O eni najbolj perečih tem, povezanih s sporazumom, varni hrani, smo v Strasbourgu govorili z evropskima poslancema Lojzetom Peterletom in dr. Igorjem Šoltesom.
Evropska unija in ZDA sklepata razvpito trgovinsko in naložbeno partnerstvo. Kaj menite, da bo prineslo Evropejcem, ki so do njega precej skeptični?
Peterle: Osnovni namen podpiram. Sporazum bi lahko pomagal k gospodarski rasti in integraciji obeh partnerjev. Glavna pogajanja nas še čakajo in v njih je treba dobiti zagotovila glede okoljskih in prehranskih standardov pa tudi jasnost in predvidljivost glede varnosti investicij.
Šoltes: Odločilna bitka glede sporazuma se bo po mojem mnenju bila v prihodnjih mesecih, ko bi naj padla odločitev o tem, ali bo EU ocenila, da sporazum ni dobra ideja, še posebej z vidika varstva potrošnikov, ali pa se bo šlo v smeri hitenja, kar želijo ZDA, govorijo namreč o tem, da bi pogajanja končali junija. Veliko bo na Evropski komisiji in tudi odborih Evropskega parlamenta, ali bomo znali zaščititi interese evropskih državljanov – kvaliteto življenja, varnost hrane, medicinskih izdelkov, storitev, javni sektor, socialne pravice – vse tisto, kar so težko pridobljene pravice EU. Evropa je edina celina, ki priznava socialne pravice kot pomembno vrednoto, kjer delovna sila ni potrošni material, vedno nadomestljiv s še cenejšim, ampak pomeni nekaj tudi človeški kulturni minimum in vsemu temu se odreči zaradi nekega trgovinskega sporazuma, je zelo tvegano.
Šoltes: Sam mislim, da je treba pogledati, od kod prihaja iniciativa za sporazum. Če pomislimo, da je to interes velikih korporacij, da s čim manjšimi ovirami pridejo na velik trg, kjer je mogoče prodati skoraj čisto vse, brez varoval in si uspejo pridržati mehanizem s katerim lahko države članice tožijo, če želijo te zavarovati svoje državljane pred tveganimi izdelki v imenu prostega pretoka blaga, je jasno, da bodo države nemočne proti tem korporacijam, ki imajo tudi nekajkrat večje proračune kot države same. Prav je, da se teh tveganj zaveda tudi naša politika in ne bo zgolj kimala vsemu, kar pride iz ZDA. Zelo pomembno je, da so tveganja predstavljena na razumljiv način, ne pa zavita v skupek nerazumljivih izrazov. Čim manj je treba skrivati pod preprogo, čeprav je značilno, da so se ta pogajanja dolgo odvijala v neki tajnosti, ki jo je presegel šele pritisk evropske javnosti, pri čemer je ta navidezna transparentnost še vedno daleč od tiste prave.
Slovenija naj bi imela po študiji dr. Damjana le posredno korist ali celo škodo. Kdo pa je tisti, ki bo iztržil največ?
Peterle: Damjanovo študijo so predstavili preveč črno. Ne pozabimo, da je Slovenija med vodilnimi državami s protiameriškim razpoloženjem. Če bo imela korist vsa EU, jo bo imela menda tudi Slovenija. Tudi nam se bodo sprostili trgovinski tokovi. Če bo prodajala več Nemčija, ki je naš glavni trgovinski partner …
Šoltes: Slovenija lahko tukaj po mojem mnenju prej izgubi kot dobi. Že tako imamo težave pri oživitvi gospodarstva, če pa bodo na trgu, ki bodo nadvladale domače stvari, potem pa bo počasi šlo v zgodovino še tisto, kar živi in bodo velike težave. Slovenija mora ukrepati, kar lahko stori na več načinov. Francija se je na primer uprla mehanizmu ISDS, po katerem lahko korporacije tožijo državo, ter da z diplomacijo pritiska, da se doseže nujnost sprejemanja in potrditev teh sporazumov v nacionalnih parlamentih. To je pomembno orodje in če smo to lahko dosegli na področju GSO, bi lahko tudi tukaj.
Peterle: To je zame ključno vprašanje. Zato morajo zagotovilom predsednika Evropske komisije Junckerja, da nikakor ne bomo zniževali standardov varnosti hrane, slediti taka pogajanja in take odločitve, da bodo državljani verjeli v politična in pravna zagotovila. Ljudem ni vseeno. Večina držav članic ne mara gensko spremenjenih organizmov, še večje kemizacije kmetijstva …
Šoltes: Mislim, da se korporacije, ki pripravljajo invazijo s sporazumom, ne bodo predale kar tako in če to ne bi bilo del sporazuma, potem ta za njih ni več smiseln, saj je prav eden od ciljev preplaviti trg s stvarmi, ki niso nujno koristne zdravju in kjer obstajajo tveganja, da bodo standardi hrane nižji od teh, ki jih poznamo. Že tako se v poplavi izdelkov težko odločimo, kaj je najboljše. Varnost za zdravje je pomembna vrednota, ampak se za njo v tem času že tako težko borimo zaradi finančne situacije. In tukaj je realna nevarnost – če pridejo cenovno ugodnejši izdelki slabe kakovosti, bodo vabljivi, pomenijo pa lahko grožnjo celim generacija.
Mnogi pravijo, da se o TTIP v javnosti pogosto pojavljajo informacije, ki strašijo, so pretirane ... Kdo je kriv za to? Nespretni pogajalci, slaba komunikacija z javnostjo? Ali večja transparentnost pri nastajanju takšnih sporazumov res ni mogoča? Kje ima v pogajanjih svoje mesto interes javnosti?
Peterle: Gotovo gre tudi za pretiravanja, osnovna vprašanja pa so utemeljena. Prejšnji teden sem preživel v ZDA, tudi na to temo. Razlika med EU in ZDA je velika. Njih čudi, da se toliko sprašujemo o gensko spremenjenih organizmih. Za njih je nadaljnji razvoj v tej smeri samoumeven, v Evropi je zelo drugače. Tam na ravni državljanov debate o TTIP ni. Mi imamo skoraj polno transparentnost, pogajalske pozicije so javne. Pri njih se tako niso še nikoli pogajali. Ta različnost lahko močno upočasni pogajanja. Tudi v Evropskem parlamentu imamo zelo različne poglede. Interes javnosti pozdravljam.
Vse več je tistih, ki so prepričani, da četudi se to ne bo zgodilo že v TTIP, Evropa prej sli slej bo popustila GSO. Kako blizu smo temu in ali je zadnji dogovor, za katerega se je prav tako bilo treba boriti, da lahko države same odločajo o prisotnosti GSO na poljih, dosežek ali poraz?
Peterle: V tem vidim dosežek (ne samo zato, ker temelji tudi na nekem mojem predlogu). Tisti, ki so proti gojenju gensko spremenjenih kultur, imajo poslej lažjo možnost uveljavljanja svoje volje.
Šoltes: Bolje bi bilo, če bi pot GSO zaprli pri evropskih vratih, po svoje je to zato Pirova zmaga, a bi bilo splošno prepoved toliko težje doseči. Mislim pa, da vprašanje GSO še ni končano, saj naj bi se dokončno uredilo z direktivo. Bojim pa se, da je prehodno obdobje namenjeno povezovanju trojega: GSO, TTIP in Redit – simplifikacija predpisov, ki podpira meje, zaradi katerih je bila Evropa doslej relativno varna, ko gre za varnost hrane in storitev.
Gospod Šoltes, zagovorniki sporazuma nasprotnikom očitajo - če sporazum pade EU in ZDA ostaneta in capljata za Kitajsko, pravijo zagovorniki sporazuma. Se strinjate?
In zakaj bi ZDA pomagale Evropi? Mislim, da gre za druge interese. Amerika nikoli ni bila skromna, ne pri izvozu svoje demokracije, ne svojih interesov. Kakšne sentimentalnosti Amerike do Evrope ni pričakovati. „Stric Sam“ ima zagotovo svojo računico in Evropa mora biti zato absolutno previdna. Kar se pa tiče konkurenčnosti Evrope, pa moramo najprej jasneje opredeliti evropsko zunanjo politiko in se odločiti ali smo prostorgovinska oaza, ki jo varuje Nato ali nastopamo samostojno in se borimo proti tretjim, tudi Ameriki.
Veliko je govora o pritisku lobistov. Je res tako velik? Koliko lobistov vas je obiskalo od začetka mandata?
Peterle: V tem mandatu sem srečal malo lobistov po gospodarski, veliko več pa po zdravstveni strani. Bolj kot lobisti, ki praviloma nastopajo zelo kulturno, me motijo kolegi, ki nekritično sledijo komercialnim interesom velepodjetij, zlasti, če so ti "znanstveno" podprti. Če znanost v neko smer ali v neki čas ali v neko interakcijo ne pogleda, ali noče pogledati, potem nam o tem ne more veliko povedati. Spomnim se pa tudi, kako je pred leti znanost trdila, da so industrijski izdelki boljši kot materino mleko.
Šoltes: Čudi me, da Evropski parlament nima lobistov, glede na izkušnje bi skoraj moral poseči po tem. Jasno je, kaj lobisti počnejo, čeprav imajo pri nas bolj negativni predznak kot bi bilo potrebno. So prisotni, zato pa se je treba boriti, da se sliši tudi druga plat.
Prepričani smo, da ima EU relativno dober sistem za varno hrano, po drugi strani pa afere kot je bila tista s konjskim mesom niti niso tako redke. Kako ta sistem še izboljšati in kakšen je pri tem vpliv evropskih poslancev?
Peterle: Sistem ocenjujem še kar pozitivno, se pa povsod najdejo špekulanti. Seveda pa me jezi večina, ki ne pri medu, ne pri mesu noče zahtevati etiketiranja z jasnim poreklom blaga. Za oboje hočem kot potrošnik vedeti od kod je in pod kakšnimi pogoji je bilo pridelano.
Šoltes: Problem hrane je izjemno širok. Standardi, ki jih imamo, presegajo druge celine, so pa težave. Problem sledljivosti mesa v predelani hrani recimo z zahtevo po označevanju pomeni tveganje za višjo ceno, ampak tukaj se pa moramo odločiti, ali bomo dali prednost kapitalskim interesom ali interesom potrošnikov, ki imajo pravico videti, od kod izvira meso. Prav tako pa sistem ni imun na goljufije in ne more izkoreniniti afer, lahko pa oboje zmanjšuje.
Ali ocenjujete, da gredo politike za gospodarsko rast danes v EU tudi na račun tega, da sta na slabšem okolje in zdravje ljudi ...
Peterle: Glede trgovanja z emisijami gredo zadeve žal res v to smer. Borimo s z mnenjem, da nizkogljična politika zmanjšuje konkurenčnost podjetij. Spet se bo treba vprašati, kaj je rast, kaj je napredek in kaj je samo ekspanzija. Mene zanima zdrava rast, taka, ki je ne bodo plačevali zanamci. Zadolževanja pri njih je bilo že dovolj, v Sloveniji še posebej.
KOMENTARJI (880)
Opozorilo: 297. členu Kazenskega zakonika je posameznik kazensko odgovoren za javno spodbujanje sovraštva, nasilja ali nestrpnosti.