300 milijonov evrov: Preiskovalci v Vatikanski banki našli več kot tisoč nezakonitih računov

Podatki, ki jih navaja Spiegel pravijo, da je imelo na tej banki  več let račune več kot tisoč ljudi, ki jih po vseh pravilih tam ne bi smeli imeti, na teh računih pa je bilo letos poleti več kot 300 milijonov evrov. Neimenovan bančni vir naj bi bil prepričan, da gre pri tem znesku večinoma za opran denar.

Uradno so storitve ustanove Istituto per le Opere di Religione (IOR), kot se banka uradno imenuje, sicer namenjene le ozkemu krogu ljudi - katoliškim duhovnikom, zaposlenim in upokojenim v Vatikanu, njegovih institucijah in drugih katoliških organizacijah ter dobrodelnim fundacijam. Imetniki odkritih računov pa naj ne bi spadali v nobeno od teh kategorij. Šlo naj bi za zasebne komitente.

Vatikan kot davčna oaza

Kot imetniki računa v banki IOR so ti ljudje leta uživali v ugodnostih, ki jih takšen status prinaša. Prvič - v Vatikanu od premoženja ali prihodkov od obresti ni treba plačevati davka. Drugič- pranje denarja je v Vatikanu z zakonom prepovedano šele od leta 2011. In tretjič - v Vatikanu so bili o financah svojih komitentov skrivnostni prav toliko kot v kakšni davčni oazi.

Tega je zdaj sicer konec. V začetku leta je prvi mož banke Ernst von Freyberg podpisal dokument o koreniti reformi banke, ki med drugim vključuje tudi "ničelno toleranco do kršitev kakršnih koli zakonov, predpisov ali drugih pravil".

Banka se je nato lotila obsežne revizije poslov, ki jo opravljajo tuji revizorji, med njimi 20 strokovnjakov ameriškega svetovalnega podjetja Promontory. Nepravilnosti iščejo na vseh 30.000 računih, še posebej so pozorni na nepravilnosti, ki bi kazale na pranje denarja.

Kraj škandalov

Razlog za Frančiškovo odločenost, da "počisti" banko, je dejstvo, da je IOR že leta kraj, kjer se pletejo škandali, ki škodijo ugledu Cerkve. Tako naj bi v banki prali denar sicilijanske mafije, manipulirali z vrednostnimi papirji na italijanski borzi in izvajali nezakonite milijardne transakcije.

Osrednjo vlogo naj bi IOR odigral tudi v primeru propada milanske Banco Ambrosiano, ki velja za največji bančni zlom v italijanski zgodovini. Njen predsednik Roberto Calvi je bil kmalu zatem najden obešen pod londonskim mostom. Kot se je izkazalo je bil umorjen. V devetdesetih pa naj bi italijanski gospodarstveniki na računih banke IOR oprali milijone za svoje politične prijatelje. V vsem tem času so tako velik del banke predstavljali prav računi "laikov".

Bo banka zaprla vrata?

Da lahko ti računi predstavljajo nevarnost, je menil že Freybergov predhodnik Ettore Gotti Tedeschi. Dva meseca, preden so ga neslavno vrgli iz banke, je tajnici predal zaupen dosje. V primeru, da se njemu kaj zgodi, naj bi ga predala štirim zaupanja vrednim osebam. V dokumentu je pisal o tem, da so ga ljudje opozorili, da bo šel v zgodovino kot tisti, ki je "uničil IOR". Prepričan je bil, da bodo za polomijo krivi prav računi, ki jih v banki ne bi smelo biti.

Problem z "laiki" zdaj rešujejo že samo nova pravila banke, ki v praksi pomenijo, da bodo morali tisti, ki v banki ne bi smeli imeti računa, svoj denar pač odnesti kam drugam, če jih prej ne zasači kakšen pristojni organ. Večje vprašanje pa je, kaj se bo zgodilo z banko.

Odgovora nima niti papež, ki pravi, da so odprte vse možnosti, tudi tista, da IOR zapre svoja vrata.

Pregled banke bo sicer potekal vse do konca leta, prav mogoče pa je, da bo v tem času iz omare padel še kakšen okostnjak.