Večina Slovencev nas ne ve, kako iz kožuščka pridobivajo topla in udobna oblačila iz krzna. Gospa Milena nam je razložila, da kožuh najprej pride v roke strojarja, sledi morebitno barvanje, potem pa pride do krznarjev, ki ga primerno obdelajo. „Vsaka koža se zmoči in se potem na napenjalni deski napne po modelu ali po oglavju. Sušenje traja dva do tri dni, odvisno od višine krzna. Sledi krojenje, pomerjanje in podobne stvari, tako da je en teden mimogrede naokrog, ko lahko stranki potem predamo plašč,“ nam je potek predelave razložila gospa Milena. O ljudeh, ki so proti nošenju krzna, pravi, da ima vsak pač pravico do svojega mišljenja in da ne bi rada sodila o ljudeh. Ni pa res, da ona in njena družina ne bi bili povezani z naravo, saj izdelujejo iz naravnih materialov. Prav tako so veliki ljubitelji živali, saj imajo doma psičko in 22 let starega mucka, ki ju hranijo izključno z domačo hrano.

Celotna predelava krzna pri nas poteka po strogih pravilih, ki jih določa zakonodaja in mednarodna washingtonska konvencija, ki govori o zaščiti rastlin, živali in narave. Vsak kožušček, ki ga večinoma uvozijo iz Kopenhagna, ima etiketo z oznako, na kateri je koda. Vsaka taka etiketa ima oznako CITES (to je angleška okrajšava za Konvencijo o mednarodni trgovini z ogroženimi prosto živečimi živalskimi in rastlinskimi vrstami) in številko. Ravno ta številka zagotavlja sledljivost vsake živali. Če tega na kožuščku ni, veljajo zelo stroge kazni in Milena pravi, da ga najbrž ni krznarja, ki bi si dovolil imeti v svoji predelovalnici ali prodajalni kožo, ki nima porekla. Krznarji redno skrbijo tudi za izobraževanje, saj se človek uči celo življenje. Milena nam je zaupala, da za izobraževanje njihove stroke v veliki meri skrbi obrtna zbornica, prav tako pa so izobraževalni tudi sejmi in združenje krznarjev v Londonu. Odpravili smo se tudi v prodajni salon, kjer končni krzneni izdelki čakajo na novega lastnika. Prepričali smo se, da Milena svoje delo res obvlada in v njem uživa.

Velik zagovornik krzna je tudi priznan slovenski modni oblikovalec Peter Thaler alias Egoist, ki ga pri svojem delu z veseljem uporablja kot dodatek. „Nimam nobenih predsodkov, meni je krzno en lep dodatek, funkcionalen, estetski, moden, tako da jaz veselo uporabljam in krzno in usnje,“ nam je zaupal. Meni, da je krzno stvar, ki je večna in zato nekih velikih stilskih sprememb skozi čas ni bilo, saj je krzno material, ki je za dolga leta. Tako so zelo priljubljena krznena oblačila iz nerca, ki je uporabno in modno od 30 do 50 let ali celo več. Prav nerc je poleg zajčka zelo priljubljen tudi med Slovenkami, ki veljamo za zelo racionalne potrošnice. Število Slovenk in tudi Slovencev, ki nosijo krznena oblačila, pa iz leta v leto raste.

Vse lepo in prav bi rekli, a krzno si nabira tudi vedno več negativnih kritikov, ki na to problematiko bolj ali manj glasno opozarjajo s plakati, raznimi kampanjami in protestnimi shodi. Moti jih predvsem pobijanje nedolžnih živali na račun prestiža in postavljanja pred drugimi. Pri nas je med najbolj gorečimi in aktivnimi zagovornicami kampanje proti nošenju krzna pevka Jadranka Juras, ki pravi, da ima tudi žival „kot vsako drugo živo in čuteče bitje pravico do življenja in odsotnosti od trpljenja.“ Zaupala nam je, da je tudi pri njej, kar se tiče krzna, preskok prišel relativno pozno, saj kot pravi, „kot otrok ne moreš povezati stvari, če te o tem ne podučijo starši oziroma ne vidiš kakšnega krutega filma in potem počasi povežeš.“ Kot otrok tako ni razumela, da so to mrtve živali, stvari pa je povezala nekje v srednji šoli. Včasih, ko je na ulici srečevala ljudi, oblečene v krzno, je mogoče čutila kanček jeze, danes pa jo le še žalosti, da ti ljudje ne morejo narediti povezave in doumeti, da za to trpijo živali. Nikoli pa ne reagira na njih, če ni vprašana.

Jadranka nam je zaupala, da je aktivna tudi na modernih spletnih omrežjih, a z žalostjo opaža, da je tovrstnih aktivistov sicer zelo veliko, a le v komentiranju in pisanju. Ko pa je treba tudi praktično 'stopiti v akcijo', pa ti aktivisti poniknejo in se skrijejo v ozadje. Tako je v svojem življenju spoznala vsega zgolj tri osebe, ki jim popolnoma zaupa in ve, da se na njih lahko zanese, saj je tudi pri tovrstnih praktičnih prizadevanjih ne bodo pustili na cedilu. Glede svojih trenutnih prizadevanj in kratkoročnih načrtov pa nam je pevka zaupala: „Sama si z drugimi društvi zelo močno prizadevam, da bi še tisti dve farmi, na katerih redijo živali za krzno, zaprli in bi se ti ljudje nekako preusmerili v nekaj drugega v življenju.“

Z Jadranko se strinja tudi njena pevska kolegica Alya, ki že od malega živi s kužki, mucami in celo konji. Vidi se, da živali naravnost obožuje, povedala pa nam je, da je imela nekaj časa celo željo, da bi svoja konja vzela s sabo na dopust, a bi bilo to verjetno težko izvedljivo. Povedala nam je, da se ne bori proti nošenju krzna, temveč se je odločila ljudi ozaveščati preko najrazličnejših medijev in akcij, saj je, kot pravi vse, kar je nekako prepovedano, še bolj privlačno in ljudje to potem še bolj počnejo. Prepričana je, da za naše udobje živali ne rabijo umirati. „To je stvar posameznika, jaz sicer tega ne odobravam. Mislim, da imamo pri nas danes že toliko dobrih ponaredkov krzna in toliko toplih bund ter jaken, da ne rabimo več tako množično ubijati živali za te stvari,“ meni pevka, priznava pa, da je bilo včasih, ko vseh teh imitacij ni bilo na voljo, to še mogoče nekako sprejemljivo.

Odločitev je vaša

Prepričali smo se, da je argumentov za in proti nošenju krzna res veliko. Tisti, ki ga nosijo, svojo odločitev zagovarjajo s konvencijami, zgodovino, udobjem in toploto, ki jo nudi. Tisti, ki so proti, pa si prizadevajo, da bi se ljudje začeli oblačiti v popolnoma umetne materiale, ki jih je danes na trgu res veliko. Na neki način gre torej za soočenje naravnih in umetnih materialov, vse to pa je podkrepljeno še z moralnimi načeli in tradicijo. Na srečo pa odločitev, ali ga boste oblekle, ostaja vaša. In tako je tudi prav.