Slovenske železarne so namreč tovarno vijakov Tovil, skupaj z 90 delavci ter štirimi počitniškimi apartmaji, prodale zasebnemu podjetju v lasti Ignaca Burje. Po besedah podpisnika prodaje in finančnega direktorja Slovenskih železarn, Tiborja Šimonke, Tovil nikoli ni imel večjih dobičkov, zato so pri prodaji dodali tudi štiri počitniške apartmaje, saj je bilo kupca potrebno spodbuditi.
Kupca, torej Tovarno kovinske galanterije, je na razpisu izbrala komisija na ministrstvu za gospodarstvo, katere predsednik je bil takratni državni sekretar, zdaj zaradi jemanja podkupnine nepravnomočno obsojeni, Boris Šuštar. Kupca je nato potrdil tudi nadzoni svet Slovenskih železarn. Obe komisiji sta tržno vrednost Tovila, brez nepremičnin, ocenili na 200 milijonov tolarjev mark. Delavcem so tovarno ponujali za 400 milijonov tolarjev, Tovil pa na koncu izbranemu kupcu prodali za 15 milijonov tolarjev. Prodajo je 19. oktobra 2000 potrdila tudi takratna Bajukova vlada, skupaj z gospodarskim ministrom Jožetom Zagožnom. Prodajo je podpisal Tibor Šimonka, ki je padec cene z 200 milijonov na 15 milijonov tolarjev pojasnil takole: "Če od te cenitve odštejemo oceno stroškov preselitve, obvezo za investiranje ter obvezo za ohranitev zaposlenih za obdobje treh let, je dosežena kupnina primerljiva s cenitvijo."
Toda kupec pogodbenih obljub očitno ni sposoben držati. Ker zamuja s preselitvijo iz objekta in zemljišča na Gerbičevi, ki je še vedno v lastni Slovenskih železarn, ima že za več kot 20 milijonov tolarjev kazni. Podjetje posluje slabo in kot kaže baza podatkov o podjetjih, nima revidiranih niti računovodskih izkazov. Delavci plače sicer prejemajo redno, toda tovarna propada.
