Lahko uspe tudi Sloveniji? Tako se je Švedska iz bankrota povzpela med vzorne države

V začetku devetdesetih let česa takšnega zagotovo ne bi slišali. Švedski javni dolg je leta 1992 znašal 70 odstotkov BDP in je še naraščal. 60 odstotkov vse ekonomske aktivnosti države je bilo skoncentrirane v državnih podjetjih, socialistična politika zaposlovanja je pokala po šivih in država si je komaj izposojala denar, da je krpala luknje. Leta 1993 je država imela desetodstotno brezposelnost. Celo znane svetovne znamke — Saab, Volvo in Electrolux — so propadale. Do leta 1993 so bile banke v državi, kjer je socializem zašel na napačno pot, v primežu bankrota.

Podobnost med tem stanjem in Slovenijo danes je precej očitna. Dobra novica pa je, da se očitno da, če se hoče.
Po stoletju iskanja politične nevtralnosti in agresivnega socializma je Švedska z reformami začela svoj pohod na vrh, piše Global Post. Recesija je državo leta 2008 le zmerno oplazila, švedska ekonomija pa se z lahkoto kosa z ameriško ali nemško.

Še najpomembnejši podatek je, da gospodarska rast ni vodila v rast razhajanj neenakosti v prihodkih, ki je že vse od osemdesetih let prejšnjega stoletja značilna za marsikatero zahodno državo. Gini koeficient Švedske znaša 0,25, kar je najbolje v razvitem svetu. Za primerjavo – ameriški znaša 0,38.
Kje se torej skriva ključ do uspeha?

Povečali so konkurenčnost v storitvah, ki jih je prej ponujala zgolj država – gre za področja šolstva, zdravstva, pokojnin ... Država se je tudi spretno odzvala na zlom bančnega sistema.
Ni bilo "radikalnega šoka", ki je po letu 1989 značilen za države nekdanjega Varšavskega pakta. Namesto tega je država počasi krčila svoje zapravljanje, znižala je davke za najbogatejše, a le na 57 odstotkov, ter se tako izognila napaki Thatcherjeve ali Reagana, ki sta bogataše povsem razbremenila socialne odgovornosti. S tem je bilo konec socialistične ekonomije tretje poti s konca sedemdesetih prejšnjega stoletja.

Zgledu so sledile še Danska, Finska in Norveška, ki danes prav tako uspevajo po zaslugi mešanice socialne demokracije in naprednega kapitalizma, ki ima za rezultat socialno mobilno, konsistentno in fiskalno zdravo državo. Kljub temu, da je bilo med reševanjem težav prodanih nekaj starih gigantov – na primer Saab Nizozemcem ali Volvo Kitajcem, so vzklili novi paradni konji gospodarstva, kot sta IKEA in H&M, ki družbeno odgovornost združujeta z nizkimi proizvodnimi stroški in visokimi dobički. Pobrale so se tudi nekoč bankrotirane švedske banke.

Kljub temu velja za Švedsko nekaj specifičnih lastnosti, ki pomenijo, da njenega modela vse druge države ne morejo preprosto skopirati in s tem rešiti vseh svojih težav. Za začetek je sorazmerno majhna ekonomija, vredna okoli 500 milijard dolarjev, zanjo pa je značilna precej homogena družba. Kljub nekaj valom priseljencev iz vzhodne Evrope in Bližnjega vzhoda je večina prebivalcev Švedske – Švedov. Države z veliko priseljenci, kot so ZDA, Velika Britanija ali Nemčija, namreč ocenjujejo, da fenomen priseljevanja povečuje družbeno neenakost države, saj se večinoma priseljujejo tisti, ki nato v novi državi naravnost blestijo ali obvisijo na koncu lestvice in so odvisni od socialne pomoči.

Drugače kot večina danes se je Švedska lotila tudi reševanja bančnega sektorja, ki je leta 1992 klonil, ko je počil nepremičninski balon, v državi pa je obstajala nevarnost domino učinka. Švedski bančni regulatorji so od bank zahtevali odpis izgub, velike olajšave za tiste, ki so komaj odplačevali hipoteke in prenos glasovalnih pravic na državo. Ko so bili slabi dolgovi ponovno prodani na trgu, so bili tisti, ki so zaslužili, davkoplačevalci, in ne lastniki bank.

Ali kot je v času aktualne krize bančnega sektorja drugod po Evropi dejal švedski finančnik Urban Backstrom: "Javnost ne bo nikoli dopustila reševanja bank na način, ki njihove nespretne upravljavce in lastnike pustijo nedotaknjene." Kar je v veliki meri strategija, ki je trenutno v uporabi za reševanje ameriških in evropskih bank.

Ob tem, ko je švedska vlada za bankirjem izstavila račun za zajeten zapitek, je odprla preveč reguliran trg. Prodali so deleže v velikih državnih podjetjih, odprli zasebnemu kapitalu pot v šolstvo in celo pokojninske blagajne.