Vzroki in krivci za težave Cipra – pralnega stroja umazanega denarja ruskega podzemlja

Oči evroobmočja so uprte v Ciper, kjer se ob uvajanju posebnega davka, ki bi državi za njen bančni sistem prinesel prepotrebno pomoč, odvija prava drama, položaj pa je po zavrnitvi kompromisnega predloga v parlamentu negotov.

A v primeru Cipra pravzaprav ne gre le za strah pred bankrotom, ampak tudi strah pred Rusi.

Scenarij je sicer že znan: država je do zadnjega odlašala s prošnjo za mednarodno pomoč in težave pometala pod preprogo, dokler se je dalo, težave pa so bile vse večje. Država tako iz evropskega reševalnega mehanizma ESM potrebuje 10 milijard evrov, a posojilodajalci zanje postavljajo nekaj strogih pogojev.

Kot pravi nemški finančni minister Wolfgang Schäuble, država sicer potrebuje 17,5 milijarde evrov, kar je skoraj enoletni BDP. Predvsem gre za sanacijo bančnega sistema, ki trpi zaradi velike povezanosti z Grčijo in slabih kreditov iz časov gospodarske rasti.

Kljub dejstvu, da posojilodajalci lastnike denarnih vlog v ciprskih bankah silijo v sodelovanje pri njihovem reševanju, pa ima evropska pomoč vseeno grenak priokus. Ciper namreč velja za mednarodno pralnico denarja, še posebej ljuba pa je Rusom, ki tam izvajajo vse vrste finančnih nečednosti.

Čeprav Ciprčani po ulicah nosijo plakate, ki obtožujejo Angelo Merkel, ki naj bi ukradla njihove prihranke, pa je resnica seveda ta, da ni nemška kanclerka tista, ki je državo spravila v težave.

Kot v vseh drugih državah v krizi, je treba krivce iskati kar med domačimi bankirji in politiki. Država je dopustila, da je njen finančni sektor med letoma 1995 in 2011 zrasel za 240 odstotkov. Bilančna vsota tako predstavlja osemkratnik nacionalnega BDP. V bistvu je tako Ciper vse stavil na bančni sektor in se opekel.

Da bi pridobili čim več tujcev, ki bi v njihovih bankah hranili svoj denar, so uvedli komaj omembe vredne davke, med drugim tisti na dobičke podjetij znaša manj kot deset odstotkov. Mednarodni posojilodajalci zdaj zahtevajo dvig vsaj na 12 odstotkov.

Poročilo washingtonskega možganski trust „Global Financial Integrity“ (GFI) ugotavlja, da so Ciprčani stavili predvsem na umazani ruski denar. Rusi naj bi med letoma 1994 in 2011 na varno skrili 157 milijard evrov. "Ciper je največji pralni stroj umazanega denarja ruskega podzemlja," so bili jasni pri GFI.

GFI sicer ni edini, ki obtožuje vlado v Nikoziji. V Bruslju menijo, da tamkajšnje oblasti podpirajo sporne posle z zakonodajo, ki omogoča preprosto odpiranje anonimnih računov z vrtoglavimi zneski. Ciper celo imenujejo kot vir vsega zla, ko v Evropi govorimo o pranju denarja.

Na otoku je sicer registriranih okoli 40.000 podjetij – poštnih nabiralnikov. Lastniki pa naj bi bili večinoma ruski oligarhi in mafija. V gotovini naj bi tam hranili okoli 20 milijard evrov, zato nikogar ne preseneča, da te dni na otoku pristajajo zasebna letala ruskih bogatašev, ki naj bi sporne prihranke rešila pred dolgimi prsti Evropske unije.

Ciprska vlada mora tako poleg jeznih domačih varčevalcev, ki imajo sicer na bankah le izjemoma zelo velike zneske in bi jih najbrž zadovoljila že ukinitev davka za nižje depozite, miriti še jezne Ruse. Ciprčani pa so tarčo jeze očitno vsaj delno zgrešili. Ne gre namreč le za reševanje njihovih prihrankov, te v primeru bankrota bank do 100.000 evrov sicer varuje direktiva Evropske unije, ampak sumljivo pridobljenega premoženja ruskih bogatašev.