'Imeli smo 100-metrske bale povojev in gaz'

V času osamosvojitvene vojne niso zalog delali le civilisti, ampak tudi zdravstvo. Lovro Dermota, nekdanji direktor Farmadenta, direktor JZ Mariborske lekarne Maribor, tudi predsednik Lekarniške zbornice Slovenije, še prej pa predsednik Združenja lekarn Slovenije, je za 24ur.com povedal, da so v javnem zdravstvenem zavodu v Mariboru ustanovili svoj grosizem. ''V vojni potrebuješ velike zaloge vezivnega materiala za poškodbe in veliko analgetikov in antibiotikov,'' je povedal in dodal, da so imeli v trgovinah 100-metrske bale različnih gaz in povojev.

Med zalogami se je našel tudi kalijev jodid, ki v primeru jedrske nevarnosti oziroma sevanja varuje ščitnico. Dermota je tudi povedal, da so zaloge obnavljali z novejšimi zdravili, te pa so imeli v posebnem skladišču v neki kleti v Mariboru. ''Če bi morali oditi, bi zdravila naložili, klet pospravili in odšli,'' je dodal. Kot še pravi Dermota, so z zdravili v tistem času delali racionalno. ''To imamo in to lahko damo. Sploh se nismo spraševali, kaj bi še morali imeti,'' je povedal.

Metka Štefančič, predstojnica bolnišnične lekarne Splošne bolnišnice Šempeter pri Novi Gorici, se spominja, da v njihovih lekarnah zaloge zdravil v času vojne niso bile povečane, so pa imeli v okviru Slovenije zaloge za izredne razmere, ki pa niso vse odgovarjale takratni doktrini. Štefančičeva je za 24ur.com povedala, da je v tistem času najbolj primanjkovalo infuzijskih in sterilnih raztopin za operacijsko dejavnost ter dializnih raztopin, antibiotikov, analgetikov, anestetikov ter šivalnih medicinskih pripomočkov in dializnih filtrov. Sicer pa je bilo obdobje osamosvojitve Slovenije za šempetrsko bolnišnico zelo krizno in spopadali so se z velikim izzivom, da so zagotovili nujno potrebna zdravila in medicinske pripomočke za 20 ranjencev, ki so bili poškodovani v vojni, ter za vse bolnike, ki so se zdravili v bolnišnici.

Bolnišnična lekarna se je sicer pred osamosvojitvijo oskrbovala od veledrogeristov iz Ljubljana in Reke. ''V času poostrenih razmer, se je za pet dni končala oskrba naše bolnišnice iz Ljubljane. Veledrogeristu z Reke so zasegli kamion nekje na Krasu in tako tudi te oskrbe ni bilo več. Bolnišnica je ostala brez zdravil in pomembnih medicinskih pripomočkov za operacije, intenzivno enoto in dializo, potrebe po zdravilih in medicinskih pripomočkih pa so zaradi razmer rasle iz ure v uro,'' je povedala.

Bolnišnična lekarna je tako dan in noč izdelovala parenteralne raztopine, KPP in ostale pripravke za operacijske dvorane in intenzivne enote, ki so jih potrebovali najtežji bolniki. Ko so se po petih dneh razmere malo umirile in so bile ponovno vzpostavljene transportne poti, so zaradi izredno velikih potreb posamezna zdravila začela primanjkovati v celi Sloveniji. Lekarna šempetrske bolnišnice se je tako za zagotovitev potreb po zdravilih, ki jih niso mogli sami izdelati, obrnila k sosedom Italijanom in zamejskim Slovencem, ki so preskrbeli za bolnike nujna zdravila in medicinske pripomočke – v začetku predvsem dializne filtre za dializne bolnike ter antibiotike in analgetike.

''S pomočjo družbe Primex, ki je edina imela faks, smo nato poslali številne prošnje za donacije zdravil in medicinskih pripomočkov še v druge države Evrope, na primer v Francijo, Nemčijo in Avstrijo. Odziv je bil presenetljiv. Skupna vrednost doniranih zdravil za našo bolnišnico je bila okoli 3,5 milijona takratnih nemških mark,'' se spominja Štefančičeva.

Nekdanja direktorica Lekarne Ljubljana Tatjana Kogovšek Vidmar pa se spominja, da so bile zaloge zdravil in sanitetnega materiala trimesečne, asortiment pa so pripravljali na zdravstvenem ministrstvu. ''Za te zaloge so lekarniške poslovne enote in posledično – celotni zavod Lekarna Ljubljana izdelovale posebno bilanco, njihov lastnik pa je bil Zavod za blagovne rezerve RS,'' se spominja.

Zaloge so shranjevali še pred letom 1991, in sicer v objektih krajevnih skupnosti, prostore pa so odrejale in financirale občine, ki jih je bilo v tistih časih v Sloveniji le 66. Kasneje in postopoma so se zaloge preselile v javne lekarne. Kot se spominja Kogovšek Vidmarjeva, dobava zdravil ni bila motena, so pa bile vedno težave z zamenjavami in uničevanjem zdravil in sanitetnega materiala s kratkimi roki ali s takimi izdelki, ki so jim pretekli roki in jih je bilo treba odpisati in uničiti.

''Spominjam se izrednih pritiskov upravnikov lekarn na naše dobavitelje – Salus in Kemofarmacijo, da bi jim dali boljše roke nekaterih zdravil in sprejeli nazaj skoraj zapadle ali že zapadle. Posebej se je ta problem izkazoval ob razvrščanju zdravil na liste Zavoda za zdravstveno zavarovanje Slovenije. Ko neko zdravilo ni bilo več na pozitivni listi, ga ni bilo mogoče zamenjati s tistim iz zalog, saj ga v redni prodaji ni bilo mogoče izdajati, ker zdravniki niso predpisovali teh receptov. Zaradi tega in tudi zaradi drugih razlogov smo morali večkrat del teh zalog odpisovati, za kar smo morali pridobiti dovoljenje lastnika, Zavoda za blagovne rezerve RS,'' je povedala.

Tudi direktorica javne agencije za zdravila in medicinske pripomočke Martina Cvelbar se spominja, da večjih pretresov, ki bi v sistemu zdravstvenega varstva nastali zaradi motenj v preskrbi, tako pri zdravilih na recept kot pri tistih brez recepta, ni bilo. ''Na slovenski trg z zdravili sta v naslednjih letih bolj kot vojna leta 1991 vplivala takrat pričeta tranzicija in odprtje trga, kar je vplivalo na neposreden pojav večnacionalnih farmacevtskih družb z njihovimi originalnimi zdravili in na preusmeritev slovenskih farmacevtskih družb v proizvodnjo generičnih zdravil. Prihod novih zdravil je v devetdesetih letih vplival na hitro rast vrednosti trga zdravil, ki je bila sicer med nižjimi v tranzicijskih državah, a je vseeno od pristojnih resornih organov zahtevala različne ukrepe,'' je še povedala za 24ur.com.