Prehranske prevare so najbrž stare toliko, kolikor časa je minilo od takrat, ko človek več ne nabere ali ulovi sam vsega, kar odnese v usta. In Slovenci pri iznajdljivosti za kakšen višji zaslužek - kot uči (bolj ali manj oddaljena) zgodovina - nismo nobena izjema.
Včasih so na primer nepoštenega peka, ki je pekel prelahke hlebce, kaznovali z globo, če je kršitev prevečkrat ponovil, je bil naslednja stopnja kazni "izlet" v Ljubljanico v posebni košari, ki so jo imenovali potapljalka. Za goljufive mesarje, ki so goljufali pri tehtanju ali prodajali smrdljivo meso, pa so denimo poznali privezovanje na sramotilni mesarski križ.
Danes kazni kot so sekanje prstov, potapljanje v vodo ali privezovanje za stebre sramote seveda ne poznamo več. Namesto tega imamo takšne in drugačne inšpektorje, ki predpisujejo globe ali komu v skrajnem primeru prepovedo dejavnost.
Da se s časom in novimi oblikami kazni ljudje nepoštenosti niso otresli, pa je jasno - večina se najbrž še spomni "slovenske zelenjave" iz Italije ali kakšne druge države. Očitki o tem, da takšne goljufije še vedno obstajajo tudi na trgovskih policah, se pojavljajo vedno znova in znova. Zlonamerna konkurenca, resnica, kaj tretjega ...?
Po odgovor na vprašanje, ali je dobaviteljem na trgovske police res tako enostavno spraviti kaj "nedovoljenega", smo se odpravili k pridelovalcu zelenjave Igorju Jarkoviču, ki nam je razložil, kako označi svoj pridelek, da mu lahko sledimo vse do trgovinske police. Pa tudi, kako se lahko o poreklu kupljenega izdelka prepriča tudi kupec. Več v zgornjem videu.
Ne delo, ampak način življenja
Z Jarkovičevih njiv, ki se razprostirajo na 32 hektarjih, dnevno poberejo od ene do več ton pridelka. Ob šestih zaposlenih, za katere je delo - kot pravijo sami, način življenja - se na njegovih njivah na leto zvrsti še okoli 100 sezonskih delavcev. Večinoma tujih, čeprav bi si sam želel, da bi bili slovenski. A teh enostavno ni, predvsem zaradi narave dela, ki je značilna za kmetijstvo - kadar koli v kratki sezoni, tudi ob vikendih in praznikih.
Za mesec dela sezonski delavci zaslužijo okoli 600 evrov neto, pri čemer pa je poskrbljeno za njihovo nastanitev, prehrano pa tudi birokracijo, ki je potrebna, da delajo pri nas. "Večinoma sicer ne delajo le na enem mestu, ko končajo pri nas, na primer obirajo še jabolka v Eurosadu ali hmelj v Savinjski dolini."
Radič "obdelal" dež, rastlinjake veter
"Poslovno leto" se na kmetiji zaključi različno, razlaga Jarkovič. Predvsem odvisno od vremena, saj so - z izjemo namakalnega sistema, ki ga je na območju postavila država - povsem odvisni od milosti in nemilosti narave: "Lani je veliko deževalo in to se je zelo poznalo, še posebej na radiču."
Poleg tega čez leto po pridelkih lahko pada še toča, rastlinjake poškoduje veter ... Zavarovalnic, ki bi zavarovale ali rastlinjake ali pridelke praviloma ni, zato pridelovalci tovrstne stroške nosijo sami: "Rastlinjake nujno potrebujemo, zato jih sami popravljamo sproti, če jih poškoduje veter, jih skušamo poravnati ..."
Na kmetiji delujejo po principu integrirane pridelave, ki na eni strani po mnenju strokovnjakov kmetijske stroke manj obremenjuje okolje kot nekatere druge vrste pridelave, potrošnik pa je lahko zadovoljen, ker gre za pridelke, ki so obdelani z manj preparati kot na primer tisti iz "klasične" pridelave.
A prednosti imajo svoje slabosti. "Težko je kupcu dopovedat, da je to zelenjava, ki zraste na zemlji. Na njej je torej lahko malo zemlje ali kakšen polž. Iz tujine pa pripeljejo zelo sterilne pridelke, saj imajo na razpolago veliko več sredstev, s katerimi poškropijo pridelke. Ko se pridelovalci pogovarjamo med seboj, ugotovimo, da imajo na primer v Španiji petkrat več sredstev za zaščito kot pri nas."
"To, da se pridelovalci odločajo za integrirano pridelavo, je pohvalno, a zavedati se morajo, da je to tudi tveganje, saj morajo ob omejenih pogojih doseči iste standarde kakovosti, ki so sicer enotni za celo območje EU. Standardi za slovenske lokalne pridelovalce ne morejo biti nižji od standardov za vse ostale," pa razlaga Tatjana Vrščaj Vodošek, vodja službe varna hrana in interna kontrola pri Mercatorju.
Ta tudi pojasnjuje, da manjše število sredstev za obdelavo pridelkov, ki so pridelovalcem na voljo pri nas, ni posledica posebne slovenske zakonodaje, ampak dejstva, da je treba zaščitna sredstva registrirati, to pa za proizvajalce, ko gre za majhen slovenski trg, ni vedno ekonomsko upravičeno.
Zaplete se torej predvsem, pravijo pridelovalci, ko njihovi pridelki pridejo na trgovske police, a ob lepših uvoženih, ne pritegnejo pozornosti kupca. Ljudje pač kupujemo z očmi, priznavajo trgovci, za katere je enačba seveda jasna - ponudba ustreza povpraševanju. Pa čeprav tudi pri sadju in zelenjavi velja - kar je najlepše, ni nujno tudi najbolj kakovostno in najbolj zdravo.
Majhna njiva - veliko krompirja
Čeprav zahtevni in kritični do vsega, kar je na prodajnih policah, pa smo se Slovenci menda v zadnjih letih - tudi po zaslugi obsežnih kampanj kmetijskega ministrstva - po podatkih trgovcev nekoliko spremenili, saj se v Sloveniji pridelani pridelki in izdelki v nakupovalnih košaricah znajdejo vse pogosteje. Še posebej, ko gre za sveže sadje in zelenjavo, kjer je povpraševanje pri trgovcih že preseglo ponudbo, zato ti pravijo, da bi odkupili še več, če bi le bilo.
Prav zaradi tega povpraševanja, so se pojavili med kupci tudi dvomi, ali morda kdo od dobaviteljev ne goljufa. Zgodbe o pridelovalcih, ki bi naj prodali petkrat več krompirja kot ga je mogoče pridelati na njihovi njivi, se širijo že nekaj časa. Da bi takšni "slovenski" pridelki prihajali na prodajne police Vrščaj Vodoškova zanika. Poudarja, da obstajajo delujoči mehanizmi nadzora. "Že iz samih osnovnih podatkov, ki so prijavljeni v registre, se ta neskladnost v masni bilanci lahko hitro pokaže."
Vojna za oznake
Sistem označevanja in sledljivosti živil sicer velja že nekaj časa in to ne le pri nas, ampak na ravni EU. Kjer pa se je po aferi s konjskim mesom v govejih lazanjah in še kje, zapletlo. Ideja o še podrobnejšem označevanju je naletela na odpor živilske industrije, ki je zagrozila z odpuščanji in zapiranji vrat obratov, ker bi naj dodatne oznake tako drastično vplivale na njihovo poslovanje.
Kupci so na drugi strani prepričani: v vsakem primeru imamo pravico vedeti, kaj kupujemo. Glede na to, da veliko oznak že doslej ni pomenilo popolne prehranske varnosti, pa je vse več tistih, ki bolj kot nalepkam dajejo prednost dolžini verige po kateri pridelek potuje od pridelovalca ali proizvajalca do njih - čim krajša je, tem lažja je sledljivost, možnosti za nepravilnosti pa manj, pravijo.
KOMENTARJI (167)
Opozorilo: 297. členu Kazenskega zakonika je posameznik kazensko odgovoren za javno spodbujanje sovraštva, nasilja ali nestrpnosti.