Ideja o izdelavi prenosne naprave, ki bi si jo vtaknili v žep in glasbo poslušali prek slušalk, se je japonskim inženirjem porodila leta 1978. Pravzaprav je pobudo za razvoj dal eden izmed Sonyjevih direktorjev, ki si je želel na letalskih poletih krajšati čas s poslušanjem glasbe.
Prvi model se je imenoval TPS-L2, oblikoval ga je inženir Nobutoši Kihara, na Japonskem pa so ga pod blagovno znamko walkman začeli prodajati julija 1979. Naprava je bila kmalu na voljo tudi v ZDA in v Evropi, vendar so jo tržili pod drugimi blagovnimi znamkami, kljub temu pa se je med legende vpisal walkman.
Zanimivo je, da Japonci niso bili prvi, ki so izdelali prenosno napravo za poslušanje glasbe. Že leta 1972 je podobno napravo izdelal nemško-brazilski inženir Andreas Pavel in jo poimenoval stereobelt. V nekaterih državah jo je patentiral, vendar ni doživela množične proizvodnje. Pavel je od Sonyja pozneje zahteval plačilo za uporabo svojega patenta, vendar so Japonci na njegove zahteve pristali le delno.
Razvoj walkmanov se je nadaljeval z razvojem drugih avdio-video tehnologij. Ko so se pojavile CD-plošče, so praktično čez noč izginili kasetniki in walkman je zamenjal discman – to blagovno znamko je tudi zaščitil Sony. Toda v manj kot desetletju je prišlo do še večjih sprememb. Novi formati so zmanjšali prenosne naprave, tako smo dobili mp.3- in mp.4-predvajalnike v različnih oblikah, ne nazadnje pa so sodobni walkmani dandanes tudi mobilni telefoni in številne druge “pametne“ naprave. Zmanjšale so se tudi slušalke, saj so bile pri prvih napravah te izjemno velike in nepraktične, dandanes pa si jih lahko praktično neopazno vtaknemo v uho ...
KOMENTARJI (11)
Opozorilo: 297. členu Kazenskega zakonika je posameznik kazensko odgovoren za javno spodbujanje sovraštva, nasilja ali nestrpnosti.