Veliko krizo, ki se je začela leta 2009 in še vedno ni rešena, so zakuhali tako pohlepni bankirji kot z oblastjo obsedeni politiki, so že na samem začetku ugotavljali pri Guardianu, kjer so tudi sestavili lestvico 25 najbolj odgovornih ljudi za aktualno gospodarsko in finančno situacijo.
Na seznamu je precej Američanov, čeprav ameriški predsednik Obama ne zamudi nobene priložnosti, da ponovi, kako bo evropska kriza prizadela ZDA. Res je, da na drugi strani predvolilna vročica vse bolj narašča, a medtem ko ZDA lovijo bankirje, ki so manipulirali z liborjem, pozabljajo, da bi javnost rada videla na zatožni klopi tudi kakšnega glavnega kuharja velike recesije. Koga torej najdemo v petindvajseterici, ki tudi nekaj let po začetku krize še vedno dobro živi?
Greenspana, ki se je na najvišji ameriški bančni stolček zavihtel po zlomu delniškega trga leta 1987, so v času razcveta imenovali tudi "mojster".
A se je pozneje izkazalo, da so tako super nizke obrestne mere kot tudi nasprotovanje reguliranju večbilijonskega trga izvedenih finančnih instrumentov med glavnimi vzroki krize.
Prav v času Greenspana je trg izvedenih finančnih instrumentov iz komaj opaznega zrasel v 500 bilijonov dolarjev vredno industrijo, čeprav so investitorji, med njimi tudi Warren Buffett opozarjali, da gre za finančno orožje za množično uničenje.
Greenspanove nizke obrestne mere pa so Američane, ki niso imeli ne premoženja ne stalnih prihodkov, spodbujale, da kljub temu najemajo nezavarovana nepremičninska posojila. To je povzročilo velik razcvet ameriškega nepremičninskega trga, a je pok nepremičninskega balona svetovno ekonomijo spravil na kolena.
Leta 2002 je Greenspan postal celo vitez zaradi svojega velikega doprinosa k svetovni gospodarski stabilnosti. Nekaj let pozneje pa je na zaslišanju pred ameriškim kongresom, ki je preiskoval vzroke krize, vendarle priznal, da je storil več napak. A dodal, da je to spoznanje presenetilo celo njega, saj je svetovna ekonomija po njegovem receptu prav dobro delovala celih štirideset let.
"Kazen" za Greenspanove napake pa je? Kot finančni svetovalec služi milijone. Med drugim je svetoval celo Deutsche Bank in hedge milijarderju Johnu Paulsonu. Občasno pa še najde nekaj minut, da pokritizira delo svojega naslednika na vrhu Feda Bena Bernankeja, češ da ne ustvarja dovolj velikih prihodkov.
2. Mervyn King, guverner britanske centralne banke
Takoj, ko se je zavihtel na ta položaj, je obrestne mere znižal na 3,5 odstotka. Predvideval je, da bo njegov mandat zaradi mirnega finančnega toka dolgočasen. Napaka! Ko se je kriza začela, je nasprotoval finančnemu reševanju sistema. Danes mu poznavalci očitajo, da ni opazil prvih znakov pokanja nepremičninskega balona in da si je oči pred krizo zatiskal še dolgo po poku, kar je vodilo v vse hujšo situacijo.
Šele pred slabim tednom je King priznal, da je finančna kriza rezultat velikih napak strategov in nadzornih organov, ne le pohlepnih bančnikov. "Videli smo, da kriza prihaja, in čeprav smo sestankovali na Svetovnem denarnem skladu (IMF), nismo nikoli prišli do točke, ko bi se reševanja krize lotili kolektivno. Danes sem prepričan, da gre za problem, ki bi ga lahko rešili le skupaj," je dejal.
King je v tem času sicer reden gost zasedanj raznih britanskih odborov, ki preiskujejo bančni sektor in vzroke krize. Nazadnje je moral razlagati, zakaj niso ukrepali, ko so banke v želji po zaslužku načrtno manipulirale z medbančno obrestno mero libor. Po finančnem zlomu je namreč King, ki bi se naj s svojega mesta poslovil prihodnje leto, dobil še več pristojnosti. Delal pa očitno ni nič več.
Pred 13 leti je Clinton popustil pod pritiskom bančnih lobijev in podpisal nekaj zakonov, ki so zmanjšali regulacijo sektorja, omogočili pa so nastanek super bank in cvetoč trg drugorazrednih stanovanjskih posojil, ki jih tisti, ki so jih množično najemali, večinoma niso bili sposobni odplačati.
Clinton, ki v ZDA še vedno velja za enega bolj priljubljenih političnih obrazov, danes služi kupčke denarja s predavanji.
4. Gordon Brown, nekdanji britanski premier
Tik preden je postal premier, je Brown v govoru pohvalil bankirje, ki so v londonski City prinesli novo zlato dobo. Da bi v London privabil še več bankirjev, je podpiral ohlapno regulacijo bančnega sektorja in gledal skozi prste, ko so bankirji na sumljive načine kovali dobičke. V novi bančni Meki – Londonu, je bilo dovoljeno tudi tisto, kar je bančni svet drugod prepovedoval.
Brown se danes namesto s politiko, raje ukvarja s projekti, ki spodbujajo izobraževanje revnih otrok po vsem svetu, sodeluje tudi z Združenimi narodi.
5. George W. Bush, nekdanji ameriški predsednik
Tisti, ki je ZDA vodil, ko je počil nepremičninski balon in se je začela kriza. Kriv je predvsem tega, da ni popravil Clintonovih napak. Tako ni uvedel boljše regulacije finančnega sektorja niti po škandalu Enron, prav tako ni posegel na trg spornega kreditiranja ljudi brez služb in prihodkov. Bush je bil tudi gluh in slep za opozorila ekonomistov, da prihaja finančni zlom.
Bush se je po koncu mandata umaknil iz politike. Glede na njegovo nizko priljubljenost to niti ni presenetljivo. Prav tako se je že odpovedal aktivni funkciji v predsedniški kampanji Mitta Romneyja, ki si prizadeva postati prvi republikanski predsednik ZDA po Bushu mlajšem.
Je pa po koncu mandata napisal knjigo Decision Points o štirinajstih ključnih odločitvah v času predsednikovanja. Zaslužil je sedem milijonov dolarjev.
6. Senator Phil Gramm
"Nekateri v drugorazrednih posojilih vidijo zlo. Jaz v tem vidim aktivno uresničevanje ameriškega sna," je Gramm dejal leta 2001 na debati ameriškega senata.
Povedal je tudi, da je zanj Wall Street zaradi svojega prispevka k blagostanju države sveti kraj. Prav zato je bil Gramm med najbolj gorečimi podporniki odpravljanja regulativ finančnega sektorja, kar je omogočilo nastanek bančnih gigantov, kot sta Citigroup in Bank of America.
Gramm, ki se je v začetku leta pridružil švicarski banki UBS,je še vedno prepričan, da je imel prav, vsaj kar se združevanja bank tiče, čeprav večina drugih meni, da so stvari ušle izpod kontrole, ko so nekatere postale preprosto prevelike. "Prav nobenih dokazov ni, da ima združevanje finančnih ustanov kaj opraviti s krizo," je dejal pred kratkim.
S tem se ne strinja Sandy Weill, mož, ki iz prve roke ve, kaj se zgodi, ko ustanova postane prevelika. Navsezadnje je nekdaj sam vodil Citigroup. "Da bi popravili napako, bi morali velike banke zmanjšati. Investicijsko bančništvo bi morali ločiti od posojilne dejavnosti. Morali bi imeti banke, ki se ukvarjajo le s komercialnimi posojili, tiste, ki se ukvarjajo z nepremičninskimi posojili … Skratka, ustanove bi morale biti tako majhne, da davkoplačevalski denar ne bi bil v nevarnosti, saj se sesutje posamezne takšne ustanove ne bi veliko poznalo. Če bi sistem tako deloval že zdaj, pok ameriškega nepremičninskega balona ne bi bil sesul kar celotne globalne ekonomije," je prepričan.
Cohenova je postala znana v času internetnega balončka in odtlej je veljala za eno najbolj neustrašnih vlagateljic. Da so neprevidna vlaganja prispevala h krizi, ne verjame niti danes. Poleg tega je prepričana, da bo delniški trg v roku treh let spet prinašal donose med 8 in 10 odstotki.
8. Kathleen Corbet, nekdanja direktorica agencije Standard & Poor's
S&P je največja bonitetna agencija. Danes znana predvsem po nižanju bonitetnih ocen evropskih držav. Bolj zanimivo pa je, da njihovo mnenje dejansko še kdo upošteva po tem, ko so, takrat še pod vodstvom Corbetove, najvišjo oceno – trojni A, dajali za hipotekarno zavarovane vrednostne papirje, ki so se nato izkazali za dobesedno strupene. Poleg tega so dokazano delovali v konfliktu interesov, saj so jim izdajatelji teh papirjev plačevali za ocene.
Še večji je bil škandal po objavi elektronskih sporočil med zaposlenimi pri S&P. Eden od analitikov je zapisal, da bi spornim vrednostnim papirjem dali najvišjo oceno, pa če bi bili sestavljeni iz krav, drugi pa je dodal, da upa, da bodo že vsi bogati in upokojeni do trenutka, ko se bo hišica iz kart sesula.
Corbetova je po valu kritik odstopila, zdaj pa vodi lastno investicijsko podjetje.
9. Maurice Greenberg, nekdanji direktor zavarovalnice AIG
Medtem ko je AIG dobila več milijard državne pomoči, ki je družbo rešila pred propadom, je 100 AIG-jevih visokih uslužbencev za počitek v wellnesu porabilo 444.000 dolarjev. Za en konec tedna.
Danes 87-letni Greenberg dela kot upravljavec skladov bogatih Američanov.
10. Andy Hornby, nekdanji direktor HBOS
Nekdanji čudežni otrok britanskega bančništva se je na čelo HBOS prebil pri rosnih 32 letih, ko je družba potrebovala pomoč Lloydsa. Njegov ugled se je nekoliko zamajal, ko so ugotovili, da je HBOS neupravičeno porabljal milijonsko državno in Lloydsovo pomoč. A brezposeln tudi po velikem fiasku ni. Dela za Coral in spletno farmacevtsko družbo pharmacy2U.
Goodwin je letos zaradi besa javnosti ostal brez svojega viteškega naziva zaradi svoje vloge v kuhanju krize. Poleg tega je tudi nosilec neslavnega naziva "najslabši bankir vseh časov". S svojim pohlepom je namreč skoraj uničil Royal Bank of Scotland. Po okoli 20 prevzemih je banka postala eden najpomembnejših globalnih igralcev, a za Goodwina to ni bilo dovolj. Tik pred finančnim zlomom se je odločil še za 100 milijard dolarjev vreden prevzem nizozemske banke ABN Amro.
RBS je posledično pridelala največjo letno izgubo v britanski industrijski zgodovini in je od države, ki ima sedaj v lasti 82 odstotkov banke, za preživetje potrebovala okoli 60 milijard evrov pomoči.
Goodwin je trenutno spet tarča kritik, ker naj bi v propad pripeljal največjo škotsko arhitekturno družbo RMJM, kjer je bil finančni svetovalec.
12. Steve Crawshaw, nekdanji direktor B&B
Mož z dragim okusom – navsezadnje je za neki okras, ki ga je želel v sprejemnici, odštel več tisočakov, je mešetaril s hipotekami tistih, ki so posojila dobili, čeprav niso imeli ne službe in ne prihodkov. Njegovo špekuliranje se je končalo s propadom nekdaj ugledne B&B, ki so jo nato v zadnjem trenutku rešili z nacionalizacijo, Crawshaw pa je odšel s 105.318 funti letne pokojnine.
13. Adam Applegarth, nekdanji direktor družbe Northern Rock
Applegarth je Northern Rock iz zaspane družbe v Newcastlu spremenil v petega največjega hipotekarnega posojilodajalca v ZDA. Skupaj s pokom nepremičninskega balona je propadla tudi družba. Ko je zapuščal podjetje, ki ga je uničil, je za popotnico dobil še okoli milijon dolarjev, prej pa je na leto zaslužil okoli 12 milijonov dolarjev.
Fuld je bil nekoč znan kot gorila Wall Streeta. Poleg tega je bil velik podpornik drugorazrednih posojil. Ta je nato zapakiral v obveznice in jih prodajal investitorjem z uničujočim končnim učinkom.
V času vodenja investicijske banke je zaslužil okoli pol milijarde dolarjev. Zlom Lehman Brothers sicer predstavlja simbolen začetek krize, Fuld pa pravi, da se še vedno sprašuje, zakaj je bila to edina ustanova, ki jo je vlada pustila propasti.
Fuld še vedno dela kot svetovalec za investicije, svoje premoženje, vključno s 100 milijonov dolarjev vredno graščino, pa je, za vsak primer, če bi se slučajno kdaj znašel na zatožni klopi, prenesel na ženo.
15. Ralph Cioffi in Matthew Tannin
Cioffi in Tannin sta med peščico tistih, ki so za svojo vlogo v kuhanju finančne krize plačali globo. Vodila sta hedge sklad, ki je propadel, in po mnenju oblasti vlagatelje zavajala o tveganosti naložb.
Pred dobrim mesecem sta se z regulatorji pogodila. Plačala bosta nekaj več kot milijon dolarjev globe. Pravzaprav drobiž, saj so njuni vlagatelji izgubili več kot milijardo dolarjev.
16. Lewis 'Lew' Ranieri, oče hipotekarnih obveznic
Ranieri je pravzaprav hotel biti kuhar, a zaradi astme ni smel delati v zakajenih prostorih. Zato se je lotil bančništva in v osemdesetih letih prejšnjega stoletja začel s prodajo obveznic, ki so nastale na podlagi hipotekarnih posojil. In tako zaslužil več kot ostali vlagatelji na Wall Streetu, zaradi česar so njegovemu početju kmalu sledili tudi drugi.
A ko posojilojemalci niso več mogli plačevati svojih obveznosti, je cena obveznic strmoglavila. Investicijske banke, pretirano izpostavljene tovrstnim naložbam, so zaprle svoja vrata, vlagatelji pa so ostali brez svojih prihrankov. Ranieri je leta 2009 povedal, da se čuti krivega, da se je njegov izum spremenil v katastrofo stoletja in obtožuje Wall Street pretiranega pohlepa.
Cassano je vodil AIG ekipo, ki je z oblikovanjem spornih finančnih produktov družbo peljala v propad. Krize in svoje vloge ni nikoli komentiral, čeprav velja za enega njenih glavnih kuharjev. Se je pa iz bogate meščanske vile preselil na podeželje. Trenutno je brezposeln in menda tudi nezaposljiv. Vsaj v finančnem sektorju.
18. Chuck Prince, nekdanji direktor Citija
Še ko se je kriza začela, je za Financial Times dejal, da kriza njegove banke ne bo niti oplazila. "Dokler bo igrala glasba denarja, bomo plesali," je dejal. Glasbe je bilo kmalu konec in banka je potrebovala 45 milijard dolarjev državne pomoči. Prince se je po tem iz javnosti popolnoma umaknil.
19. Angelo Mozilo, družba Countrywide Financial
Mozilo je trdil, da ima lahko vsakdo veliko hipotekarno posojilo, pa čeprav je brez prihodkov. Družba Countrywide je bila nato največja posojilodajalka drugorazrednih posojil, ki jo je rešila Bank of America.
Mozila so preiskovali zaradi obtožb o finančni prevari, a je namesto tega raje plačal 67 milijonov dolarjev globe in sprejel doživljenjsko prepoved dela v finančnem sektorju. Glede na to, da je njegovo premoženje ocenjeno na več kot 600 milijonov dolarjev, tudi to zanj več kot očitno ne pomeni revščine.
20. Stan O'Neal, nekdanji direktor Merrill Lynch
Do junija 2006 je Merril Lynch izdal za 41 milijard dolarjev hipotekarnih obveznic. Nekaj let pozneje, ko se je nepremičninski trg sesul, jih je pred potopom rešila Bank of America, O'Neala pa so vrgli čez prag, a so mu dali še 161 milijonov dolarjev veliko popotnico.
21. Jimmy Cayne, nekdanji direktor Bear Sterns
CNBC ga je uvrstil na seznam najslabših direktorjev vseh časov zaradi uničenja družbe. Bear Sterns pa je nato za 10 dolarjev na delnico kupil JP Morgan, čeprav je bila v najboljšem obdobju delnica družbe vredna 133 dolarjev. Izgubil je tudi Cayne, ki je imel v družbi velik lastniški delež. Strmoglavljenje ga je stalo okoli milijardo dolarjev.
22. Christopher Dodd, nekdanji vodja komiteja za banke v ameriškem senatu
Dodd je zavrnil vse pozive k večji regulaciji bančnega sistema. Najbrž tudi zato, ker je prav finančni sektor k njegovi kampanji prispeval 165 tisočakov. Dodd še vedno javno komentira stanje v finančnem svetu, svoje odgovornosti pa seveda ne priznava. Prav tako še vedno nasprotuje ideji, da bi država omejila velikost finančnih sistemov.
23. Geir Haarde, islandski premier v času od leta 2006 do 2009
Haarde je edini politik, ki je bil zaradi svoje vloge v kuhanju svetovne finančne krize obsojen celo na sodišču. Očitali so mu prepozen odziv na krizo in nezadosten nadzor nad bančnim sistemom. Haarde je sicer izgubil svoj položaj, ko je država doživela popoln finančni zlom, tri največje banke pa so bankrotirale, kar je državo prisililo, da je zaprosila za mednarodno pomoč v višini 10 milijard dolarjev. Med sojenjem je povedal, da žal takrat nihče ni slutil, "kako gnil je v resnici bančni sistem".
24. John Tiner, šef FSA od leta 2003 do 2007
Nekoč se ga je držal sloves, da je najbolj srečen človek v Cityju. Brez univerzitetne izobrazbe se je namreč prebil na vrh računovodske družbe Arthur Andersen in odšel devet mesecev, preden se je ta zrušila pod težo škandala v Enronu.
Nato pa je postal šef bančnega regulatorja. Čeprav so njegovo delo v začetku večinoma hvalili, se je na koncu izkazalo, da je vsaj v primeru Northern Rocka zamižal na obe očesi.
25. Američani
Pohlepni pač niso bili le bankirji, ampak tudi vsi tisti, ki so izkoriščali sistem in najemali velika posojila, za katera so že na začetku vedeli, da jih ne bodo nikoli odplačali.
KOMENTARJI (426)
Opozorilo: 297. členu Kazenskega zakonika je posameznik kazensko odgovoren za javno spodbujanje sovraštva, nasilja ali nestrpnosti.