Italijani niso vedeli, da iz Ljubljanice 'kradejo' kulturno dediščino

Redko se zgodi, da se naša sodišča ubadajo s krajo predmetov posebnega kulturnega ali zgodovinskega pomena, ki so jih storilci odtujili iz zaščitenih rečnih strug. Toda prav danes so štirje italijanski državljani iz okolice Milana sedli na zatožno klop ljubljanskega okrožnega sodišča zaradi domnevne kraje kulturne dediščine iz Ljubljanice. Domnevni kaznivi dejanji velike tatvine in poškodovanja ali uničenja stvari, ki so posebnega kulturnega ali zgodovinskega pomena, naj bi zagrešili na decembrsko nedeljo leta 2007, ko so se, po lastnih besedah, kot ljubiteljski potapljači odločili, da se v bližini Vrhnike potopijo še v Ljubljanico in preiščejo njene vode.

Vrhniški policisti so jih zasačili in ugotovili, da so med potopom in prekopavanjem dna našli kos keramičnega lonca iz 16. ali 17. stoletja in ga prinesli na površje. Problem je v tem, da je območje struge Ljubljanice ter njenega pritoka Ljubije razglašeno za kulturni spomenik državnega pomena, za vsak poseg v spomenik pa je po Zakonu o varstvu kulturne dediščine treba pridobiti ustrezno soglasje, česar pa Italijani niso imeli. Zato je moral vsak od njih kar takoj poravnati globo v višini 209 evrov, zasegli pa so jim tudi avtodom in potapljaško opremo.

Šele danes pa je sodnica Irena Škulj Gradišar po več "logističnih" zapletih začela predobravnavni narok. Tako 31-letna Daniela Bianchi kot 38-letna Andrea Pezzoti in Roberto Minini ne priznavajo krivde, medtem ko njihovega potapljaškega kolega, 61-letnega Alchiseja Vielmija, ni bilo pred roko pravice. Sodišču namreč njegovo stalno bivališče še vedno ni znano, po neuradnih informacijah pa naj bi bil nekje v Franciji. Postopek je kljub temu stekel, saj so Vielmija začasno izločili.

So vedeli, da se v reki skrivajo predmeti kulturne dediščine?

Pezzotijev zagovornik, odvetnik Franc Bucik, je takoj v spis vložil fotografije, s katerih naj bi bilo razvidno, da obtoženim ni mogoče očitati tega kaznivega dejanja. Po Bucikovih besedah se je četverica odločila za potapljanje na mestu, za katerega niti približno ne bi mogli vedeti, da gre za kulturno arheološki spomenik Slovenije. Na fotografijah je vidno, kako so se oblačili v potapljaško opremo in stopali v vodo med stebri pod nadvozom, sploh pa, tako Bucik, "nihče ne dela in razkazuje fotografij, ki bi potrjevale kaznivo dejanje.“

Okrožna državna tožilka, ki bi ob priznanju krivde predlagala le pogojno zaporno kazen, se je ob tem izvajanju obrambe vprašala, zakaj so na relativno neprimernem kraju brodili po vodi sredi mrzlega decembra, ko pa bi se lahko zapeljali nekaj kilometrov do Obale, kjer bi lahko bolj uživali med potapljanjem v morju. Toda Bucik se ni pustil zmesti in je odgovoril, da lahko izkušeni potapljači potrdijo, da se navdušeni potapljači ob vsakem letnem času vržejo v morje, reko ali jezero.

Tudi obdolženi Minini, ki se te dni v Franciji preživlja kot voznik turističnega avtobusa, je priznal, da se je potapljal na tem kraju in da je že plačal globo, vendar nikakor ni mogel predvideti, da se v reki ob avtocesti skrivajo predmeti kulturne dediščine.

Zagovornik Bianchijeve, odvetnik Tomaž Križman, pa je predlagal, da se do prihodnje obravnave na ministrstvu za okolje in prostor poizvede, ali je na kraju "incidenta“ postavljena kakšna opozorilna tabla, na kateri bi pisalo, da je potapljanje prepovedano in da je tod Ljubljanica razglašena za kulturni spomenik.

Sodnica Škulj Gradišarjeva je ugodila predlogu in glavno obravnavo razpisala za začetek septembra.

Najdbe za zbiralce in preprodajalce so izjemno redke

Na direktoratu za kulturno dediščino so za 24ur.com pojasnili, kako je s potapljanjem v "zaščiteni coni“. Ministrstvo na leto izda tri do pet soglasij za podvodno fotografiranje oz. snemanje in rekreacijo v reki Ljubljanici. Po njihovih podatkih je bila rečna struga v 30 letih potapljanja dodobra preiskana, zato so najdbe, ki bi bile zanimive za zbiralce ali preprodajalce, izjemno redke. Sicer so bile v strugi odkrite ostaline vse od srednjega paleolitika, mezolitika, bakrene, bronaste in železne dobe, rimskega časa, srednjega veka do subrecentnih ostankov.

In da v bodoče ne bi prihajalo do "zmot“, ki lahko pripeljejo celo do zaporne kazni, smo na Zavodu za varstvo kulturne dediščine Slovenije povprašali, kateri del Ljubljanice je razglašen za kulturni spomenik državnega pomena?

Konservatorski svetovalec Miran Erič je pojasnil, da je za kulturni spomenik razglašen vodni tok reke Ljubljanice in Male Ljubljanice z obrežji od izvirov v Močilniku in Retovju do razvodja Ljubljanice in Grubarjevega kanala na Špici v Ljubljani. Spomeniku pripada še del reke Ljubije na Vrhniki do sotočja z Ljubljanico ter razširjeno območje spomenika med Kaminom pri Bevkah in ledino Livada pri Podpeči.

Plenilci iščejo predvsem vojaško orožje

Najdragocenejša dediščinska vsebina kulturnega spomenika Ljubljanica po njegovem strokovnem mnenju ni v odkritjih posameznih predmetov, temveč dejstvo, da gre za izjemno rečno okolje, ki nima primerjave v svetu. Na vsega 20 kilometrih njenega rečnega toka je bila v preteklih 128 letih odkrita izjemna količina predmetov, katerih narava, uporabnost in gostote na posameznih rečnih odsekih dokazujejo, da je Ljubljanica v dolgih tisočletjih človekovega bivanja na Ljubljanskem barju in tudi tistih, ki jim je Ljubljanica pomenila transportno pot, predstavljala območje darovanja in zahvale.

"Kakor nam je znano iz preteklih praks plenjenja predmetov iz Ljubljanice, je večina potapljačev – plenilcev, bila naklonjena odkrivanju atraktivnih predmetov vojaške provenience, kakršna so orožje in druga vojaška oprema, drugih kovinskih predmetov, kakršno je bakreno posodje ali okrasni izdelki, ter pomembnejših keramičnih in steklenih predmetov,“ je razložil Erič in dodal, da so varstveni mehanizmi za preprečevanje kaznivih dejanj na področju varstva podvodne kulturne dediščine primerno urejeni in da se občasno pripetijo le posamezne kršitve.