Tudi v tujini zelo upoštevanega slovenskega filozofa, ki je v času profesure na ljubljanski univerzi od leta 1919 do prisilne upokojitve v letu 1945 izdal vseh svojih štirinajst izvirnih filozofskih del, je podrobneje predstavil urednik zbirke Claritas dr. Bojan Žalec. Vebrova dela so prevedena v nemščino, angleščino in češčino, med vidnejšimi nagradami pa izstopajo pariška medalja Reneja Descartesa iz leta 1937, red sv. Save iz leta 1937 in leta 1970 zlati doktorat univerze v Gradcu. Prav v prestolnici avstrijskega dela Štajerske tudi hranijo vsa Vebrova dela in njegovo zapuščino.
Vebrovo misel je v slovenski filozofski prostor 30 let minulega stoletja mogoče umestiti tudi posredno. Izid Filozofije je sprožil za današnji čas nepredstavljivo obširno in poglobljeno polemiko. Negativne kritike je knjiga sprožila v taboru naturalistov, historicistov in agnostikov, kamor so na primer sodili Simon Dolar, Božidar Borko, Maks Robič, Vladimir Bartol in Henrik Tuma.
Pozitivnih reakcij pa je bila deležna v krogu t.i. teističnih supranaturalistov, ki so bili z izjemo Vebra vsi deklarirani katoliki. Med slednje so po Žalčevi študiji z naslovom Slovenska filozofska mavrica sodili Stanko Gogala, Anton Trstenjak, Etbin Bojc in Aleš Ušeničnik. V času Vebrovega "molka" po drugi vojni pa je njegovo filozofijo cenil predvsem krog t.i. neinstitucionalne slovenske filozofije, kamor je profesor Jerman med drugimi umestil Dušana Pirjevca - Ahaca ter Tineta Hribarja.