Milenijci – generacija y – net generacija. Generacija, o kateri se govori v dveh skrajnostih: da bo rešila svet ali pa da ga bo uničila. Generacija, ki je večino, če ne že celotno življenje odraščala z internetom, ki je najhitreje zaštekala Facebook, ki je potovala več in dlje kot generacije pred njo. A je hkrati tudi generacija, ki se je drži sloves, da se ne znajde, da je preveč odvisna od svojih staršev, da postavlja sebe na prvo mesto in se ne zna prilagajati. In da ima zato težave na delovnem mestu.
Pred kratkim je denimo na Facebooku zaokrožil posnetek, na katerem motivacijski govorec in svetovalec za marketing Simon Sinek govori o t. i. milenijskem paradoksu. V njem se pojavljajo vse tipične trditve, ki krožijo o milenijcih. Denimo, da jih je na delovnem mestu težko usmerjati, da si želijo neke službe z namenom in da jim je bilo rečeno, da lahko dosežejo vse, kar si želijo. In seveda ne gre brez družbenih omrežij: ta naj bi bila za milenijce vir dopamina in zaradi njih naj številni ne bi znali ustvarjati poglobljenih odnosov.
A kako pravilna in pravična so takšna posploševanja generacije, ki je zdaj že pomemben del delovne sile? So milenijci res bolj naklonjeni fleksibilnemu delovnemu času in bolj tveganim delovnim razmerjem, ker so radi svobodni, ali pa so v to le prisiljeni? Kaj se zgodi z milenijcem in njegovim pogledom na delo, ko začne razmišljati o družini? Kaj ima skupnega nekdo, ki je rojen v osemdesetih, z nekom, ki je rojen v devetdesetih? In kaj ima skupnega slovenski milenijec z denimo ameriškim?
