Tečaj franka je poletel v nebo, na višku je bil evro vreden le še 0,85 franka (pred tem je bilo razmerje 1,2 franka za 1 evro). Tisti, ki imajo posojila v frankih, so se držali za glavo, hedge skladi in akterji na valutnem trgu so preštevali izgube.
Faktor presenečenja ob odločitvi, ki je bila očitno sprejeta tako tiho ali nenadno, da je presenetila celo špekulante, ki bi jo sicer zagotovo izkoristili, je bil tako velik, da se je javnost šele kasneje začela spraševati, kaj je Švicarje pravzaprav gnalo v takšno odločitev.
SNB je kapico uvedla leta 2011, sredi viharja krize v evroobmočju in na finančnih trgih. Investitorji so na frank gledali kot na varno zavetje, razgrabili so franke in vrednost valute poslali v višave. V Švici so se pojavile težave. Izvozni izdelki njihovega gospodarstva, ki predstavljajo 70-odstotkov BDP, so postali na tujih trgih predragi. Da bi oklestili vrednost franka, je SNB uvedla kapico, naročila tiskanje frankov in jih porabila za nakup evrov. Po zaslugi te politike je do lani SNB nakopičila za več kot 400 milijard evrov.
To je bil eden od razlogov za odpravo kapice – švicarska javnost takšnim rezervam v tuji valuti ni naklonjena. Javnost skrbi, da bo tiskanje frankov dolgoročno vodilo v hiperinflacijo, zaradi česar so način poslovanja SNB volivci (neuspešno) že skušali spremeniti z referendumom.
V veliki meri pa so na odločitev Švicarjev zagotovo vplivali dogodki v evroobmočju. Evropska centralna banka (ECB) namreč načrtuje nove ukrepe, odločitev SNB pa je prišla tik pred predvidenim začetkom kvantitativnega sproščanja ECB, ki pa za SNB najbrž pomeni, da bi morali še več denarja nameniti za umetno nižanje tečaja franka, saj se bo ob predvidenem nižanju vrednosti evra, vse več ljudi spet zatekalo k franku. Novo krizo bi lahko povzročili tudi politični pretresi v Grčiji, Švica pa se je s tem vsaj delno že vnaprej zavarovala s temi ukrepi.
Ko se odgovarja zasebnim lastnikom, so reakcije drugačne
Mnoge je odločitev SNB presenetila, drugi pa opozarjajo, da je bila pričakovana. Švicarska centralna banka pač deluje po nekoliko drugačnih načelih kot večina drugih.
Čeprav imajo glavno besedo kantoni, ki banko obvladujejo večinsko, je SNB namreč v 45-odstotni zasebni lasti, ti lastniki pa prejemajo dividende.
To je precejšnja razlika v primerjavi z večino drugih centralnih bank, ki so v državni lasti in torej pravzaprav problem davkoplačevalcev.
Medtem ko večino drugih centralnih bank izgube v bilanci stanja ne skrbijo preveč, je tukaj torej drugače, tudi zato, ker lahko nezadovoljni državljani zahtevajo spremembe monetarne politike preko referenduma. In ta bi lahko bil prej ali slej uspešen, saj je Švicarje jezilo kopičenje rezerv v tujih valutah, kantoni pa so se pritoževali, da je prenos denarja iz SNB premajhen.
Skrb SNB zaradi drsenja valute na katero je bil vezan frank, je zato razumljiva. Narediti iz izgub politični problem – kot je to običajno v primeru, ko so centralne banke v državni lasti, ali jih pojasniti zasebnim lastnikom, ki imajo manj posluha za izgovore, sta seveda dve zelo različni stvari.
Kot razlaga ekonomist Cullen Roche, verjetnost, da bi centralna banka bankrotirala, v teoriji ni prav velika, saj je sistem običajno oblikovan tako, da nekatere ustanove ne morejo bankrotirati. Država pač ne bo tožila sama sebe za izgube, ampak jih bo nekako pokrila, običajno z davkoplačevalskim denarjem. Če imajo – kot v tem primeru – veliko besede zasebni lastniki, ki bi morali nato te izgube pokriti sami, pa je seveda pričakovati, da ne ukrepajo že ob prvem znaku težav, da bi se temu izognili
"Koliko jih naj odpustim?"
A če so bankirji zadovoljni, pa je drugače s številnimi švicarskimi gospodarstveniki, ki se sprašujejo, kaj storiti zdaj, ko okrepljen frank spet draži izvozne artikle.
"Ko sem v četrtek sedel v lokal in naročil kavo, je bil 1 evro vreden 1,2 švicarska franka. Vmes je prišlo obvestilo SNB. Do takrat, ko sem spil drugo skodelico, je bil evro vreden precej manj kot frank, moje podjetje živi mrtvec, večina od mojih 100 zaposlenih pa že z eno nogo na cesti. Vse to zaradi odločitve nekega bankirja," pravi neimenovani švicarski direktor.
Kot razlaga, bo okrepljena valuta odnesla večino izvoznih pogodb, konkuriranje družbam iz cenejših držav bo nemogoče. "In kaj bo, če se bo frank še krepil?" se sprašuje ter pravi, da je najslabša posledica odločitve očitna nestabilnost, ki jo bo prinesla.
Kako zaslužiti?
Da bi pomirili vsaj domačo javnost oziroma tiste, ki se bojijo vpliva na svoja delovna mesta v izvoznih podjetjih– medtem ko se v tujini tisti, ki imajo kredite najete v frankih na veliko zatekajo k spreminjanju teh posojil v evrska – so se sicer švicarski mediji razpisali o tem, kako z močnejšim frankom zaslužiti.
Blick.ch je tako med drugim spisal članek s sedmimi nasveti, kako naj Švicarji situacijo izkoristijo za debelejšo denarnico. Tako predlagajo igranje loterije Euro Milions, saj da se bo zaradi posebnega preračunavanja dobitek zdaj "bolj poznal". Opominjajo, da so počitnice v tujini za Švicarje pravkar postale cenejše.
V nekaterih trgovinah so že znižali cene uvoženega sadja in zelenjave. Kakije naj bi bilo tako mogoče dobiti skoraj četrtino ceneje, glavnato solato pa 14 odstotkov. Napovedujejo še cenejše uvoženo meso, zaradi česar bi naj cene spustili tudi domači pridelovalci, se pa spremembe že poznajo pri cenejšem uvoženem pohištvu in tekstilu.
KOMENTARJI (74)
Opozorilo: 297. členu Kazenskega zakonika je posameznik kazensko odgovoren za javno spodbujanje sovraštva, nasilja ali nestrpnosti.