'Preživetje evra je zagotovljeno, vprašanje je le, katere države bodo obdržale članstvo v novi EU'

Že res, da je šef ECB Mario Draghi pred časom obljubil, da bo ECB storila "vse, kar bo treba, da evro ostane stabilna valuta", a najbolj jasen signal, da se bo to res zgodilo, je prišel šele, ko ga je v tej nameri podprla tudi nemška kanclerka Angela Merkel in tako nemškega predstavnika v ECB in nasprotnika ECB-jevega kupovanja obveznic Jensa Weidmanna na drugem bregu pustila samega.

Eden najbolj znanih vlagateljev George Soros, ki je dolgo opozarjal, da se politiki čas za rešitev skupne valute izteka, zdaj meni, da je evro rešen. Zaenkrat.

Kot pravi, je bila osrednja težava evroobmočja ta, da države niso bile sposobne vzdrževati svoje valute. Prepričan je, da so snovalci evroobmočja že na začetku vedeli, da bo to na dolgi rok predstavljalo težavo. Vendar so bili prepričani, da bo do takrat že vzpostavljena neka vrhovna nadzorna struktura.

A je kriza očitno prišla prehitro in ko je v ZDA prišlo do zloma banke Lehman Brothers, je nemška kanclerka Angela Merkel jasno povedala, da se bo morala vsaka država znajti po svoje in reševati svoje banke. Takrat je postalo jasno, da ni nobene "super strukture", ki bi iz Bruslja reševala finančne težave članic.

Kmalu potem je zaupanje finančnih trgov v evroobmočje padlo, saj je postalo jasno, da je povezava veliko bolj krhka, kot je večina predvidevala. Poleg tega so ugotovili, da v primeru težav očitno ni nikogar, ki bi v vsakem primeru plačal evropske dolgove. In težave so se začele.

Soros torej meni, da je z odločitvijo ECB evro zaenkrat rešen, vendar pa evrska kriza vstopa v novo fazo, ki bo določila prihodnjo obliko Evropske oblike. Ta pa je odvisna predvsem od političnih odločitev, ki jih bodo države članice sprejele v prihodnjih mesecih.

"Priznam, da me je ideja Evropske unije fascinirala," piše Soros. "Šlo je za utelešenje svobodne družbe. Pet velikih držav in množica majhnih, ki jih povezujejo načela svobode, spoštovanja človekovih pravic in vladavina pravne države. Čeprav se je Bruselj pogosto obtoževalo pretirane birokratiziranosti, načeloma nobena država ni bila dominantna," nadaljuje, a ugotavlja, da bo prihodnost EU popolnoma drugačna.

"Evropa, ki bo najbrž nastala po krizi, bo nasprotje viška demokracije. Postala bo jasno strukturiran hierarhičen sistem, oblikovan po principu obveznosti, ne več prostovoljnega sodelovanja. Sestavljali jo bosta dve vrsti držav. Posojilodajalci in dolžniki. In igro bodo seveda vodili prvi. Ker bodo morali kreditojemalci za dostop do kapitala posojilodajalcev drago plačevati, se razlike v razvitosti držav ne bodo več zmanjševale, ampak poglabljale," je prepričan Soros.

Soros tudi napoveduje zaton perifernih držav, kjer bo padel življenjski standard. "Nemčija najbrž ne bo čutila pritiska demografskih težav, saj bo priliv mladih in izobraženih ljudi v državo velik," je prepričan Soros. Nov val "gastarbajterjev" tako ne bo prišel v obliki slabo kvalificirane delovne sile iz Turčije ali Ukrajine, ampak z Iberskega polotoka in Italije.

Če bi želeli bolj optimističen konec krize, pa se mora po Sorosovem mnenju zgoditi eden od dveh možnih scenarijev.

Po prvem bi Nemčija zapustila evroobmočje. Šok bi bil velik, a manjši, kot če odide eden od dolžnikov, je prepričan. Investitorji bi se hitro sprijaznili z marko, preostale države pa bi s pomočjo inflacije dosegle potreben nominalni BDP za beg iz dolgov. To bi tudi omogočilo, da valuta pade na ustrezno raven, ki zagotavlja konkurenčnost regije.

Po drugem scenariju pa bi Nemčija v povezavi prevzela vodilno vlogo, vzpostavila bi se tudi protiutež ECB – evropska fiskalna avtoriteta, ki bi imela oblast, da v imenu držav članic povezave sprejema pomembne ekonomske odločitve. Vendar se izvedba tega scenarija Sorosu zdi težka, ker terja velike politične odločitve, tako v Nemčiji kot drugih članicah EU.