100 najbogatejših lani zaslužilo 240 milijard. Načrt, kako svetovno bogastvo pravično razdeliti

Odstotek najbogatejših Zemljanov je v zadnjih 20 letih svoje prihodke povečal za kar 60 odstotkov, finančna kriza pa procesa ne ustavlja, ampak mu daje nov pospešek.

Svet se je desetletja ukvarjal le z eno stranjo enačbe

Oxfam opozarja, da je ukrepanje nujno, saj je vsem jasno, da je vedno večja neenakost škodljiva. O tem se strinjajo celo ekonomisti, IMF pa tudi protestniki gibanja Occupy.

Kot pišejo v poročilu, je sicer res, da je svet v zadnjih letih storil marsikaj, da bi zmanjšal število najrevnejših. Gre za velik dosežek, a preveč smo se ukvarjali le z eno stranjo enačbe – torej najrevnejšimi. Čas bi bil, da se preselimo še na drugo stran – med najbogatejše, predlagajo.

Bolj pravična porazdelitev bi po njihovem mnenju morala predstavljati nov svetovni red, če želi človeštvo ustvariti vzdržen sistem. Ekstremno bogastvo pa naj bi končali do leta 2025.

Kot opozarjajo, je bogastvo najbogatejših v zadnjih letih le naraščalo, kopičilo pa se je v rokah vse manj ljudi. Zgornji odstotek največjih svetovnih zaslužkarjev tako predstavlja okoli 60 milijonov ljudi, najbogatejših pa je le okoli 1200 multi milijarderjev.

Neenakost je sicer značilna za vse države, pa naj bodo revne ali bogate. Velika Britanija se spopada s tako veliko neenakostjo v prihodkih, kot so jo nazadnje poznali v času Charlesa Dickensa, na Kitajskem najbogatejših 10 odstotkov ljudi v svoj žep pospravi 60 odstotkov prihodka. V Afriki, kjer je neenakost največja, so razmere slabše, kot so bile ob koncu apartheida.

Globalno gledano je najbogatejši odstotek Zemljanov v zadnjih dvajsetih letih svoje bogastvo povečal za 60 odstotkov, kriza pa jih ni prizadela prav nič. Prej nasprotno. Trg luksuznih dobrin od začetka krize vsako leto beleži dvomestno rast.

A obstaja meja, koliko luksuznih jaht, avtomobilov in domov človek potrebuje, pa naj bo bogataš še tako razsipen, ugotavlja tudi milijarder Nick Hanauer. Poleg tega se plače v veliko državah že leta niso občutno dvignile. Denar se torej akumulira, kar je slabo. Če bi bil namesto tega ta denar razpršen med ljudi, bi se povečala njihova kupna moč, kar bi pognalo gospodarstvo in zmanjšalo neenakost.

Prav zaradi akumuliranja denarja v rokah peščice je gospodarska rast učinkovit uničevalec revščine le v državah, kjer je neenakost že v izhodišču manjša. Če ne, pač gospodarska rast zgolj oplemeniti finančno stanje bogatašev.

Raziskava Oxfama to potrjuje na primeru Afrike, kjer bo tudi ob občutni gospodarski rasti do leta 2020 na robu preživetja končalo še milijon ljudi. Razen če pride do drastične spremembe sistema.

Sicer pa denar še vedno pomeni moč, izpostavlja poročilo Oxfam. Do te mere, da ogroža demokracijo. In to je celo zakonito. Milijoni so na leto porabljeni za lobiste, ki pri politikih promovirajo ideje svojih naročnikov ter tako vplivajo na odločitve.

Denar lahko kupi tudi demokracijo

Joseph Stiglitz je že večkrat poudaril, da si je bančni sistem svojo moč zagotovil prav preko politike. V Veliki Britaniji so na primer med največjimi donatorji političnih strank v času volilne kampanje prav banke, ki prinesejo več kot polovico vsega denarja za kampanjo.

Naraščajoča neenakost je tudi pokončala socialno mobilnost oziroma vzpenjanje po socialni letvici. Ameriški sen je tako še najbolj uresničljiv na Švedskem, v večini drugih držav rojstvo v revni družini večinoma pomeni dosmrtno revščino.

Bogate elite imajo dovolj denarja, da ne potrebujejo javnega šolstva, zdravstva, transporta. Zato tudi nimajo nobenega interesa, da bi prispevale za izboljšavo naštetega, večinoma niti ne plačujejo ustreznih davkov. Medtem ko javno šolstvo ali zdravstvo peša, pa si torej lahko elite privoščijo najboljše zasebne šole in najboljše zdravljenje na dragih zasebnih klinikah, oboje izstopa ne le po ceni, ampak tudi po kakovosti.

Otroci bogatašev pogosteje postanejo politiki, vplivni odvetniki in drugi vodilni kadri, medtem ko se nižji sloj običajno spopada s težavami, kot so nasilje, duševne težave, slabo zdravje in debelost.

Neenakost pa ne duši le tistih na napačni strani enačbe, ampak kar cele države. Poročilo Svetovne banke namreč kaže, da države z enakomernejšo porazdelitvijo prihodkov rastejo bolj konstantno, če so naravni viri manj monopolizirani, pomeni, da ima več ljudi možnost za boljše življenje, v takšnih državah se celo bolj uspešno spopadajo s posledicami naravnih katastrof.

Gandi je nekoč dejal, da mora "Zemlja dati dovolj, da zadovolji potrebe vsakega človeka, ne pa tudi pohlepa vsakega človeka". Oxfam izpostavlja, da tudi večina svetovnih religij predpostavlja pošteno delitev premoženja ali celo uboštvo. A bogatašev, ki bi v to verjeli je očitno bolj malo. Primera tega sta Bill Gates in Warren Buffet, ki poleg tega, da sta se odpovedala delu premoženja, pozivata še k višji obdavčitvi najbogatejših.

Krizo in revščino bi rešil nov svetovni dogovor

Prav regulacija bi, kot pišejo v poročilu Oxfama, pomenila omilitev težav. Omejitev dodatkov, omejitev najvišjih možnih prihodkov, omejitev najvišjega možnega akumuliranrga bogastva in dosledno pobiranje davkov bi pomenilo boljše razporejanje svetovnega bogastva.

Progresivna davčna obremenitev bi bogastvo z računov peščice najbogatejših pomagala prenesti med večji krog ljudi, a namesto tega je davčni sistem pogosto regresiven, narejen tako, da najbolj udari po srednjem razredu.

Težava je, ker države s progresivnimi davčnimi lestvicami dosežejo le to, da bogataši denar prenesejo v davčne oaze, zato bi nov globalni red po predlogu Oxfama lahko spremenili le z doslednim dogovorom, da je davčnih oaz, kjer naj bi se skrivalo 32 bilijonov dolarjev, konec, tekme za najnižje davke pa tudi. V ta namen bi lahko uvedli globalne višine davkov, še menijo pri Oxfamu.