V informativnem in športnem programu POP TV nas je zaposlenih več kot dvesto ljudi. In vsak dan, pa naj si bo to nedelja, novo leto, božič ali drug praznik, ali pa navaden dan se 24 ur na dan trudimo objavljati na televiziji in spletu zgolj preverjene vsebine. Ogromno informacij ne pride skozi naše sito, saj v javnost spustimo le večkrat, pri različnih virih, preverjena dejstva.
Po podatkih statističnega urada se je več kot polovica uporabnikov interneta pri nas, več kot 800 tisoč na novičarskih spletnih straneh ali družbenih omrežjih, srečala z neresnično ali dvomljivo vsebino. Med mladimi je bilo teh še več, 73 odstotkov. Od teh, ki so to zaznali, jih je 78 odstotkov preverjalo vsebino na drugih novičarskih straneh ali na Wikipediji. Podatek je pozitiven, takšno ravnanje je odgovorno, bolj je zaskrbljujoče, da ostala polovica uporabnikov misli, da niso tarča domačih in tujih dezinformacij, lažnih novic in manipulacij.
Zato se vsako sekundo trudimo pri nas, da so vsa dejstva Dejstva.
Evropske volitve pred vrati
Priča bomo boju za oblast med dvema slabima možnostma. Na eni strani je aktualna predsednica, muhasta, zelo povprečna, na skrivaj pije. Na drugi stran je župan, skorumpiran, s številnimi seksualnimi škandali, na vesti ima zelo težka kriminalna dejanja. Okruten do sodelavcev. Vsekakor je boljša izbira aktualna predsednica, manjše zlo. Kampanja je na vrhuncu in javno mnenje je naklonjeno ponovni izvolitvi predsednice. Tik pred volilnim molkom pa na mizo vodilne notranjepolitične novinarke osrednjega časopisa priromajo fotografije družinskega nasilja, ki dokazujejo, da je predsednica pretepala svojo obnemoglo mater. V redakciji vedo, da bo objava le-teh odločila volitve in bo zmagal mafijski župan. Čas jih priganja, časopis mora v tisk, sami pa se spopadajo z veliko moralno dilemo, kaj storiti. Prazni tek prekine novinarka in reče: "Ni naša naloga, da se sprašujemo, zakaj nam je nekdo te fotografije poslal tik pred zdajci. Namen je jasen. Naša naloga je, da preverimo, če je zgodba resnična in temelji na dejstvih. In če je, jo moramo objaviti. Brez pardona."
Zgodba, ki jo opisujem, je seveda fikcija. Dogaja se v izjemni hrvaški seriji Novine, brutalni ilustraciji prepleta politike, kriminala, medijev. In zgodba govori o tem, o čemer se vedno znova pogovarjamo tudi v naši novinarski redakciji. Je res ali ni res? Smo preverili vsa dejstva? Je v anonimki, ki smo jo dobili, kaj zrna soli ali leti v smeti? Anonimke same po sebi nikakor ne smejo postati novinarska zgodba. So lahko le dober smerokaz, v katero smer se moramo odpraviti, pri tem pa preveriti nešteto stvari.
Dobre preiskovalne zgodbe ne nastanejo čez noč. Velikokrat se celo zgodi, da jih na začetku spregledamo in na njih znova naletimo čez nekaj časa. Kogar zanima, kako nastajajo novinarske mojstrovine, si mora ogledati film Spotlight, posnet po resničnih dogodkih, in sicer o spolnih zločinih ameriške cerkve v Bostonu, o zidu molka, samocenzuri in novinarski vztrajnosti. Masterpiece!
Dobro novinarstvo, ki temelji na dejstvih, ni poceni. In ni hipno, instant. Za vsak stavek mora obstajati dokaz. Pričevanja ljudi, podatkovno novinarstvo. Ustvarjajo ga dobri, trmasti novinarji, ki se požvižgajo na skrajno idiotske zakonske regulacije o registriranju delovnega časa. Delajo ponoči, delajo zgodaj zjutraj, z viri se dobivajo v čudnih bifejih na drugem koncu Slovenije, samo zato, da jim potrdijo ali ovržejo informacijo, ki so jo dobili.
In včasih je treba še dodatno dokazovati, da je zgodba, ki smo jo objavili, avtentična.
Ko smo objavili posnetke pogovora med nekdanjim gospodarskim ministrom Andrejem Vizjakom in tajkunom Bojanom Petanom in takoj doživeli silovit napad strankarskih in njim naklonjenih medijev, češ da je posnetek zlepljenka in ponaredek, smo naročili forenzično analizo, da bi dokazali, da posnetek ni ponaredek. Analiza je stala več kot 15 tisoč evrov. In bila vredna vsakega evra, saj zaupanje javnosti v naše delo nima cene.
Zato je odgovor na dvome, diskreditacije, manipulacije vedno samo eden. Dejstva.
Sunzi in napadi na Evropo
Ne Tolstoj ne Dolstojevski nista bila najljubša avtorja agentov KGB-ja med hladno vojno, ki se je (pa če si to priznamo ali ne) vrnila na velika vrata. Namesto njiju je bil najbolj bran kitajski vojaški strateg Sunzi (544–496 pr. n. št.). Najbolj znan po delu Umetnost vojne, je Sunzi trdil, da je najučinkovitejši način za zmago v vojni ne na bojišču, ampak prek operacij vpliva in psihičnih taktik. "Vsa vojna je zvijača," je zapisal. "Zato, ko smo sposobni napasti, moramo izgledati nesposobni. Ko uporabljamo svoje sile, moramo izgledati neaktivni. Ko smo blizu, moramo narediti sovražnika, da verjame, da smo daleč. Ko smo daleč, ga moramo prepričati, da smo blizu."
Eden najbolj predanih oboževalcev Sunzija je bil častnik KGB-ja, imenovan Jurij Bezmenov, ki je pozneje prebegnil na Zahod. Bil je eden najpomembnejših za razumevanje razmišljanja Sovjetskih tajnih služb. Med letoma 1965 in 1970 je delal navidezno za tiskovno agencijo Novosti, v resnici pa je bil obveščevalni častnik v tajni enoti z imenom Politične publikacije. Bezmenov je v tujini razpečeval lažne zgodbe z namenom "spreminjanja dojemanja resničnosti vsakega Američana", kot se je spominjal.
Hladna vojna se je bojevala preko čustev in Bezmenovova naloga je bila zamegliti resnico do te mere, da nihče ni mogel izpeljati smiselnih zaključkov za obrambo svoje države. Tako je bil za KGB-jeve vohune Sunzi njegov operativni mentor.
Za KGB so bile dezinformacije primarno orožje v njihovem arzenalu. Njihov namen je bil ustvariti kaos in strah, v katerem ni bilo mogoče zaupati nikomur. V knjigi The War of Nerves je Martin Sixsmith, nekdanji dopisnik BBC-ja v Moskvi, zapisal: "Cilj sovjetskih dezinformacij v hladni vojni je bil spodkopati zaupanje ljudi na Zahodu v odprto naravo njihove 'svobodne' družbe in v poštenost voditeljev. Moskva je iskala potencialne šibke točke v psihi naroda, nanje izvajala pritisk in upala na njihovo hitro degradacijo."
In Moskva na Zahodu uspešno nadaljuje to tradicijo, njihov večni vodja Vladimir Putin vse svoje odločitve črpa s svojih dni agenta KGB-ja.
Ob tem pa jim v Slovenij in še kje v Evropi pomagajo domači uporabni idioti. Teh na socialnih omrežjih kar mrgoli in njihov uspeh pri nas je povezan tudi z izgnanim ruskim diplomatom Sergejem Lemeševom. Poročali smo o več sto ruskih študentih, ki so kar naenkrat v Sloveniji vpisani v številne programe.
Prav nič za Rusijo pa ne zaostaja Kitajska, Sunzi je za tamkajšnje operativce še pomembnejši, kot je bil KGB-ju. Kitajska se loteva Slovenije predvsem z veliko bolj resnimi kibernetskimi napadi kot ruski kibernetski aktivisti. Kitajska je pred časom vdrla v strežnike Ministrstva za zunanje in evropske zadeve, iskala vse dokumente, povezane z našo politiko do Kitajske, Slovenija pa je ta napad povsem pozabila in pogledala stran. Ministrico pa so na zadnjem obisku povsem očarali v veri, da je Kitajska nam prijateljska država. Tudi zato so dejstva za našo javnost in družbo tako zelo pomembna.
"Najvišja umetnost vojskovanja ni spopadati se, ampak spodkopati karkoli vrednega v državi svojega sovražnika," je spomnil Bezmenov. "To vključuje moralne in kulturne tradicije, religijo ter spoštovanje voditeljev in oblasti. In tako deluje vse, kar postavi belo proti črni, staro proti mlademu, bogato proti revnemu. Dokler ne vznemiri njihove družbe in prereže moralnega tkiva njihove države, je to dobro. In ko je v tej državi vse spodkopano, zmedeno, demoralizirano in destabilizirano, potem bo prišla kriza."
