Sovražnik, velik sovražnik, smrtni sovražnik, koalicijski partner

Če se letos napoveduje najbolj mukotrpno in dolgotrajno sestavljanje 13. vlade, za začetek šala, ki jo je novozelandskim kolegom povedal Janez Drnovšek, ko so ga spraševali o izkušnjah koalicijskih vlad, saj so takrat namesto večinskega uveljavili proporcionalni volilni sistem. "Ali veste, kako se stopnjuje beseda sovražnik? Sovražnik, velik sovražnik, smrtni sovražnik, koalicijski partner."

Trinajsto vlado bo skušal sestaviti zmagovalec volitev Janez Janša. Za lažje razumevanje, kakšna preigravanja, taktike, ponudbe na mizi in pod njo, na tajnih lokacijah v različnih kombinacijah se bodo dogajale tudi tokrat, poglejmo v zgodovino, ki so nam jo osvetlili dobri poznavalci politične kombinatorike. Inovativnost, kreativno računstvo, vsaj delno potlačeni egotripi, nagrada – ključna funkcija, najraje ministrska, tudi asfaltiranje cest, jedel se je tudi zarečen kruh, so bili ključ do kovanja vlad.

Demos

Prve demokratične volitve 1990 so relativno hitro prinesle tudi vlado. V dobrem mesecu dni. Zakaj? Že pred volitvami so pomladne stranke sestavile koalicijo Demos (SKD, Slovenska demokratična zveza, Slovenska kmečka zveza, Socialdemokratska zveza Slovenije, Zeleni Slovenije, Slovenska obrtniška stranka), in tako je obveljalo tudi po volitvah, čeprav niso bile zmagovalke volitev. Več sta dobila ZKS - SDP in ZSMS – liberalna stranka. Predsednik vlade je postal Lojze Peterle, ker je njegov SKD dobil tretji največ glasov.

Po konstruktivni nezaupnici Lojzetu Peterletu je leta 1992 Janez Drnovšek za pol leta sestavil koalicijo šestih strank: SDS, DS, ZS, LDS, ZLSD in SSS. Tisti, ki so bili zraven, danes povejo, "bilo je naporno, a izvedljivo, če so egotripi postavljeni v ozadje".  

Dva ločena koalicijska sporazuma

Tako je leta 1993 Drnovšek začel sestavljati svojo drugo vlado. Kako spreten, vizionarski je bil, razberemo samo iz tega, da je v resnici podpisal kar dva ločena koalicijska sporazuma v slabih dveh mesecih in tako združil do takrat nezdružljivi stranki SKD in ZLSD.

SKD je pogojeval vstop v vlado že s tem, da se pod koalicijski sporazum ne bo podpisal skupaj z naslednico Zveze komunistov – ZLSD. Pretkani Drnovšek je tako s SDK podpisal koalicijski sporazum, z ZLSD pa sporazum o sodelovanju. "Vsebina skoraj enaka, da so pozneje sedeli za skupno mizo, pa ni bil več problem."

Na pogojevanje SKD se je koaliciji pridružil tudi Janez Janša, ki je postal obrambni minister.

1996 = 2018 ?

Sokreatorji koalicij in poznavalci najdejo marsikatero vzporednico po izidu nedeljskih volitev z letom 1996, ko sta se zrisala dva identična pola, desnica proti levici, 45 proti 45 (z manjšinama). "Bilo je naporno, mukotrpno vladanje, zaradi katerega je pozneje Drnovšek dejal, da je tudi zbolel." Mandatar je bil vnovič Drnovšek, ki je že za izvolitev potreboval 46. glas. Dobil ga je še pred novim letom, podpisanega na listu papirja, izvemo iz Drnovškovega kroga, od poslanca SKD Cirila Pucka, ki ga je hranil doma v Murglah. "Smešno, ker so vsak po svoje trdili, da imajo 46. glas, Drnovšek ga je imel pa v resnici edini, veliko pred glasovanjem." Kljub temu se je zalomilo pri glasovanju o vladi. Drnovšku je zmanjkal en glas za izvolitev vlade. "Skoraj zagotovo je umanjkal glas poslanca LDS Metoda Dragonje, ker naj bi se dogovoril s SLS, da Metko Karner Lukač v zameno, da zapusti Lek, predlagajo za ministrico."

Sledilo je mukotrpno obdobje, iskal je prebežnike na desnici, ki so veliko sestankovali in bdeli drug nad drugim, da ne bi kdo "zašel". Na drugi strani jih na "tajne sestanke z mamljivimi ponudbami v gostilno Pečarič vabi LDS". In pojedlo se je tudi precej zarečenega kruha. Če je Marjan Podobnik pred volitvami trdil, da ne bo šel nikoli v vlado brez drugih dveh pomladnih strank, je v "resnici le čakal na izgovor, da prebegne".  Razlog je našel v tajnem sestanku med Hildo Tovšak, takrat glavno tajnico SKD, in Igorjem Bavčarjem, ki ju je od daleč opazil SLS-ov človek. Od takrat Podobnikove skoraj "ponarodele" besede, ste se dogovarjali za mojim hrbtom, ko je podvomil o iskrenosti pomladnih partnerjev. Tako naporno, kot je bilo 4-mesečno sestavljanje vlade, je bilo tudi vladanje.

Drnovšek ni zdržal celotnega mandata, pol leta pred volitvami ga je zamenjal Andrej Bajuk, ki je za izvolitev prav tako potreboval "prebežnici", poslanki SNS Polonco Dobrajc in DeSUS Edo Okretič Salmič.

Po polletni vladavini desnice je LDS leta 2000 dosegel rekordno zmago in sledilo je "relativno enostavno in hitro kreiranje koalicije, tudi zato ker je Janša takoj zavrnil sodelovanje v vladi". To je bila vlada LDS, ZLSD, DeSUS, SLS+SKD, imeli so še pogodbo s SMS, skupaj so imeli danes neverjetnih 67 glasov.

Janez Janša je  leta 2004 zmagal, svojo desnosredinsko vlado SDS, NSi, SLS in DeSUS je skoval v dveh mesecih.

Leta 2008 je vlado sestavil pred volitvami sklenjen trojček Pahor, Kresal, Golobič, ki so ji, kot vselej, priključili še DeSUS. Erjavec je želel postati obrambni minister, tega resorja ni iztržil, tarnal je nad ultimati in neenakopravnostjo, a ga je ministrski položaj vseeno prepričal, da je podpisal koalicijsko pogodbo. Zadovoljiti se je moral z okoljskim ministrstvom, od koder so ga odnesle "kante".

Preberite še, da je najhujši udarec volivcev zabeležil LDS: podporo več kot 390.000 volivcev iz leta 2000 jim je uspelo v enajstih letih zbiti za 24-krat in izpasti iz parlamenta.

Od Jankovića prek Janše in Bratuškove do predčasnih volitev

Potem ko kombinatorika Zorana Jankovića v parlamentu ni bila uspešna, je vnovič vlado sestavil Janez Janša, cena za vnovične glasove Karla Erjavca naj bi bila precejšnja. Govorilo se je, da se je Erjavec vzporedno z Jankovićem pogajal tudi z Janšo. Čeprav naj bi ga Janša želel "odložiti" na mesto predsednika državnega zbora, se je na koncu zadovoljil šele s ponudbo zunanjega ministra. Koalicija petih strank SDS, DLGV, SLS, NSi in DeSUS se je morala posloviti po enem letu. Pozitivni Sloveniji v tehničnega mandatarja ni uspelo prepričati Mira Cerarja, zato je mandatarka kar sama postala Alenka Bratušek.

Cerar rekorder po številu mandatov

Cerarjeva SMC je s 36 poslanci rekorderka po številu mandatov. Povolilno matematiko in pogajanja o novi koaliciji pa je tudi on začel skrivnostno, v veliki tajnosti in molčeče. Iz želene mavrične koalicije ni bilo nič, Alenke Bratušek kljub njeni želji v vlado ni povabil. DeSUS je bil vnovič član vlade, ki je zaprisegla po treh mesecih od volitev.

Preberite še, da je bil DeSUS na oblasti 7.509 dni. 

Koalicij brez idej in mamljivih ponudb ni. Ko se iščejo posamezni glasovi, so dovolj že funkcije v javnih zavodih in kakšen meter novega asfalta, pravijo sogovorniki. Programi niso na prvem mestu. Kadrovska trgovina je premočna.

Zaokrožimo še z eno anekdoto. Pomladne stranke so leta 1996 želele prepričati Drnovška, naj se odpove mandatarstvu, češ da ga bodo leto pozneje podprle v predsedniški tekmi, same pa bodo sestavile vlado, ker da imajo več glasov. Drnovšek je na to odgovoril: "V zameno za tri glasove bi vi želeli, da se jaz odpovem 300 tisoč glasovom?" Menda so se vsi samo še smejali.