Šef vas gleda, vi pa ne veste. Poglejte, kaj vse vidi ...

Če na eni strani sodobna tehnologija delavcem pomaga delati bolje in hitreje, je namreč v veliko pomoč tudi delodajalcem – pri nadzoru zaposlenih.

"Vaš delodajalec lahko izve čisto vse o vašem življenju," svari Lewis Maltby iz ameriškega Nacionalnega instituta za pravice delavcev.

Zveni zlovešče? Mogoče vsekakor je. Delodajalci pač brskajo po vaši pošti, preverjajo, kaj in kdaj ste iskali na svetovnem spletu, nameščajo video kamere, da lahko ugotavljajo, kaj ste počeli, s kom in kdaj, nameščajo posebne programe, ki si zapomnijo gesla vaše spletne pošte – na primer tiste na priljubljenem Gmailu, Facebooku ali kakšnem drugem družbenem omrežju, nadzorujejo, katere dokumente tiskate na službenem tiskalniku, koga in kako pogosto kličete s službenega telefona ali mobilnika, s pomočjo GPS ugotavljajo, koliko (ne)upravičenih kilometrov ste opravili s službenim avtomobilom.

Čeprav delodajalce seveda ne moti, da z zasebnega mobilnika ali računalnika še pozno v noč pošiljate službene zadeve in delate, se lahko zaradi enake uporabe službenih pripomočkov v zasebne namene hitro znajdete v težavah.

In če slučajno menite, da vaš delodajalec zagotovo ni takšen špijon, pomislite še enkrat. Že leta 2007 je raziskava, sicer izvedena v ZDA, pokazala, da delodajalci le redko zamudijo priložnost za vohljanje za zaposlenimi. Takrat je skoraj 80 odstotkov delodajalcev priznalo, da nadzorujejo uporabo svetovnega spleta, 65 odstotkov podjetij blokira dostop do nekaterih spletnih strani, več kot polovica delodajalcev shranjuje in prebira elektronsko pošto zaposlenih, pregleduje njihove računalniške datoteke, izpiske telefonskih klicev in uporablja videonadzor, skoraj 40 odstotkov pa jih celo spremlja, ali njihovi zaposleni res tipkajo, takrat ko bi morali.

Podobno iznajdljivi kot ameriški delodajalci so seveda tudi slovenski. Nadzorne kamere je mogoče najti že na skoraj vsaki stavbi. Čeprav je uporaba uradno dovoljena za zaščito ljudi in premoženja, je seveda jasno, da se delodajalci težko uprejo skušnjavi in opazujejo še marsikaj drugega. Tudi nekatera večja slovenska podjetja priznavajo, da je njihov vozni park opremljen s pripomočki za sledenje uporabe službenih vozil, nadzor računalnikov in njihove vsebine pa lahko zaposleni pričakujejo kot del službe.

Čeprav obstajajo nekatere zakonske omejitve glede nadzora zaposlenih, strokovnjaki večinoma menijo, da če želite popolnoma ohraniti svojo zasebnost, potem službenih delovnih pripomočkov ne uporabljajte v zasebne namene.
Ob odsotnosti jasnih zakonskih določil je sicer jedro spora približno takšno: delodajalci so prepričani, da imajo pravico do nadzora, ker so računalniki, službeni avtomobili in službeni telefoni njihova last. Pravijo, da zaposlene nadzirajo, da bi videli, ali ne kršijo internih aktov, izdajajo službenih skrivnosti ali delovna sredstva celo izrabljajo za storitev kaznivih dejanj.

Ti argumenti sicer hitro trčijo ob vprašanje, kje se konča meja nujnega in začne vohljanje. Za slednje so namreč ti izgovori zelo priročni, ker je potrebna tehnologija razmeroma poceni, pa je nadzor zaposlenih tudi izjemno preprost.

Na drugi strani enačbe pa so zaposleni, ki so tudi, ko prestopijo službeni vhod, še vedno samo ljudje, ki imajo nekje med temeljnimi pravicami tudi pravico do zasebnosti. Celo na delovnem mestu. V tem smislu je tudi evropska zakonodaja precej bolj prizanesljiva od na primer ameriške.

O pravici do zasebnosti govori tudi zakon o delovnih razmerjih. Določa tudi, da se lahko obdelujejo samo osebni podatki, ki so nujni za uresničevanje pravic in obveznosti v delovnem razmerju.

Koliko imajo s tem opraviti podatki o tem, kolikokrat ste se med službenim časom prijavili na Facebook, Twitter ali če ste poiskali nasvet za popravilo avtomobila, je že drugo vprašanje.
Evropska sodna praksa je doslej pokazala, da je na nekaj zasebnosti še vedno mogoče računati. Kot navaja zbornik Kriminaliteta in tehnologija, sta še posebej pomembni odločitvi Evropskega sodišča za človekove pravice v primerih Halford proti Združenemu kraljestvu iz leta 1997 in Copland proti Združenemu kraljestvu deset let kasneje.

V prvem je sodišče odločilo, da ima zaposleni na delovnem mestu pravico pričakovati zasebnost, zato je bilo zbiranje podatkov o zasebnih klicih s pisarniškega telefona povsem neprimerno. V drugem primeru pa so enako odločili, ko je delodajalec pregledoval izpiske telefonskih številk, ki jih je Coplandova klicala med delovnim časom ter sezname spletnih strani, ki jih obiskovala. Prav tako so presodili, da kršitev predstavlja že samo zbiranje in obdelava prometnih podatkov, ne le obdelava njihove vsebine.

Pravniki radovedne delodajalce sicer večinoma opozarjajo na eno bistveno stvar – pomembno je, da so zaposlenim pravila igre znana, omejitve pa naj bodo opredeljene z notranjimi akti. Če ni seznanjen s tem, kje in kdaj je nadzorovan, je namreč evropska sodna praksa pogosto na strani zaposlenega.

Kako velika je pravica zaposlenega do zasebnosti na delovnem mestu, je sicer odvisno tudi od samega delovnega mesta – pri delu z zaupnimi podatki je seveda manjša, vendar pa strokovnjaki menijo, da je predvsem pomembno, da je nadzor poleg transparentnosti še sorazmeren.
Preverjanje, kaj zaposleni išče po spletu med delovnim časom, pa to ni, menijo. Zaposlenega se namreč iz krivdnih razlogov odpusti, ker ni (zadovoljivo) opravil svojega dela. Ali zato, ker je nesposoben, ali pa zato, ker je večino časa ždel na Facebooku, pa ni pomembno.