Medtem ko zadnjih nekaj let večino medijskega prostora zasedajo poročila o stečajih slovenskih podjetij in marsikdo z žalostjo ugotavlja, da se poslavljajo blagovne znamke, ki so bile sinonim izdelkov iz njegovega otroštva ali mladosti, njihovi proizvajalci pa paradni konji in v mislih večine v nekih drugih časih neuničljivi stebri slovenskega in prej še jugoslovanskega gospodarstva, nekaj teh paradnih konjev brez večjih škandalov še vedno deluje.
Obiskali smo Alpino, družbo, katere vsaj en par športne ali navadne obutve je najbrž na nogah imel že skoraj vsak Slovenec.
Milijonskih dobičkov tam ne kujejo, kriza se pozna in obutvena branža, v kateri delujejo, ponuja precej trd kruh, pravijo v družbi, katere tradicija sega v sredino 19. stoletja, potem pa so se različne čevljarske delavnice leta 1947 družile pod imenom Tovarna čevljev Žiri.
Štiri leta pozneje je družba dobila današnje ime, še čez štiri leta so ročno delo nadomestili stroji, leta 1960 pa so se delavci preselili za tekoči trak.
30. obletnico delovanja so proslavili v slogu – z novo proizvodno halo in leta 1985 je z njihovih proizvodnih linij prišlo 2.000.000 parov čevljev, ki jih je izdelalo skoraj 2000 zaposlenih.
Od takrat se je marsikaj spremenilo. Čas po začetku samostojne države obutveni industriji ni bil naklonjen in je odnesel ali pa v globoke težave pahnil marsikatero družbo s tega področja.
Celotna skupina Alpina danes vključuje 13 podjetij po vsem svetu, skupaj zaposlujejo okoli 1700 ljudi. Pri nas jih v krovni družbi v Žireh dela okoli 400, 150 pa jih je v maloprodajni mreži.
"Včasih si bil srečen, če si dobil čevlje ..."
Delopst je vodenje družbe prevzel lani, pred tem pa je v podjetju delal kot tehnični direktor. Kot pravi, je gospodarska kriza delovanje podjetja zanesla v smer, ki ni bila načrtovana. "Včasih je bilo lažje zaslužiti z maloprodajno mrežo. Kupna moč je bila pred leti boljša, recimo pred 10 leti. Pred 20 leti pa seveda kupna moč ni bila večja, je pa bilo malo konkurence. Čevlji so se dobili, kjer so se dobili, in bil si srečen, da si jih sploh dobil,“ pravi Delpost. Danes pa se Alpina tudi na domačem trgu srečuje s hudo mednarodno konkurenco. To je za kupce dobro, za proizvodna podjetja pa težje.
Alpina izdeluje tako športno kot modno obutev. "Mislim, da ima Alpina danes precej bolj atraktivne izdelke, ko gre za modno obutev, kot jih je imela pred leti, jih je pa težje prodati,“ pravi Delopst. Konkurenca je velika, še posebej tista iz Indije, Bangladeša in Kitajske. "Je pa dejstvo, da imamo svoje ustaljene distributerje in kupce. Na trgih, na katerih smo močno prisotni, je sama znamka toliko znana, da naši distributerji vseeno dobro prodajajo.“
O mesijah, ki bi reševali slovenske čevljarje
Tipični kupci, ko gre za Alpinino modno kolekcijo, so pripadniki generacije, starejše od 40 let, razlaga Delopst. Čevlji so izdelani tako, da zadovoljijo želje kupca po udobju in kakovosti. Ne postavljajo pa oblikovnih smernic obutve, priznava Delopst.
"So takšni, ki mislijo, da nimamo fantazije, da bi naredili lepe čevlje. Verjemite, znamo narediti modne čevlje! Sem včasih kar malo užaljen, ko se oglašajo 'rešitelji' in razlagajo, kaj bi bilo treba narediti v slovenski čevljarski industriji. V resnici ni težava narediti par, dvajset ali 100 parov čevljev. Težava je narediti izdelke, ki jih lahko prodaš na tisoče. Mi ne živimo od čevljev, ki jih naredimo, ampak od tistih, ki jih prodamo."
Prodajalci njihovih čevljev so zato "glavni“. Na njihovo željo predstavljen čevelj dobi tudi popravke. "Za normalno delovanje mora Alpina vsak dan izdelati 3500 parov modnih in 3500 parov športnih čevljev. Ni lahko priskrbeti dovolj naročil za tako veliko dnevno proizvodnjo!“ poudarja Delopst.
Uspevati moraš na najzahtevnejših trgih ali „vrniti obrt“
Da bi vse, kar izdelajo, tudi prodali, so prisotni na številnih trgih po vsem svetu. Delopst tako po nekaj trenutkih razmisleka pove, da bi hitreje naštel države, v katerih Alpina ni prisotna, kot tiste, v katerih je, ker jih je precej manj: "Ne bom pa rekel, da smo povsod uspešni. Ponekod smo samo prisotni, čeprav je tudi 120 prodanih parov bolje kot nič. S športnim delom smo najbolj uspešni v Skandinaviji – Norveška, Švedska in Finska, za modno obutev pa je trg številka ena Nemčija, pa tudi Kanada, ZDA … Prodajamo tudi v Rusijo, arabske države.“
Čeprav je v nekaterih državah še prostor za izboljšave, so v družbi s strategijo usmeritve v tujino zadovoljni. "Ravno zadnjič so nam na gospodarskem in zunanjem ministrstvu predstavili fokusne države, kamor naj bi se slovenska podjetja usmerjala. Mi smo tam že prisotni,“ ugotavlja Delopst.
Gre pa za zapletene trge s hudo konkurenco. "Drugače od nekaterih drugih slovenskih družb v branži je Alpina kljub zapletenemu položaju vztrajala na zahtevnem trgu. Nismo iskali rešitve v tem, da če na zahodu ne moremo prodati za pravo ceno, bomo pa iskali uspeh v deželah zahodnega Balkana. Tudi te so absolutno pomembne, ne smejo pa postati ciljni trg. To je iskanje bližnjic. Če hočeš biti uspešen, moraš biti uspešen na najzahtevnejših trgih ali pa moraš, kot rečejo, 'dati' obrt nazaj,“ je prepričan Delopst.
Ste tudi vi prvič na smučeh stali v Alpininih "pancerjih"?
Večina se bo Alpine najbrž bolj kot po čevljih s petkami spomnila po smučarskih čevljih. Od časov, ko je v njih kot zadnji od Slovencev v konkurenci alpskih smučarjev zmagal Andrej Miklavc, v tovarni pa so jih za ljubitelje belih strmin izdelali 300.000, je že minilo nekaj let. Kljub temu pa so uspeh obdržali v kategoriji otroških smučarskih čevljev, v kateri imajo 10-odstotni tržni delež.
Alpinin glavni adut so danes tekaški smučarski čevlji, s katerimi v svetu dosegajo od 25- do 30-odstotni tržni delež. Nosijo jih številni uspešni športniki, med drugim naš biatlonec Jakov Fak in norveški svetovni in olimpijski prvak Petter Northug.
Na področju trekinga so uspešni na trgih nekdanje Jugoslavije, drugod manj. "Težava je, da je Alpina pri smučarskih tekačih cenjena blagovna znamka, pri trekingu pa ne, zato iščemo tudi možnost, da bi na teh tržiščih svojo obutev za treking prodajali pod tujo blagovno znamko, kar bi bil lahko prvi korak k prodaji na teh trgih. Dejstvo je, da za uspešno promocijo na teh trgih trenutno nimamo denarja,“ pravi Delopst.
Za uspešno promocijo svojega izdelka na nekem trgu bi potrebovali toliko, kot porabijo za sam razvoj izdelka, a že za razvoj ni lahko nabrati dovolj sredstev.
Razvoj dobrega "pancerja" stane tudi do milijon evrov
Razvoj novih čevljev ni poceni. Kot pravi Delopst, se pri razvoju kakovostnega vojaškega ali treking čevlja cena razvoja giblje okoli sto tisoč evrov. "Če govoriva o otroškem čevlju za alpsko smučanje, je ta cena okoli 500.000 evrov, za smučarski čevelj za odrasle do okoli milijona evrov. Pri modnih čevljih se cena giblje me 2000 in 25.000 evri,“ pravi Delopst in doda, da v družbi na leto za razvoj namenijo okoli pet milijonov evrov.
Proizvodnja čevljev se lahko začne z "drobižem"
Delopst meni, da slovenska obutvena industrija nikakor ni mrtva. "Zelo uspešna je Planika iz Turnišča, ki nam je na marsikaterem področju za vzor, tudi Kopitarna Sevnica … Vsak se trudi po svoje. Po nekaj letih v branži spoštujem vsak uspeh, ker je to zelo težka branža glede na malo stopnjo kapitala, ki je potrebna za začetek proizvodnje,“ pravi Delopst, ki prav tukaj vidi vzrok tako številčne konkurence. "Za začetek proizvodnje paličnih mešalnikov se potrebuje nekajmilijonska investicija. Za izdelavo televizorjev nekaj 10 milijonov evrov velika investicija. Za začetek proizvodnje čevljev pa le nekaj 10 tisoč evrov. Šivalni stroj je poceni, delovna sila v Bangladešu tudi."
Čevljarstvo? Tega se je treba znebiti!
Delopst vzroke za današnje stanje v slovenski obutveni industriji vidi tudi v odnosu do nje. "Nam je v prvih desetih, petnajstih letih samostojnosti šlo tako lepo, da smo mislili, da so delovno intenzivne panoge nepomembne. Ko si začel govoriti o čevljarski, usnjarski, tekstilni industriji, so vsi govorili: 'Ah, to je mala dodana vrednost, to je delovno intenzivna panoga, to mora ven iz Slovenije …' Verjamem, da so bili nameni teh ljudi pošteni, ampak mislim, da imamo v vsakem narodu tako strukturo zaposlenih, da vsi ne morejo biti inženirji ali kaj podobnega. Težko rečem, da se da v obutveni industriji veliko zaslužiti, je pa vsaj mesečni prihodek na taki ravni, kot ga je država predpisala. Mi se trudimo, da bi bili vsaj malo nad tem,“ pravi Delopst.
Alpina se je nenaklonjeni domači klimi že pred leti izognila s širitvijo prodaje in proizvodnje v tujino. "Pred desetimi, dvanajstimi leti so bile narejene prave poteze. V Sloveniji je bilo več znanih blagovnih znamk, a tisti, ki so se prilagajali prepočasi, so že končali,“ meni Delopst.
Tisti, ki so pri nas preživeli, danes sodelujejo. Eni poslovno, drugi z izmenjavo poslovnih izkušenj. "Sodelujemo s Kopitarno Sevnica, kjer naročamo vsa kopita, v naših prodajalnah prodajamo tudi njihove izdelke. V Peku koristimo usluge PGP, tovarne za izdelavo podplatov. S predstavniki Planike iz Turnišča se večkrat na leto srečamo,“ razlaga Delopst in poudari, da so vsi skupaj sotrpini.
Izgubljena tekma s poceni konkurenco
In kje je v zgodbi o nekoč paradnih in danes padlih slovenskih industrijah in njihovih največjih predstavnikih država? Delopst spomni na besede Bojana Starmana, ki težave slovenskih delovno intenzivnih panog še kako pozna, saj je bil na vodilnih funkcijah v Alpini, Jelovici in Muri, da bi bilo smiselno, da bi država v delovno intenzivnih panogah pomagala s subvencijami pri prispevkih na plače. "Dejstvo je, da tekmujemo z državami, v katerih je osebni dohodek, če ga sploh lahko tako imenujemo, ponekod tudi 25 evrov, kar je žaljivo,“ pravi Delopst.
Ko temu prištejemo še delovni ritem v teh državah, smo nekonkurenčni. "Slovenci smo sicer najbrž res pridni, vendar hočemo ob tem določen standard, prosti čas …. V deželah, v katerih obutvena industrija najbolj cveti, je drugače. Naši sodelavci v Romuniji, BiH in na Kitajskem zaslužijo enako, vendar delajo vsak dan 12 ur in v 14 dneh so prosti 1 dan. Pred tremi tedni sem bil v Turčiji, kjer so povedali, da se dela 12 ur na dan, v soboto šest, nedelja je prosta. In ko govorimo o mesečni plači, je treba računati strošek na uro prisotnosti na delu. Seveda ne trdim, da je 12-urni delavnik prava rešitev. Se je pa treba zavedati, da je konkurenca huda in iz spoštovanja do naročnika je treba včasih ostati dlje. Smo pač izbrali takšno branžo,“ razlaga Delopst, ki pa meni, da se stvari spreminjajo tudi v drugih dejavnostih. "Najbrž se bomo morali v prihodnje privaditi na to, da med tednom ne bo veliko časa za prostočasne dejavnosti. Če seveda želimo kaj delati. Tisti, ki mislijo, da bomo samo prodajali – v letošnjem letu se pozna, najbrž tudi drugod, padec kupne moči in moraš biti zelo agresiven in zadovoljen z malimi maržami,“ izpostavlja Delopst.
Alpina po Delopstovih besedah težav s kreativnostjo, ko gre za oblikovanje novih izdelkov, nima. "Razvojniki so stari med 30 in 40 let, so torej na višku moči. Žal pa ni denarja za marketing. Zato se je že dogajalo, da smo bili celo preveč inovativni, zaradi nezmožnosti marketinške podpore pa izdelek ni zaživel,“ pravi Delopst.
Alpina se v svoji zgodovini lahko pohvali s številnimi nagradami. Čeprav so nanje ponosni, veliko kupcev ne prinašajo. V boljši položaj jih postavljajo športni uspehi v njihovi opremi. "Če si samo proizvajalec, na prodan športni čevelj zaslužiš evro ali dva, če na njem stoji in zmaguje vrhunski športni junak, je zgodba drugačna,“ pravi Delopst.
Iščejo uspešnega partnerja
Družba si želi novega partnerja. Trdnega in uspešnega, še najraje iz katerega od trgov, na katerih je Alpina močna, veseli bi bili proizvajalca smuči, pravijo.
Kako poteka delovni proces v Alpini, si lahko ogledate v galeriji fotografij.
KOMENTARJI (232)
Opozorilo: 297. členu Kazenskega zakonika je posameznik kazensko odgovoren za javno spodbujanje sovraštva, nasilja ali nestrpnosti.