Trgovinski sporazumi: So na tehtnici 'diktatura' (ameriških) multinacionalk ali kitajske plače - ali obstaja še tretja pot?

Zagovorniki na eni strani obljubljajo večji skupni gospodarski vpliv ZDA in EU, razlagajo, da čeprav številke morda na papirju niso videti velike, bo v praksi učinek konkreten. Nasprotniki jim vračajo žogico - predstavnik nevladne organizacije War on Want John Hilary opozarja, da celo Evropska komisija v poudarjanju številk stopa nazaj, ugotavlja, da so bile projekcije pretirane, realni ekonomski učinki pa so tako majhni, da niso vredni omembe. In dodajajo - kakšna pa je cena suverenosti, svobode in visoke stopnje zaščite, ki jo uživajo evropski potrošniki?

Medtem ko v Bruslju iščejo nove rešitve za sporazum, ki uživa načelno podporo evropske politike, čeprav šef Evropske komisije Jean Claude Juncker pravi, da so politiki potem v domačih državah TTIP precej manj naklonjeni, bodo danes v Ljubljani o sporazumu razpravljali tisti, ki se ukvarjajo z varovanjem pravic potrošnikov.

Geopolitični vpliv večji in pomembnejši od ekonomskega

Zagovorniki sporazuma na obeh straneh Atlantika zadnje čase namesto gospodarskih, poudarjajo predvsem geopolitične učinke sporazuma v svetu, kjer Evropa in ZDA izgubljata primat na račun rastočih trgov in povezovanja med njimi.

Zagovorniki poudarjajo, da je tesnejše sodelovanje edina možnost, da EU in ZDA ohranita vodilni položaj v svetu in s tem možnost, da sta sili, ki najbolj vplivata na postavljanje svetovnih pravil.

Sprašujejo se tudi, kaj je alternativa povezovanju ZDA in EU. V povezovanju z Rusijo in Kitajsko? Ob argumentu podobnih vrednot, zagovorniki poudarjajo, da bi bilo sporazume o okoljskih ali socialnih minimumih z državo kot je na primer Kitajska še težje skleniti. Češ – kako skleneš dogovor o varovanju okolja z državo, kjer v reke odplake tečejo kot v Evropi pred 100 leti, ali kako uskladiš minimalno plačo z državo, kjer delavci ne poznajo delovnega časa, delodajalci pa menijo, da je primerna mesečna „nagrada“ okoli 50 evrov?
Nasprotniki sporazumov in globalnega sveta so v tem, kaj je alternativa jasni: sporazumov in tako tesnega povezovanja ne potrebujemo!

Med področju, ki kritike TTIP najbolj skrbijo, sta regulativno usklajevanje in načelo previdnosti. Preko obojega naj bi moč dobile predvsem multinacionalke oziroma bi naj to ZDA omogočalo vmešavanje v evropsko zakonodajo.

"Vlade sprejemajo predpise zato, da zaščitijo ljudi pred tveganji, zlasti za njihovo zdravje, varnost, okolje itn. A razlike v predpisih lahko tudi omejujejo trgovino," kot argument v svojem dokumentu razlaga Evropska komisija.

Regulativno sodelovanje pa na drugi strani pomeni, da zakonodajalci različnih držav predpise predhodno uskladijo – kjer je to mogoče – z državo partnerico.

Zagovorniki takšnega sodelovanja pravijo, da sta evropski in ameriški regulativni sistem med najbolj naprednimi in izpopolnjenimi na svetu. Zaščita ljudi naj bi bila v podobnem obsegu, a dosežena na različne načine, zato tukaj vidijo veliko manevrskega prostora.

Nasprotniki v tem manevrskem prostoru vidijo predvsem možnost za krčenje stroge zakonodaje, ki v EU velja, ko gre za zaščito potrošnikov, okolja, živali … Opozarjajo, da po tem scenariju ne bi bilo več nobene možnosti, da bi se na primer zaostrila pravila, ko gre za kakšen ukrep za varovanje okolja, ki bi nato onemogočil prodajo kakšnega ameriškega izdelka ali storitve.

Podobno enak način naj bi imela deregulacija, ki bi bila posledica odpoved načelu previdnosti, ki trenutno učinkovito ščiti evropske potrošnike. Po tem načelu je potrebno v EU pred vstopom novega izdelka na trg dokazati, da je varen. Na drugi strani Atlantika je ravno obratno – treba je dokazati, da je škodljiv. In če v Evropi po tem sistemu velja, da je odločitev v rokah regulatorja, ki oceni varnost, se v ZDA korporacije sklicujejo na študije, ki jih bolj ali manj neposredno celo same plačajo, nasprotniki pa si pogosto niti finančno ne morejo privoščiti, da bi ugovarjali in postregli z nasprotnimi dokazi.

Andrej Gnezda iz koalicije proti tajnim sporazumom opozarja, da je v kozmetični industriji EU prepovedanih 1400, v ZDA pa 11 snovi. Ameriški kmetje lahko uporabljajo 80 pesticidov, ki jih evropski ne smejo. In medtem ko se lahko v Evropi uporablja 300 prehranskih dodatkov, jih je v ZDA dovoljenih skoraj 4000, tudi takšnih, ki jih v Evropi uvrščamo med zdravju škodljive.

Tisto, kar v zvezi s TTIP še naprej najbolj razburja, je mehanizem ISDS ali mehanizem poravnave med investitorjem in državo. Ta po mnenju nasprotnikov sporazuma pomeni konec demokracije in dokončno nadvlado multinacionalk nad interesi "malih ljudi".

ISDS sicer ni iznajdba TTIP-a, ampak ga svet pozna že iz šestdesetih let prejšnjega stoletja, vključen je v okoli 3000 sporazumov po svetu, 1400 takšnih sporazumov imajo evropske države, okoli 30 Slovenija, med drugim s Švico in Turčijo.

Sprva je mehanizem nastal kot zaščita investitorjev, da bi ti sploh vlagali. Zadnja leta pa mu očitajo, da se ga zlorablja za napad na suverenost držav, ki bi želele zaščititi svoje interese, podjetja pa to vidijo kot napad na njihovo pravico do dobička.

Statistika sicer pravi, da je doslej do ISDS sodnih obravnav prišlo v 650 primerih, po podatkih Evropske komisije je zaključenih 356 primerov. Drži, da podrobnosti marsikaterega primera niso znane, načeloma pa naj bi držalo tudi, da so od 327 primerov v Evropi, primere začela evropska podjetja. Države izven EU so na območju povezave vložile le 29 zahtevkov. Največ primerov je bilo vloženih proti Češki, Slovaški, Madžarski, Poljski, Estoniji, Romuniji in Španiji.

V nasprotju s prepričanjem o terorju multinacionalk, so bile te tožnik v le 8-odstotkih primerov, dobra petina primerov pa je bila vložena s strani srednjih podjetij, ki so imele v portfelju le eno ali dve naložbi v tujini.

In kako se je 356 primerov končalo? 37 odstotkov v prid države, 28 odstotkov s poravnavo, 25 odstotkov v prid investitorja in 8 brez epiloga iz neznanega razloga. Samo evropske države so bile v bojih s podjetji še uspešnejše, zmagale so v 44 odstotkih primerov. Analitiki pravijo - boljši pravni red kot že na splošno vlada v državi, manj je za tožnike uspeha na ISDS arbitražnih sodiščih.

Študija, ki je zajela 82 ISDS primerov je sicer ugotovila veliko razliko med zahtevanimi in dejansko dobljenimi zneski za podjetja. Ta so povprečno zahtevala okoli 340 milijonov ameriških dolarjev, dobila so jih okoli 10.

A nasprotniki TTIP opozarjajo na naslednje: proračuni multinacionalk in drugih velikih podjetij pogosto presegajo proračune držav. Kako si bodo torej te sploh lahko privoščile kvaliteten sodni boj, ki bo neusmiljen, ko bo šlo za nekaj, kar bo za podjetja res pomembno, na primer privatizacija naravnih virov?

Ima pa ISDS prav na primeru odnosa z ZDA svoje zagovornike. Ti pravijo - končno bo nekdo postavil pravne okvirje, do katerih lahko sežejo lovke multinacionalk. Te naj bi namreč že zdaj marsikaj vrtele po svoje, a v ozadju. Če kdo misli, da multinacionalke zdaj nimajo vpliva, pa živi v hudi zmoti, pravijo. Še huje - zdaj se jih sploh ne da ustaviti.

Končana oblika ISDS v TTIP sicer naj ne bi bila enaka tisti, ki jo sporazumi poznajo zdaj, ampak naj bi bila precej bolj definirana, pristojna evropska komisarka obljublja, da arbitražna sodišča ne bodo "nadoblast", ampak transparenten mehanizem.

Agroživilstvo je trenutno ena od najmanjših panog mednarodne trgovine med EU in ZDA (0,8% uvoza in izvoza).
Agrarni ekonomist Aleš Kuhar je mnenja, da zato, ker gre za nezdružljivi stvari, saj sta evropski in ameriški agroživilski sektor drug od drugega oddaljena takšna svetlobna leta, da združitev sploh ni mogoča.

In razpon razlik je res velik – od predpisov, ki veljajo za zagotavljanje dobrobiti živali, do odnosa do uporabe hormonov, škropiv, do samega načina kmetovanja.

Medtem ko so kmetje v Evropi relativno samostojni, iz ZDA redno prihajajo zgodbe o korporacijah, ki ameriškim kmetom dihajo za vrat in jih potiskajo v ekonomsko odvisnost in na rob revščine. V zadnjih dveh letih smo bili priča vsaj dvema primeroma, ki skozi evropske oči veljajo za bizarna – kmeta, ki se je znašel pred sodiščem, ker je naslednje leto posejal plod Monsantove gensko spremenjene koruze, ker si ni mogel privoščiti originalnega semena, multinacionalka pa ga je postavila pred sodišče in zmagala, ter primer pomora 320.000 piščancev, ker morajo zdaj kmetje, ki jim je nepridiprav pobil piščance, korporacijam plačati odškodnino. In to istim družbam, ki jim že tako delijo plačilo po načelu – bolj kot je debel piščanec in manj kot je pojedel za svojo napihnjeno težo – tem višje plačilo.

Na področju, ki se nanaša na dobrobit živali, sta zakonodaji – oziroma odsotnost le-te v ZDA, tako težko uskladljivi, da državna sekretarka z ministrstva za kmetijstvo Tanja Strniša celo opozarja, da so področja, o katerih se ameriška stran ne želi niti pogovarjati.

In čeprav v Bruslju zagotavljajo, da se standardi varnosti potrošnikov in okolja ne bodo spreminjali, temu verjame le redko kdo. Še posebej potem, ko je britanski Guardian evropsko javnost pred kratkim opozoril na dejstvo, da bi se naj Evropska unija odpovedala načrtovani prepovedi več pesticidov, ker bi to še dodatno ustavilo sprejemanje TTIP.

Gospodarski vpliv na Slovenijo minimalen

V Sloveniji na temo TTIP medtem razburja študija ekonomista Jožeta Damijana in njegovih sodelavcev, ki pravi, da bo učinek TTIP na slovensko gospodarstvo minimalen oziroma negativen. Avtorji medtem opozarjajo, da študije ne gre jemati kot suho zlato, da gre za izsledke, do katerih so prišli na podlagi statičnih podatkov, ki kot osnovo jemljejo gospodarske kazalnike, ki so bili slovenska realnost lani (in niso bili prav dobri), da torej ne upošteva morebitne boljše slike.

Načeloma pa torej študija ugotavlja naslednje:
- slovenski BDP bi se po TTIP v desetih letih skrčil za do 0,02 odstotka ali okrepil do 0,27 odstotka
- izvoz v ZDA bi se v 10 letih povečal za do 31 odstotkov, izvoz v EU bi se lahko skrčil do 2,3 odstotka
- izgubili bi lahko med 220 in 1500 delovnih mest
- pozitivne učinke bi na primer beležila lesna industrija, negativne avtomobilska, kemijska in živilska
- ker bi naj imel sporazum dober vpliv na nemško avtomobilsko industrijo, naj bi imela od tega korist tudi Slovenija. A le v primeru, da se partnerstvo med slovenskimi in nemškimi podjetji nadaljuje.
- Nekaj pomislekov so o TTIP imeli v farmacevtski industriji, ki pri nas sloni na proizvodnji generikov in je tako odvisna od trajanja patentne zaščite.

Ko se slovensko gospodarstvo ničesar ne nauči ...

Na drugi strani celo na vladi opozarjajo, da slovensko gospodarstvo ameriški trg ne zanima, ne zanimajo jih niti pogajanja TTIP. Na mestu je zato celo zaskrbljenost, da bi se utegnila ponoviti zgodba vstopa Slovenije v Evropsko unijo, ki se je za nekaj nepripravljenih podjetij klavrno končala.

ZDA so sicer v strategiji internacionalizacije gospodarstva končale med pomembnimi partnericami. V praksi pa je sodelovanje majhno – leta 2013 je po podatkih portala izvoznookno.si Slovenija v ZDA izvozila za okoli 364 milijonov evrov blaga in storitev, v obratno smer pa uvozila za 393 milijonov evrov. Borna je tudi bera naložb – med 30 in 40 milijoni evrov na obeh straneh oceana.

Črt Kostevc, eden od Damijanovih soavtorjev študije, je na nedavni konferenci opozoril, da bi morale določene panoge izsledke njihove študije vzeti kot opozorilo. A se to menda v praksi ne dogaja. Državni sekretar na gospodarskem ministrstvu Aleš Cantarutti, ki meni, da sporazum za Slovenijo lahko pomeni priložnost, če bi jo gospodarstvo prepoznalo in izkoristilo – a spet – problem je v bornem zanimanju med slovenskimi gospodarstveniki.

Dober pokazatelj tega, kako nizko je zanimanje, prihaja kar od avtorjev omenjene študije. Ti so slovenskim podjetjem razposlali 1500 vprašalnikov, nazaj pa dobili 249 uporabno izpolnjenih vprašalnikov.

Slovenski evropski poslanci z različnimi stališči

Razprava o tem, kdo točno bo imel zadnjo besedo pri tem, ali bo TTIP stopil v veljavo ali ne, še ni končana. Medtem ko nekateri menijo, da je dovolj beseda Evropskega parlamenta, drugi želijo ratifikacijo v nacionalnih parlamentih.

A Evropski parlament naj bi – kljub zapletu ob sprejemanju resolucije – o sporazumu glasoval prej ali slej. Glas Slovenije tam zastopa 8 slovenskih evropskih poslancev – Lojze Peterle, Tanja Fajon, Milan Zver, Igor Šoltes, Romana Tomc, Ivo Vajgl, Franc Bogovič in Patricija Šulin.

Najglasnejši nasprotnik sporazuma med njimi je Igor Šoltes, ki ga skrbi predvsem mehanizem ISDS: „Pod okriljem sporazuma NAFTA so ameriške multinacionalke uporabile ISDS mehanizem že 35-krat za tožbo Kanade na pomembnih področjih kot so patentiranje zdravil, pošte službe, uravnavanje uporabe pesticidov, davčni zakoni, zdravstvena oskrba, energetska ureditev, skrb za okolje ipd. Do danes je Kanado vse to stalo že skoraj 200 milijonov kanadskih dolarjev!“

Šulinova, Bogovič, Tomčeva, Zver in Peterle, ki vsi prihajajo iz Evropske ljudske stranke, TTIP načeloma podpirajo. Načeloma zato, ker po lastnih besedah prepoznavajo gospodarske in geopolitične možnosti, ki jih prinaša, na drugi strani pa z nekaj zadržanosti pravijo, da je treba počakati do trenutka, ko bo oblikovan dokument, in se nato odločiti.