Če ne teče ravno voda v grlo, bo milenijec službo izbiral precej drugače, kot so to počeli njegovi starši. Višina plače že dolgo ni več prvi kriterij, po tem, kar smo slišali od naših sogovornikov, pa verjetno ni niti drugi, morda niti ne tretji. Kot smo se ob obisku mladega škofjeloškega podjetja Optiweb, ki sloni zgolj na milenijcih, prepričali na lastne oči in ušesa, ti mladi zahtevajo veliko več kot le plačo. Potrebujejo rast, tako karierno kot osebno.
Nataša Ravnikar, 27-letna specialistka za digitalni marketing, je našla zaposlitev, ki ji odgovarja. Kako ve, da je ta služba prava zanjo? “Počutim se, kot da je služba pravzaprav moj hobi,” odgovarja. “Nikoli ne bi zamenjala tega za klasičen delovnik od osmih do štirih,” dodaja. “Bolj kot tipičen delavnik me pritegne fleksibilnost. To da si lahko sama organiziram delo in po možnosti kdaj delam od doma, kako malenkost naredimo popoldan, zvečer.”
Kakšen je torej njen "milenijski" delavnik?
Kot nam je pojasnila, "štemplanja" v njihovem podjetju ne poznajo. “Med sabo si zaupamo, zato tudi ure pišemo sami,” pravi. Prvi cilj po prihodu v službo je kuhinja. Tam si privoščijo kavo, morda tudi zajtrk, a glavni razlog je druženje s sodelavci. “To je čas za razne čenče,” priznava simpatična sogovornica. Šele nato se usedejo k delu, ki pa si ga prav tako vsak prilagodi po svoje. Kadarkoli si lahko privošči počitek, gre po kavo ali malico. Da se počutijo bolj domače, nosijo copate. Vsake toliko so deležni celo profesionalne masaže. Odnosi so prijateljski in sproščeni, vse zanimajo podobne stvari, v zasebnem življenju se soočajo s podobnimi situacijami, kar jih še dodatno povezuje.
Zadovoljni delajo bolje
Seveda je treba delati, včasih zelo intenzivno, a ravno zaradi dobrega vzdušja in visokega nivoja razumevanja, se vse zdi mogoče, še pojasnjuje in dodaja, da je recept za kvalitetno opravljeno delo prav dobro počutje. In prav tega bi se morali zavedati delodajalci, ki bi radi privabili najboljši kader, meni.
Zadovoljnim delavcem ni vseeno za podjetje, radi bi prispevali in rasli z njim, pojasnjuje svoje poglede na dano tematiko. Pravi, da je prav za njeno generacijo značilno, da želi s svojim delom pustiti nek pečat. “Narediti želimo spremembo, hočemo, da naša beseda šteje.” Prednost na seznamu delodajalcev imajo tako tisti, ki jim to dopustijo. “Milenijci smo tisti, ki danes razbijamo tradicionalne hierarhične strukture. Verjamemo, da je za podjetje bolje, da se posluša in upošteva vsa dobro utemeljena mnenja,” pojasnjuje.
Kaj pričakuje milenijec od delodajalca?
“Vedno potrebujemo feedback oziroma po slovensko odziv. To je nujno, pa naj bo slab, dober, kakršenkoli, samo da se ve, kako delaš in kje si. Želimo si odkritih odnosov s sodelavci in šefom, in to zato, da se lahko izboljšujemo. To v resnici najbolj cenimo,” pravi in nadaljuje, da želijo mentorstvo, tudi od šefa. “Da nas vodi in uči, da investira v naše znanje.”
Nočejo odrekanja zaradi službe
Ob vprašanju, kako se prepleta služba z zasebnim življenjem, odgovarja, da so sodelavci postali tudi prijatelji, a da nihče noče, da mu služba nadzoruje življenje. “Tukaj pride do izraza ta fleksibilnost, da lahko sami razpolagamo z delovnim časom. Če se le gibamo v predpisanem okviru mesečnih ur, imamo brez težav poleg službe še hobije in lahko počnemo stvari, ki nas izpopolnjujejo,” pojasnjuje.
Želijo občutek, da so pomembni
Simon Potočnik, 26-letni vodja projektov, veliko polaga na občutek, da raste skupaj s podjetjem. “To mi je bilo ob razgovoru najbolj pomembno. Da dobim nek občutek, da se bom tu lahko razvijal, učil novih stvari, pa tudi, da sem pomemben, oziroma da nisem le še ena številka,” pravi. Med kriteriji pri iskanju zaposlitve so bili tudi iskrenost in zaupanje s strani vodje, ujemanje s preostalimi člani ekipe in dinamika dela.
Kako ravnati z milenijci na delovnem mestu? Kako jih pridobiti, motivirati in tudi obdržati?
"Z milenijci je treba drugače," trdi tudi Miha Lavtar, ponosni direktor mladega podjetja, ki se ukvarja z izdelavo in optimizacijo spletnih strani ter trgovin in katerega ekipa šteje že 27 mladenk in mladeničev. Kako jim uspeva?
“Na srečo sem tudi sam iz te generacije in zato izhajam tudi iz mojih osebnih problemov oziroma izzivov. Tudi meni ne bi bilo všeč, če bi bil vsak delovni dan enak in če se mi ne bi nič dogajalo. Tudi sam potrebujem ves čas nekaj novega, nova doživetja,” pravi in dodaja, da to ne rabi biti vedno povezano z delom, pač pa je lahko že neka druga sprememba, kot je denimo masaža v službi, izlet s sodelavkami in sodelavci ali “službena” vožnja z gokarti.
So milenijci razvajeni?
Kar se tiče razvajenosti in neodgovornosti, ki jo nekateri pripisujejo milenijcem, Lavtar odgovarja, da je povsem odvisno od vsakega posameznika. “Mislim, da so takšne osebe bile v vseh generacijah, obenem pa so v vseh generacijah tudi delavni in samoiniciativni ljudje, samo najti jih je potrebno.”
Ne priznavajo avtoritete?
“Avtoriteta mora priti naravno. Če ima nekdo več pooblastil, kot nekdo drug, in to izkorišča, ga bo ekipa sama izločila. Tudi sam ne delujem na princip "jaz imam vedno prav", vendar se zelo pogosto obrnem na ekipo in se skupaj odločimo. Povratna informacija je ključnega pomena, samo iskreno je treba vprašati.”
Sredstva za izobraževanje, prosti dnevi in druge vzpodbude
Kot še pojasnjuje prvi mož mladega podjetja, sicer tudi sam milenijec, veliko pozornosti namenjajo izobraževanju. Vsak od zaposlenih ima vsako leto na razpolago 300 evrov za izobraževanje po lastni izbiri. “Trudimo se, da jih gre čim več vsaj na eno izobraževanje v tujino, kjer se ekipe še bolj povežejo med seboj ter izkusijo nekaj novega. Lansko leto se je šlo na Hrvaško, Avstrijo, Portugalsko ter Anglijo letos pa sem prepričan da obiščemo še več držav.” Izvajajo pa tudi interna izobraževanja, v katerih si znanje podajajo med sabo.
“Opazil sem, da je zelo pomembno, da so vedno na tekočem, kaj se v podjetju dogaja, da poznajo finančno stanje, kam podjetje gre, kje so največji izzivi ter da kot rečeno, imajo besedo in možnost soustvarjati prihodnost podjetja.”
Kaj pa prihodnost? Ko bodo milenijci dobili otroke, si ustvarili družine?
“Zanimivo je, da zaenkrat praktično še nihče nima družine. Vendar mislim in upam, da se bo to prav kmalu spremenilo. Jaz in tudi ostali bomo to vzeli kot izziv in prepričan sem, da bo to kvečjemu pozitivna izkušnja. Že sedaj se zelo trudimo, da se ne dela več kot osem ur. Ko se to začne pojavljati, se usedemo in pogledamo, kako lahko to spremenimo. Ali nekaj optimiziramo ali pa pričnemo iskati dodaten kader. Sicer smo tudi že sedaj zelo fleksibilni kar se tiče delavnika, dela od doma, prostih dni za rojstni dan, imamo pa tudi že določenih nekaj bonitet za družine, na primer prost prvi šolski dan in podobno.”
