Za dobiček prirejajo ocene: tako bonitetne hiše kuhajo krizo, v kateri se utaplja tudi Slovenija

Bonitetne hiše v finančnem sistemu igrajo eno vodilnih vlog. Posel obvladujejo tri ameriške – Moody's, Standard&Poor's (S&P) in Fitch Ratings. Njihova naloga? Pripraviti objektivno oceno tveganja, ki so mu izpostavljeni vlagatelji v obveznice podjetij in držav.

A o objektivnih ocenah teh agencij bi vsekakor lahko na široko razpravljali. Še posebej, ker so bile vse te hiše vpletene tudi v največje finančne škandale zadnjih let.

Ko so se leta 2008, po zlomu ameriškega nepremičninskega trga, domnevni krivci za zlom, ki je kasneje prerasel v svetovno krizo, iz katere izhoda svet ni našel vse do danes, znašli na pričanju pred ameriškim kongresom, so imeli kongresniki o bonitetnih hišah zelo jasno mnenje. Poimenovali so jih "bistveni vzvod v kolesju finančnega uničenja".

Kritiki bonitetnih hiš, za katere so mnogi slišali, šele ko je kriza zajela Evropo in so se znižanja bonitetnih ocen držav začela odražati v vsakdanjem življenju tudi pri nas, pravijo, da je izvirni greh teh agencij jasen. Gre za konflikt interesov, saj jih plačujejo tisti, katerih tveganost dolga ocenjujejo.

Sistem bonitetnih ocen je sicer eden najbolj nenavadnih iznajdb kapitalizma: ta profitna podjetja, katerih glavni cilj je pravzaprav lastni zaslužek, opravljajo vlogo regulatorja. Na eni strani služijo javnosti, ki od njih pričakuje, da jo varujejo pred slabimi naložbami, na drugi strani pa služijo tudi svojim delničarjem, ki služijo z vsako oceno, pa naj gre za varno naložbo ali pa ne.

Še bolj zanimiv je pravni status bonitetnih hiš. Na eni strani so te hiše izjemno vplivne. Po veliki depresiji so namreč uvedli pravilo, da lahko upravljavci finančnih sredstev trgujejo le z varnimi delnicami, ki jih kot takšne ocenijo v ZDA nacionalno priznane bonitetne hiše. "Sveta trojica" je tako dobila neizmerno moč.

Na drugi strani pa je povsem jasno, da te hiše kalkulirajo po svoje in se z veseljem motijo tudi namerno, samo da je na koncu dobiček. Po poku ameriškega nepremičninskega balona se je na te hiše vsul plaz kritik pa tudi tožb. A so bonitetne hiše tudi na to hitro našle odgovor. Zavarovanje za to imajo namreč že v svojih statutih – njihovo mnenje je zgolj to – mnenje. Do tega pa imajo pravico že na podlagi svobode govora.

Kako drago prodati strupene naložbe?

V zadnjem času so se bonitetne hiše znašle na udaru že leta 2001, ko je v ZDA propadel Enron, delničarji pa so skupaj izgubili okoli 11 milijard dolarjev. Za mnoge je to pomenilo celo konec prihrankov ali pokojninskega sklada. Čeprav je bila družba dalj časa v težavah, so jo bonitetne hiše šele dva meseca pred bankrotom, ko so bile delnice že tik pred tem, da z 90 dolarjev zdrsnejo le na 1 dolar, ocenile z najslabšo možno oceno. Kasneje so se branile, da niso imele na voljo vseh podatkov. Ker se v takšnih primerih med seboj podpirajo vse tri, posledic na koncu niso čutile.

Potem pa je leta 2008 na drugi strani luže počil nepremičninski balon. Nekdanji zaposleni pri investicijski banki Goldman Sachs so kasneje povedali, da je med njimi in bonitetnimi hišami obstajalo nekaj, kar so imenovali "finančna arbitraža". Šlo je za vprašanje, kako ničvredne in hudo nevarne finančne produkte prodajati za najvišjo možno ceno. Čim cenejše obveznice, tem več dobička za banko. Bonitetne hiše so na spletu objavile modele, po katerih izračunavajo boniteto finančnih produktov. Menda zato, da bi bilo njihovo delovanje transparentno, bankirjem pa so s tem dale dostop do informacij, kako strukturirati finančne produkte tako, da bodo zadovoljili modele in dobili zadovoljivo bonitetno oceno.

Poleg tega je nekdanji zaposleni v SP med pričanjem v senatu kasneje priznal, da so, tudi da ne bi sami ostali brez posla, nove, zapletene vrednostne papirje, kot so hipotekarno zavarovani vrednostni papirji (MBS) in zavarovane dolžniške obveznosti (CDO) ocenjevali po milejših kriterijih, čeprav so se kasneje prav ti papirji izkazali kot bistvo problema.

Investitorji so se slepo zanašali na te bonitetne ocene. Prav te ocene so pomagale, da se je trg teh vrednostnih papirjev razcvetel, ko pa s hipotekami povezanih vrednostnih papirjev ni bilo več mogoče tržiti, je prišlo do zloma. Bonitetne hiše so nato na hitro znižale oceno teh produktov, to pa je na trgih in finančnih družbah povzročilo pravi kaos.

Za nepopolne ocene so kasneje nekateri nekdanji zaposleni krivili tudi prezaposlenost. Novi finančni produkti so namreč v najboljših časih rasli kot gobe po dežju. "Pa če bi bili sestavljeni iz krav, bi jih morali oceniti, in to dobro," je kasneje na zaslišanju povedal še en nekdanji analitik S&P.

Zvezni komite za preiskavo krize pa je kasneje, ko je preiskoval vzroke zloma, ki so vodili v obsežno državno dokapitalizacijo ameriških bank, dejal, da so odkrili, da je bilo kasneje 89 odstotkov vrednostnih papirjev, ki so v določenem obdobju uživali najboljšo bonitetno oceno, razglašenih za ničvredne.

Na zadnji škandal v zvezi z bonitetnimi hišami pa so pred časom opozorili v Švici. Tamkajšnji raziskovalci so ugotovili, da so bonitetne hiše evropskim državam, še posebej Grčiji, Irski in Španiji, namenoma nižali bonitetne ocene, da bi še poglabljali krizo. Ideja, da Evropa potrebuje svojo bonitetno hišo, tako sicer ni nova, ima pa vse več podpore.

"Ne ocenjujete restavracij!"

A če so bonitetne hiše doslej počele, kar so hotele in to brez posledic, bi se to zdaj utegnilo spremeniti.

Zvezno sodišče v New Yorku je namreč odločilo, da je tožba proti bonitetnima hišama S&P in Moody´s povsem upravičena. Za tožbo so se odločili investitorji, ki so se pri vlaganjih držali priporočil bonitetnih agencij in na koncu, ko se je sesul sklad Cheyne, izgubili milijarde.

Na zaslišanju so odvetniki obeh agencij ponovili, da gre pri bonitetnih ocenah le za mnenja. A sodnico Shiro Scheindlin niso prepričali. Bonitetne hiše je spomnila, da ne ocenjujejo restavracij, kjer je bolj stvar okusa, kateri kuhar kuha bolje. Njihove ocene namreč temeljijo na dejstvih.

Razsodba je na hitro odnesla nekaj vrednosti delnic bonitetnih hiš. Njihovi kritiki menijo, da je to morda prvi korak na poti k redu na tem področju. A za to bi bila nujna prva obsodilna sodba.