slovenija za SFRJ vsaj dvakrat bolj pomembna glede na njeno prebivalstvo. Pojasnjuje, da je vpliv slovenskih vojaških poveljnikov in voditeljev, razen skozi statistike o nacionalni sestavi profesionalnega vojaškega kadra, predvsem oficirjev in generalov, težko bolj natančno izmeriti. "Gotovo pa Slovenci v njej niso bili v podrejenem položaju, še manj represirani. Častniki slovenskega rodu so dosegali vse čine, tudi najvišje generalske (generalpolkovnik), Slovenec, generalpolkovnik Stane Potočar je bil šef generalštaba, vodili so pomembne sektorje, rodove (npr. general Zdenko Ulepič skoraj 20 let letalstvo, general Avgust Vrtar razvoj in raziskave), pomembni in številni so bili v mornarici; pomemben delež so imeli pri razvoju doktrine totalne obrambe (SLO), bili so na pomembnih poveljniških položajih," dodaja.

Priznava tudi, da generali slovenske narodnosti niso prevladovali ali odločilno usmerjali razvoja JLA. Pravzaprav je tudi optika takega gledanja vprašljiva; tisti del generalitete, ki je odločilno vplival na smer in delovanje vojske, je bil večnacionalen, a enovit. Kar pa ne pomeni, da ni prihajalo do "spopadov" med posameznimi skupinami, ki so bili tako vsebinski kot kadrovski. Poglavitni neformalni generalski skupini sta bili prečanska in srbska, vendar je to le najbolj preprost pogled, saj so vplivali na povezovanje še vsaj ideološki pogledi, vojaško strokovni pogledi, interesi rodov in zvrsti. "In tudi vrhovni poveljnik je večkrat v te konceptualne razlike in osebne spore posegel na radikalen način – z množičnimi upokojitvami, zaradi političnih odklonov v letu 1948 celo z internacijami na Golem otoku, po obračunu s hrvaško pomladjo leta 1971 podobno, celo do obsodb na zaporne kazni," še meni Guštin.

Kot dodaja, je za JLA postajalo značilno, da se je postopoma spreminjala v zbirališče kadrov iz tradicionalnih in revnejših okolij (srbsko, bosensko), da so bili družbeno in gospodarsko razvitejši narodi v njenem profesionalnem kadru vedno manj zastopani. Tako je pri Slovencih delež gojencev na akademijah in potem med nižjim častniškim kadrom močno padel že v 60. letih prejšnjega stoletja na polovico in nato tretjino glede na delež v prebivalstvu. Pri tem seveda niso bili nepomembni tudi nacionalno obarvani razlogi, možnost uporabe jezika, iztrganost iz slovenskega okolja.

Zato so organi slovenske republike med drugim pritiskali na vojaško vodstvo, da mora nekaj ukreniti; omogočiti začetno srednješolsko šolanje v Sloveniji, dopustiti vsaj omejeno uporabo slovenskega jezika pri tem šolanju, urediti status oficirjev, da jih ne bi toliko premeščali, da bi lahko v večjem deležu služili v garnizijah v Sloveniji. Bolje je bilo le med generalskim kadrom, vendar izključno na rovaš t. i. republiškega ključa. Veljalo je namreč, da je bilo pri napredovanjih v generalski čin potrebno upoštevati ne le znanje, sposobnost, pač pa tudi korekcijo glede na republiški izvor. No, v slovenskem primeru se je to povsem ujemalo tudi z nacionalno pripadnostjo, saj Slovencev izven Slovenije tako rekoč ni bilo. Spričo tega ključa so bile višjim častnikom Slovencem generalske epolete v načelu laže dosegljive.

Kako je bilo z jezikom?

Kljub temu da so bili vsi jeziki narodov v SFRJ enakopravni, pa vojaškim obveznikom to ni veliko pomagalo, saj je bil praktično edini jezik v skupni vojaški rabi srbohrvaški. "Takšno stanje je bilo tudi ustavno in zakonsko urejeno. Šolanje in poveljevanje ter tudi uradno poslovanje je potekalo v srbohrvaškem jeziku, od 70. let je bila predpisana tudi izključna raba latinice. V prostem času pa so vojaki lahko govorili kateri koli jezik," pravi Guštin. "Primitivizem predvsem neposredno predpostavljenih, podčastnikov in nižjih častnikov pa je marsikdaj vodil v mehko oviranje pri rabi preostalih nacionalnih jezikov, do očitkov 'grupiranja na nacionalni osnovi', pozivanja na 'bratstvo i jedinstvo', razlag da smo vsi Jugoslovani ipd.," še dodaja.

Pri jeziku so se tudi v vojski lomili različni nacionalnopolitični pogledi o življenju v Jugoslaviji, od želje po ustvarjanju čim bolj enotne in enovite Jugoslavije do nasprotnih želja po oblikovanju republik – nacionalnih držav. "Najbrž se ne motim, če rečem, da je Slovence in tudi državnopolitično vodstvo Socialistične republike Slovenije motilo in jezilo, da vojske niso mogli prepričati k večji uporabi slovenskega jezika vsaj tam, kjer bi bilo mogoče, da ni sistematično jezikovno šolala častnikov, da ni bilo enakovrednih napisov v slovenščini na vojaških objektih. Ta kupa se je prelila poleti 1988 na Roški, ko smo tako rekoč vsi v Sloveniji ogorčeno terjali, da vojaško sodišče četverici sodi v slovenščini," pojasnjuje Guštin.

Nekaj časa radi, potem pa bolj z odporom v JLA

Sprva je bilo predvideno, da morajo naborniki vojaški rok služiti dve leti, izjema pa so bili naborniki v letalstvu in v tankovskih enotah, kjer je vojaški rok trajal tri leta, v mornarici pa celo štiri leta. Leta 1955 po sprejetju Zakona o narodni obrambi je ostal splošni vojaški rok na dveletni ravni, razen za tiste, ki so imeli takrat že končano srednjo šolo. Za te nabornike je bil vojaški rok skrajšan na 18 mesecev. Še krajši, enoletni rok, pa je bil predviden za nabornike s končano šolo za rezervne oficirje z opravljenim izpitom rezervnega podporočnika, ter za tiste, ki so končali višjo šolo ali fakulteto. Triletnega roka so bili oproščeni tudi edini hranilci družine in tisti, ki so živeli v skupnem gospodinjstvu. Do 23. leta je bilo tudi mogoče odložiti služenje, če je bil potencialni nabornik redni študent višje šole ali fakultete. Leta 1961 je bil med drugim triletni rok na dve leti skrajšan za vse pripadnike mornarice. Po letu 1964 pa je bil vojaški rok za vse nabornike skrajšan na 18 mesecev.

V 60. in 70. letih je bilo služenje vojaškega roka mnogim jugoslovanskim državljanom v ponos, še posebej pa staršem, ki so sina pogosto pospremili v vojsko z večjo slovesnostjo. Pozneje pa je vojaščina postala breme. Guštin meni, da so k temu bistveno prispevali procesi v družbi – modernizacija, industrializacija, nove vrednote mladih generacij so vodili do drugačnega razumevanja vojaške obveze, celo v tako tradicionalno vojaško pozitivno opredeljenih okoljih, kot je bilo srbsko podeželje. Drugi dejavnik pa je bil tudi odnos do domovine in obrambe države sploh. Bolj kot se je povečevala razlika med ožjo in širšo domovino, med nacionalnim občutjem ter jugoslovansko orientacijo, bolj so se te razlike kazale. Tretje, s popuščanjem hladne vojne se je občutenje nevarnosti zmanjševalo in s tem tudi osebno vrednotenje rekrutov, da leto in pol, dve ali vsaj eno leto življenja prebijejo oz. celo "izgubijo" v vojaški uniformi.

"Vse to je sovpadalo, tako da se je čas služenja vojaškega roka sicer krajšal, subjektivno pa so ga obvezniki, mladeniči in nekoliko starejši diplomiranci čutili vedno bolj kot breme. Ker ni bilo možnosti civilnega služenja vojske niti ne služenja brez orožja, se je odpor kazal v simuliranju (norosti, neprimernosti)," razlaga Guštin. A kot dodaja, kljub temu izogibanja ni bilo veliko, saj je družbeni pritisk še deloval.

V začetku 80. let so generali celo poskusili z eksperimentom in za vse obveznike predpisali, da so morali na služenje pred začetkom študija, a se je izkazalo, da se to ne bo obneslo in so to kmalu ukinili. "Kljub vsemu pa je bilo služenje vojaškega roka vsaj v nekaterih okoljih še vedno do zadnjega stvar družinskega ponosa, sorodniki rekrutov so se množično udeleževali slovesnih priseg," zaključuje predstojnik INZ.

Oborožitev

JLA je imela okoli tisoč sovjetskih tankov, od tega so bili najboljši tipa T-72 in okoli 450 jugoslovanskih tankov M-84 ter nekaj ameriških tankov M-47. Prav tankovske enote so bile ene najbolj zastarelih v armadi. Armada je razpolagala tudi z več kot 400 borbenimi pehotnimi vozili M80, s 500 vozili M-80 in okoli 300 transportnimi vozili domače izdelave. Pehota je imela tudi več kot 200 sovjetskih oklepnih transportnih vozil, ki so jih pridobili v 60. in 70. letih. Imela je tudi 100 polgoseničarjev ameriške proizvodnje M-3A1 in manjše število romunskih TAB-72.

Topništvo je bilo opremljeno s sovjetskimi, ameriškimi in domačimi sistemi. Armada je imela okoli 1.000 sovjetskih vlečnih havbic, artilijerske baterije je sestavljalo okoli 700 starih ameriških vlečnih topov in tudi domači modeli M-65. Prav to topništvo je bilo ključnega pomena za obrambo v gorskih predelih države. Imela je tudi sovjetske samohodne topove ter jugoslovanske samohodno topove M-7. Poleg tega je bila pehota oborožena tudi z okoli 6.000 minometalci. V ponos so bili armadi tudi večcevni raketni sistemi 160 YMRL-32 in M-63. Leta 1967 pa je bil v državi nameščen prvi sovjetski raketni sistem FROG-7, katerega domet je znašal 100 kilometrov.

Letalstvo

Precej zanimivo je bilo vojaško letalstvo. Leta 1946 je imela vojska sovjetska letala Il-2, YAK-3 in YAK-9. V 60. letih se je letalstvo moderniziralo z ameriškimi letali F-84 in F-86, ameriškimi izvidniškimi letali RT-33, že deset let prej pa je stekla proizvodnja tudi domačih letal ikar S-49. Pozneje se je vojska lahko ponašala tudi z domačimi reaktivnimi letali galeb, supergaleb in bombniki jastreb. Kupila pa je tudi sovjetska letala mig-21 ter mig-29. Prav slednji so bili največji ponos vojske. Največji ponos domače izdelave pa so bili jurišna letala J-22 orao, ki je bilo plod sodelovanja z Romunijo, ki je lahko nosilo tudi za takratne čase precej moderne rakete zrak-zemlja AGM-65 mawerick.

JLA je uporabljala tudi različne sovjetske helikopterje. Imela je sovjetske helikopterje Mil Mi-8, Mil Mi-14, Ka-25, Ka-28 in francoske gazele. Gazele so tako kot vsa ostala letala domače izdelave sestavljali v mostarski tovarni SOKO.

Vse večje enote so spremljala tudi protizračna obramba, ki naj bi ščitila vojake pred morebitnimi letalskimi napadi sovražnika. Raketne enote so uporabljale sovjetske rakete SA-6, SA-7, SA-9, SA-13, SA-14 in SA-16, pehota pa je uporabljala tudi raketne sisteme kratkega dosega. Protiletalska obramba je sicer uporabljala prek 5000 sistemov, v katere so bili vključeni samohodni protiletalski topovi ter vlečno protiletalsko topništvo tuje in domače proizvodnje.

Mornarica

Mornarica je imela poveljstvo v Splitu, večje baze pa so bile še v Pulju, na Pločah in v Kotorju, za rečno flotilo pa je bilo glavna luka na Donavi v Novem Sadu. Okrepila se je v 60. letih, ko je Sovjetska zveza dostavila deset raketnih čolnov osa-I in štiri torpedne čolne shershen. Slednje so pozneje po licenci izdelovali tudi v SFRJ. Med letoma 1981 in 1982 so sovjeti dobavili tudi dve raketni fregati razreda koni, leta 1988 pa so v hrvaški Kraljevici izdelali še dve taki fregati. Vojaška mornarica JLA pa se je ponašala tudi s podmornicami. Že v 60. letih je stekla domača proizvodnja podmornic Sava s šestimi torpednimi cevmi. Zadnje izdelane diverzantske podmornice so bile razreda una. Izdelanih je bilo šest takih podmornic.

Ugled doma in na tujem

Guštin pravi, da je imela JLA odločujoč vpliv pri strokovnih vprašanjih obrambe, tudi pri oblikovanju obrambnega sistema sploh – čeprav so ji politiki včasih vsilili tudi kakšno zadevo, ki jim ni bila všeč. Velik vpliv je imela tudi na političnem področju, v okviru ZKJ – še posebej ker so vojaki tvorili posebno avtonomno organizacijo, ki je bila neposredno del Zveze komunistov Jugoslavije, kot so to bile ostale republiške organizacije (zato »sedma republika«). Velik vpliv je imela tudi na gospodarskem področju, kot velik naročnik blaga in storitev ter tudi kot spodbujevalec in usmerjevalec vojaške industrije, celo produkcije za izvoz. Spomnimo le na projekt nadzvočnega lovca prestreznika, ki naj bi pognal tehnološki razvoj Jugoslavije, ali pa zgražanje, ki so ga predvsem v Sloveniji povzročila poročila o jugoslovanskem izvažanju orožja sprtim državam v Afriki.

Navzven, proti tujini, je bila moč JLA oziroma jugoslovanskih oboroženih sil cenjena vsaj v sosednjem srednjeevropskem in balkanskem prostoru. Že NOV in POJ je med drugo svetovno vojno dobila velik ugled med zahodnimi zavezniki – morda celo bolj kot v Sovjetski zvezi, spet se ji je ugled povečal v informbirojski krizi. JLA je po številčnosti, izurjenosti in opremljenosti najbrž prekašala vse armade sosednjih držav razen italijanske, sistem totalne obrambe pa je zbujal določeno spoštovanje tudi pri državah obeh blokov, ki sta oklepala Jugoslavijo. Zaradi neuvrščene politike je imela tudi vojska veliko stikov v tretjem svetu, šolala tudi njihove častnike in tudi formalno ali neformalno sodelovala pri nekaterih njihovih vojaških projektih ter ne nazadnje vojska je sodelovala tudi v mirovnih silah Združenih narodov.