Včeraj je Francijo pretresla novica, da so na jugozahodu države odkrili trupla petih novorojenčkov. Najprej je 40-letni moški, sicer soprog ženske, ki je rodila vse otroke, v termični torbi odkril truplo enega novorojenčka. Nemudoma je poklical policiste, ti pa so v zamrzovalniku našli še štiri trupla dojenčkov.
Moški pravi, da ni vedel za nosečnosti in za porode, kljub temu pa ga je policija pridržala. Zadnjega otroka naj bi njegova 35-letna žena rodila le dva dni pred odkritjem, par pa ima sicer dve hčerki, stari 13 in 15 let. Tudi oni naj ne bi opazili ničesar sumljivega.
Žensko so odpeljali na ginekološki pregled in psihiatrično oceno. V preteklosti naj ne bi imela duševnih bolezni. Kako so otroci umrli, bo pokazala obdukcija.
Zakaj?
Francoska javnost se sprašuje, zakaj je 35-letnica novorojenčke umorila. Zakaj je skrivala vse nosečnosti? Če ni želela več otrok, zakaj potem ni uporabljala kontracepcije? Zakaj novorojenčkov ni pustila nekje na varnem – pred vratih porodnišnice, bolnišnice in podobno. Zakaj jih je ubila? Tudi, če so bili vsi rojeni mrtvi, zakaj jih je skrivala v hiši in ni primera smrti ob rojstvu prijavila zdravnikom?
Vprašanj je ogromno, odgovorov je malo manj, racionalnega razumevanja, zakaj nekatere ženske takoj po rojstvu umorijo svoje otroke, pa ni. Psihiatri opozarjajo, da gre za ženske, ki so v veliki stiski. Vsak primer je specifičen: nekatere so duševno motene, druge živijo v grozljivih socialnih razmerah ali partnerskih vezah.
Velikokrat glavno vlogo v primeru detomora odigra poporodna depresija. Rojstvo otroka naj bi bil eden izmed najsrečnejših dogodkov v življenju, a številne ženske ne upajo priznati, da kipeče sreče, o kateri vsi govorijo, ne čutijo. Morda jim gre otrok celo na živce, počutijo se utesnjeno, so izčrpane, jokave, jezne, na trenutke celo besne do te mere, da otroka sovražijo in razmišljajo o tem, da bi ga poškodovale. Nekatere ženske same prepoznajo, da imajo težave in poiščejo pomoč, druge spet ne. Zato je tako pomembno, da partner oziroma domači in prijatelji spremljajo žensko ter ustrezno ukrepajo, če pri njej zaznajo znake poporodne depresije.
Težave spet nastanejo, saj ne moremo ukrepati, če ženska skriva nosečnost ter načrtuje porod v osami in umor otroka. V teh primerih gre ponavadi za mlade ženske, morda celo mladoletne. Zato je tako pomembno, da starši poučijo svoje otroke o varni spolnosti in kontracepciji, svojim otrokom pa dajo vedeti, da se lahko v primeru stiske obrnejo na njih.
Enotnega odgovora, zakaj se detomor zgodi, torej ni. Vsak primer je individualen.
Kako pogost je detomor pri nas?
V zadnjih desetih letih so slovenski policisti preiskovali šest detomorov, storilke pa so bile odkrite v petih primerih. V času detomora so bile stare od 20 do 39 let. Preiskovalci so ugotovili, da kot vzrok za to dejanje še zmeraj izstopajo osebne stiske žensk in težave, ki izvirajo iz partnerskih odnosov.
Kakšna je odgovornost in vloga moških v primerih detomorov?
Kakšna pa je bila ugotovljena odgovornost moških pri teh dejanjih? Ali so ženske silili, da "reši zadeve"? Ali so bili sami vpleteni v detomor? "Primera, v katerem bi bil pri odvzemu življenja neposredno vpleten tudi oče ali partner, nismo zaznali. Prav tako niso izvajali pritiska na matere, da bi storile detomor, je pa v določenih primerih njun partnerski odnos prispeval k taki odločitvi," je za 24ur.com razložil tiskovni predstavnik policistov Drago Menegalija.
Dodaja, da slovenska policija ni obravnavala primerov, v katerih so ženske umorile novorojenčke, ki so plod posilstev, incesta ali drugih kaznivih dejanj.
Sami tudi niso obravnavali primerov, v katerih bi starša ali le eden od njiju komaj rojenega otroka pustila v porodnišnici, pred vrati bolnišnice, CSD in podobno. "Tovrstne situacije so še vedno pogoste v tujini. V kolikor bi prišlo do tovrstne situacije, bi zaposleni oziroma najditelji namudoma obveščali pristojne zdravstvene institucije v skrbi za zdravje novorojenca ter poklicali policijo. Policija bi sprožila postopek ugotavljanja starševstva otroka v preiskovalnem smislu ugotavljanja kazenske odgovornosti. Od vsakega posameznega primera, zbranih dokazov ter informacij kot dokazil, bi bilo povsem odvisno, za katero obliko kaznivega dejanja bi šlo in kakšen bi bil posledično ukrep policije," nam je razložil Menegalija.
Kako lahko sistem pomaga ženskam, ki so noseče, otroka pa po rojstvu ne želijo zadržati?
Čeprav imajo ženske na voljo veliko opcij, s katerimi se lahko zaščitijo pred nezaželeno nosečnostjo in materinstvom, vse kaže, da to ni dovolj. Ali v Sloveniji, kjer je področje kontracepcije in možnosti medicinskega splava dobro urejeno, potrebujemo tudi zibke za nezaželene novorojenčke? Bi morda lahko s tem preprečili morebitne nove tragedije? To smo povprašali tudi ministrstvo za delo, družino in socialne zadeve. Za 24ur.com so poudarili, da naš sistem zdravstva in sociale posveča veliko pozornosti preventivi in svetovanju, in sicer vse z namenom, da do detomorov in potrebe do posebnih zibk za novorojenčke sploh ne pride.
Kaj pa, če ženska jasno pove, da otroka po porodu ne želi obdržati? Na ministrstvu so nam razložili, da se v tem primeru ženska lahko kadar koli obrne na kateri koli center za socialno delo, kjer ji je zagotovljena diskretnost in anonimnost. Posvojitev v nadaljevanju izvede center za socialno delo ter izbere tudi najprimernejšega kandidata za posvojitev.
Kaj pa v primeru, če ženska ne želi, da njena okolica izve za njeno nosečnost in odločitev, da se otroku odpove? Na ministrstvu pravijo, da je v postopku posvojitve zagotovljena diskretnost, tako da mati, ki ne želi obdržati otroka, lahko ostane povsem anonimna.
"Po tem, ko center za socialno delo izve za otroka, ki je namenjen za posvojitev, izvede postopek v skladu z določbami Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih ter v listi kandidatov (to je lista vseh kandidatov, ki na center za socialno delo podajo vlogo, da želijo posvojiti otroka, center preveri njihove želje, motive ter pripravi mnenje o primernosti), ki se vodi centralno, izbere kandidata, ki je za določenega otroka najprimernejši, pri čemer se med drugim upošteva tudi vrstni red prijave. Center za socialno delo lahko tudi odloči, da se otrok za določen čas namesti v družino posvojitelja z namenom ugotovitve, ali se bosta posvojitelj in posvojenec lahko vživela v nov položaj ter ali je posvojitev za posvojenca koristna. Center za socialno delo nato z odločbo ugotovi izpolnjenost pogojev za posvojitev ter odloči o posvojitvi," so nam še razložili.
Možno je tudi, da otroka namestijo v rejniško družino. To je sprejemljivo v primerih, ko bi bila biološka mati ali oba starša v življenjskem obdobju, ki bi se ob ustrezni strokovni pomoči lahko izboljšalo (alkoholizem, narkomanstvo in podobno). "Gre za začasen ukrep, čas namestitve otroka v rejniško družino je odvisen od potreb otroka po namestitvi. Razlogi namestitve v rejniške družine so neustrezne družinske razmere, nesposobnost enega ali obeh staršev skrbeti za otroka ter prekomerno uživanje alkohola ali nedovoljenih drog enega ali obeh staršev," so še razložili na ministrstvu.
Vprašanje pa je, ali lahko vse varnostne mreže, ki jih postavlja družba v upanju, da bi zaščitila novorojenčke, pomagajo tistim otrokom, ki se rodijo ženskam, ki imajo zgodovino hudih duševnih motenj. Primeri iz tujine, ko so odkrili ženske, ki imajo na vesti tudi osem komaj rojenih življenj in ob tem ne kažejo nikakršnega obžalovanja, kažejo na to, da je takšne ženske težko zaznati in jim preprečiti detomore. Če pa je ženska le trenutno v hudi stiski, potem mora vedeti, da ji bo družba pomagala prebroditi krizo – ali tako, da bo na koncu otrok z njo, ker si bo ona tako želela, ali pa bo otrok pristal v varnem zavetju nove družine, ki ga bo posvojila.
