Evropska centralna banka (ECB) je danes iz rokava potegnila zadnji večji adut - napovedala je ukrep t. i. kvantitativnega sproščanja oz. obsežnega odkupovanja obveznic, ki naj bi preprečil zdrs območja evra v deflacijo in s povečanjem količine denarja v obtoku spodbudil gospodarstvo.
ECB je v boju proti deflaciji in šibki rasti lani že sprejela več ukrepov, tudi nekonvencionalnih, v okviru katerih je ključno obrestno mero znižala na rekordno nizkih 0,05 odstotka, bankam pa je omogočila dostop do zelo ugodnih posojil, ki jih morajo preliti v realno gospodarstvo.
Ker to (še) ni dalo učinka, območje evra je decembra na letni ravni zabeležilo 0,2-odstotno deflacijo, so se v Frankfurtu po vzoru nekaterih tujih centralnih bank, kot sta ameriška Federal Reserve in britanska Bank of England, zdaj odločili še za ukrep kvantitativnega sproščanja.
Kaj dejansko pomeni ukrep kvantitativnega sproščanja, ki sodi med nekonvencionalne ukrepe denarne politike?
Na kratko to pomeni, da centralna banka kupuje državne obveznice ali druge vrste vrednostnih papirjev, s čimer naj bi znižala obrestne mere in povečala količino denarja v obtoku, je zapisano na spletni strani Investopedie.
Centralne banke ceno denarja določajo z obrestnimi merami, s čimer vplivajo na gospodarstvo. Če so obresti višje, je izposojanje denarja manj privlačno, saj so posojila dražja, je pa po drugi strani bolj privlačno varčevanje, kar lahko zmanjša potrošnjo. Nižje obrestne mere imajo obratni učinek.
Ko se obresti približajo ničli, je njihov učinek na gospodarstvo manjši. Ker morajo banke kljub temu ustvarjati dobiček, se lahko razkorak med ključno obrestno mero in obrestnimi merami, s katerimi se soočajo podjetja in gospodinjstva, v kriznih časih poveča, je zapisano v leksikonu časnika Financial Times.
V takšnem primeru se da na ceno denarja vplivati tudi s kvantitativnim sproščanjem, katerega cilj je znižanje obrestnih mer za podjetja in gospodinjstva, najpomembnejši korak v okviru takšnega ukrepa pa je, da centralna banka ustvari nov denar za uporabo v gospodarstvu. To možnost ima samo centralna banka.
Včasih se za takšno potezo uporablja izraz "tiskanje denarja", kar pa ni povsem korektno, saj centralni bankirji s pritiskom na računalniško tipkovnico preprosto ustvarijo nov denar in tako povečajo sredstva na svojem računu. Ta novi denar lahko potem uporabijo za nakup kateregakoli premoženja - državnih obveznic, podjetniških obveznic, delnic ali drugega premoženja bank.
S posegom centralne banke naj bi narasla vrednost premoženja, ki je predmet nakupa, donos ali obrestna mera za to premoženje pa naj bi padla. Podjetja naj bi tako ob izdaji novih obveznic tako npr. plačala nižjo obrestno mero.
S cenejšim zadolževanjem naj bi spodbudili potrošnjo, gospodarstvo povlekli iz krize, banke pa naj bi bile v večji meri pripravljene posojati denar. Takšen ukrep naj bi prispeval tudi k zvišanju cen življenjskih potrebščin, potrošniki pa bodo imeli še en razlog več, da nakupe opravijo danes, ne pa jutri.
Pri deflaciji se dogaja ravno nasprotno, saj potrošniki z nakupi odlašajo, ker pričakujejo še nižje cene, zaradi česar imajo podjetja manj dela in lahko posledično odpuščajo. Potrošnja se tako še zmanjša, kar lahko povzroči škodljivo deflacijsko spiralo.
Ukrep kvantitativnega sproščanja sicer spremljajo tudi tveganja
Centralna banka lahko tako izgubi denar, kar pomeni, da ga bodo morali v obliki višjih davkov v prihodnosti plačati davkoplačevalci, če se ustvari preveč denarja, pa se lahko tudi razvrednoti valuto, kar lahko ob povratku gospodarske rasti povzroči previsoko inflacijo ali celo hiperinflacijo.
KOMENTARJI (41)
Opozorilo: 297. členu Kazenskega zakonika je posameznik kazensko odgovoren za javno spodbujanje sovraštva, nasilja ali nestrpnosti.