Mesto, ki je simbol padle Slovenije: Sram me je, da se je zgodilo, kar se je

Naenkrat so imeli v mestu, ki je padlo na gospodarsko in socialno dno, tudi grešnega kozla. Samovoljnega, netaktnega in retorično nespretnega Franca Kanglerja. Ta je moral na koncu oditi, z njim pa naj bi bili "gotovi" slabi stari časi.

Sram me je ...

A glede na to, da se protestniki leto kasneje spet odpravljajo na ulico, očitno ni tako preprosto.

Marsikdo iz krogov protestnikov, ki so se lani na mariborske ulice odpravili prvi, sicer danes ne bo protestiral. Ti pravijo, da so lani protestirali kot jezni meščani, potem pa jih je kot kamuflažo na lokalni in državni ravni za svoj obračun uporabila politika.

Spet drugi bodo danes spet na ulicah. Ker še upajo na spremembe ali pa ker menijo, da je mesto na točki, ko je tudi njihova odgovornost, da ukrepajo. Svoje motive objavljajo na Facebooku. Takole je svoje strnil Boris.

Takole piše: Zagotovo bom tam ...
1. zato, ker me je sram, da sem dovolil, da se je zgodilo, kar se je;
2. zato, ker imam vsega dovolj; 
3. zato, ker si želim, da bi bil ponovno učitelj in ne hlapec;
4. zato, ker me je strah in sram, kaj bom odgovoril, ko me bosta otroka vprašala, kje si bil, ko je bilo potrebno povedati na glas;
5. zato, ker učim svoje dijake, da je revolucija legitimna pravica vsakega posameznika, če vladarji ne delajo v korist in srečo svojega naroda;
6. dovolj mi je, da mi vsako "teslo", ki prestopi prag parlamenta, pojasnjuje, da sem živel preko svojih zmožnosti;
7. dovolj mi je, da imam slabo vest, ker še imam službo;
8. dovolj mi je, da moji bivši dijaki nimajo prav nobene možnosti pokazati, kaj zmorejo in znajo;
9. zato, ker me je sram, da sem še zmeraj tiho;
10. in zato, da vam izkažem spoštovanje, ker še zmeraj trkate na mojo/našo vest.

Včeraj, danes ... Pa jutri?

A podobne cilje, želje in zahteve so imeli protestniki že lani. Tresel se je Maribor, a zares stresel se je predvsem Kanglerjev stolček.

Marsikakšna nujna sprememba je izostala, ocenjujejo sogovorniki, predstavniki treh različnih skupin – gospodarstvenikov, sindikatov in mladih. Svoje poglede na to, kje je mesto ob Dravi danes in kam (naj) gre, so z nami delili direktorica Štajerske gospodarske zbornice Aleksandra Podgornik, sekretar Zveze svobodnih sindikatov Podravja in Koroške Gregor Cerar in predsednik Študentske organizacije mariborske univerze Jaka Žižek.

Čeprav so bili povod lanskih protestov radarji, ti niso bili njihov vzrok. Ta se skriva v desetletja dolgem gospodarskem in socialnem propadanju. Pa je politika to razumela in se reševanja situacije lotila pri viru težav?

Podgornik: Leto kasneje na področju gospodarstva in s tem povezanega socialnega in zaposlitvenega statusa ljudi ni veliko drugače. V tem smislu Maribor deli usodo cele države, ki beleži že šesto leto krize, občutno izboljšanje pa se ne kaže niti v makroekonomskih napovedih.

Ko govorimo o tem, da izboljšanja ni – kako slaba pa je dejanska situacija?

Cerar: Zadeve se odvijajo v neki čudni smeri in veliko vprašanje je, kaj bo, če se trend stečajev nadaljuje. Porast stečajev v Podravju in na Koroškem je od leta 2008 do konca leta 2012 zrasel za okoli 400 odstotkov, kar je resen in hudo skrb vzbujajoč podatek. V več podjetjih se soočajo s težavami, v teku so prisilne poravnave, plače zamujajo, nekje so že tri mesece brez plač in od prvega junija naprej brez prispevkov. Dogajajo se stavke, napovedujejo se stavke. Dejstvo je, da je stanje zelo slabo.

Mediji pogosto poročamo o vrstah pred mariborskim Rdečim križem, pred katerim stojijo celo tisti, ki uradno še imajo delo. Najbrž se delavci s svojimi težavami veliko obračajo tudi na vas?

Cerar: Zamujanje z izplačili plač zaposlenim v zakonsko določenem roku je zaradi težav podjetij z likvidnostjo močno naraslo. Ponekod dobivajo plačo v dveh delih.

Prav tako se opaža velik porast socialnih sporov, zaradi pravic iz naslova zdravstvenega zavarovanja, pokojninske zakonodaje in kaže se trend, da dejansko država na neki način tudi tukaj varčuje. Enako se dogaja tudi na zavodu za zaposlovanje, kjer smo zaznali pojav inovativnih načinov, da se zavrača pravica do nadomestila za brezposelnost.

Lani je bilo sicer največ sporov iz naslova odpovedi pogodb o zaposlitvi. Letos je več tožb zaradi neizplačil odpravnin, plač, regresa ... Prevečkrat slišimo tudi primere, da delodajalec zaposlenim jasno pove, da nima denarja in da naj za odpravnino vložijo tožbo. Na tak način si delodajalci 'kupujejo' čas in prelagajo izpolnitev svojih obveznosti.

Kako uspešni so delavci v boju z delodajalci?

Cerar: Prišli smo v nek začaran krog, da ljudje ne želijo zaostrovati in reagirati, saj so srečni, da še sploh kaj dobijo. To naše delo otežuje. Žal smo zaradi strahu, ki ga je sicer zaradi socialnih stisk treba razumeti, prišli v situacijo, da za vzpostavitev reda in spoštovanja delovnopravne zakonodaje potrebujemo predvsem učinkovit nadzor in dejansko tudi sistem.

Najbolj zanimiv je podatek, da smo med letoma 2007 in 2011 za naše člane iztožili več kot 2 milijona evrov, kar je bilo delavcem tudi izplačano. Danes je slika bolj žalostna, saj prevečkrat ljudje dobijo sodbo, pri izvršitvi le-te pa nastanejo problemi. Do poplačila morebitnih terjatev je danes hudo težko priti.

Pa se delavci odločajo iskati pravico na sodišču?

Cerar: Najbolj žalostno je, ko se ljudje, ki jim delodajalec dolguje dve plači, zavestno odločajo, da ne bodo nadaljevali spora, ker bi morali plačati še sodno takso. Ker je ta delodajalec v bistvu blokiran, podjetje pa brez kakršnega koli premoženja, že danes vedo, da ne bodo mogli izterjati teh plač. In za sodbo bi morali ljudje, ki dva meseca niso dobili plače, še dodatno plačati sodno takso. Narobe svet!

Kako težave mesta občutijo študentje?

Žižek: Kar se tiče samega študija je to področje urejeno in primerljivo z drugimi visokošolskimi središči v Sloveniji. Zaradi upada generacij študentov je razpisanih mest na študijske programe nekoliko manj, sami študijski programi pa omogočajo konkurenčnost proti drugim mestom in regijam v Sloveniji. Študentsko življenje zaradi številnih obštudijskih dejavnosti, ki jih mesto omogoča mladim, ostaja na visoki ravni.

Je pa podravska regija na področju zaposlovanja mladih v zelo slabem položaju. Stanje se v preteklem letu ni izboljšalo, še vedno je to območje med najbolj ogroženimi in posledično zaposluje najmanj mladih po končanem študiju.

Torej menite, da državna in lokalna politika v tem letu časa nista izkoristili za to, da bi postavili vsaj temelje ukrepov ...

Podgornik: Težko je reči, da ni bilo pobud in predlogov, vendar je jasno, da kozmetični popravki ne morejo prinesti izboljšanja situacije, kaj več kot to pa v Mariboru nismo doživeli. Velikih in resničnih premikov, ki bi omogočili gospodarstvu preboj, ni bilo. Veliko se govori o novih delovnih mestih in novih investicijah, hkrati pa ni aktivnosti za ohranitev delovnih mest in preživetje podjetij.

Cerar: Vesel sem sredstev, ki jih bodo namenili za Maribor in okolico. Upam samo, da se ne bodo izgubila pri reševanju neozdravljivih "pacientov". Novemu županu smo sicer predlagali, da v Mariboru obudi ekonomsko socialni svet Podravja, ki je že nekoč deloval. Do danes še vedno čakamo odgovor glede tega poziva. Sicer pa o kakšnih velikih dosežkih gospodarstva, ne lokalne in ne državne oblasti, v tem času ne moremo govoriti. Obnova ulic, krožišč in podobno so sicer v redu, vsak rad živi v lepem in urejenem mestu, vendar so žal zgodbe, s katerimi se dnevno soočamo, drugo ogledalo realnosti.

Žižek: Zaradi izjemno slabega stanja v Podravski regiji, je država za reševanje te problematike prejela nekaj evropskega denarja. Tako je bilo na območju podravske regije oziroma Maribora vzpostavljeno jamstvo za mlade, preko katerega so delodajalci spodbujeni k ustvarjanju novih delovnih mest. Upamo, da bodo ta sredstva porabljena racionalno in učinkovito.

Kaj pa naj bi Mariboru prinesel program ukrepov za Maribor in okolico, ki ga je sprejela vlada?

Podgornik: Pri pripravi dokumenta smo skupaj z Obrtno zbornico aktivno sodelovali. Opozarjali smo, da situacija v gospodarstvu gori in da je potrebna reševalna akcija, ne pa razmišljanje o njej. Moramo priznati, da nismo bili v celoti uspešni, zato tudi situacija ne kaže znamenj izboljšanja. Seveda pa je treba dodati, da učinkov sprejetih ukrepov še ni mogoče ocenjevati, saj jih je vlada obravnavala in sprejela šele v začetku oktobra. Gre za ukrepe za obdobje 2013–2018, o učinkih bomo torej lahko razmišljali šele čez nekaj časa.

Vlada torej nekako je ukrepala, a premalo in prepočasi?

Podgornik: Neposrednih spodbud gospodarstvu ni bilo in jih ni. Gospodarstvo je še vedno v popolnem kreditnem krču, banke ne opravljajo svojega dela in popolnoma jasno je, da gospodarstvo brez aktivne vloge bank ne more delati. Povsod naletimo na visoke ovire, sistem ne dopušča hitrih ukrepov in sprememb, lokalne oblasti ne morejo posegati v odločitve in strategijo bank, ministrstev in vsi skupaj se vrtimo v začaranem krogu.

A Maribor se v začaranem krogu vrti že vsaj dve desetletji ...

Podgornik: Maribor v zadnjih letih rešuje bližina Avstrije, ki daje delo velikemu številu ljudi in s tem omogoča preživetje njihovih družin. O tem se ne govori veliko, v resnici si zatiskamo oči pred tem dejstvom.

Kot je bilo mogoče razbrati iz sporočil lanskih protestov, je bil njihov cilj končanje začaranega kroga. So ukrepi nove mestne oblasti takšni, da bi lahko rekli, da je zahtevo vsaj delno slišala?

Cerar: Nehvaležno vprašanje. V Mariboru se je sicer lokalna oblast, vsaj kar se tiče županske funkcije, zamenjala. O preteklosti nima smisla govoriti, je pa dejstvo, da so še danes precej globoko vidne posledice nekih preteklih dogodkov in ravnanj. Moje osebno mnenje je, da je treba stremeti k temu, da se poveča potrošnja, saj ta požene gospodarstvo. Dogaja pa se ravno nasprotno in praktično vsak dan poslušamo, kako je treba "zategnit". Slovenija in ne nazadnje tudi lokalna okolja ter predvsem tisti, ki imajo to možnost narediti, bi morali imeti vizijo, kako pritegniti investitorje v Slovenijo in posamezna lokalna okolja, z ustvarjanjem pogojev, da se bo začelo nekaj dogajati, graditi in s tem posledično tudi pridejo nova delovna mesta. Zakaj ni tako? V principu niti ni treba ocenjevati dela ne lokalne in ne državne oblasti, saj je dovolj zgovorna "ocena", da smo prvi na svetu, kar se tiče korupcije.

Mnogi se še spomnijo časov, ko je bil Maribor industrijsko središče. Večine nekdanjih gigantov ni več in to že veliko let. Kje je torej prihodnost mariborskega gospodarstva?

Podgornik: Značaj mesta in prebivalcev se je v zadnjih 20 letih izjemno spremenil, poklicno znanje, ki je omogočalo delo takšnim industrijskim gigantom, kot so bili Metalna, Hidromontaža, Tam, tekstilne tovarne ..., je danes preteklost. Niti šol, ki bi ga prenašale na mlado generacijo, ni več. Če pustimo ob strani ekonomski pogled na te industrijske gigante, je treba priznati, da je bilo v njih neverjetno veliko inženirskega in tehničnega znanja, izkušenj, motivacije in inovacij. Žal je Maribor ta naboj očitno izgubil, podjetniški potencial je zapustil mesto. Mala in mikro podjetja ne morejo narediti tega, kar bi lahko, če bi mesto še imelo velika podjetja, kjer je razvoj imanentna in mogoča funkcija, ne nazadnje tudi ekonomsko upravičena in mogoča. Maribor je izgubil svoj industrijski značaj, nima tovarn in v katero smer se bo mesto razvijalo v prihodnje, je najbrž prepuščeno razmislekom prihodnjih generacij. Strateških razmislekov in odločitev v tem hipu v mestu ni. Nekaj rešitev sama vidim v panogah z višjo dodano vrednostjo, obnovljivih virih energije in razvoju turizma.

Cerar: Hudo težko je izpostaviti konkretno gospodarsko dejavnost, ko pa praktično v vsaki, pa naj je to živilska industrija, kemična industrija, storitveni sektor ..., povsod imamo najmanj eno podjetje, ki je v težavah. Pohvalim lahko recimo družbo Henkel, ki baje na novo gradi in bi naj to za Maribor pomenilo okoli 300 novih delovnih mest, vsaj tako se sliši. Tudi družba Geberit je zanesljiva in stabilna. Če je to pokazatelj tistega, kar je še, kljub nekaterim, ki so v težavah, je najbolj močna panoga kemične in gumarske industrije. Prihodnost Maribora je zagotovo tudi v turizmu, torej storitvene dejavnosti in ponudba, seveda pa si brez industrije ne predstavljam Maribora.

Ali opažate, da podjetniški potencial in dobri delavci zapuščajo Maribor?

Cerar: Opažamo, da je v Mariboru že okoli 20-odstotna brezposelnost, vsaj to naj bi bil uradni podatek. Bojim se, da je ta številka v realnosti višja, fakultete postajajo alternativni zavodi za zaposlovanje. Vedno več ljudi odhaja na delo v Avstrijo, kjer je veliko povpraševanje po nekaterih poklicih.

Žižek: S tem se izgublja veliko mladega kakovostnega kadra. Na žalost pa nimam občutka, da bi država ta problem vzela resno. Med tistimi, ki odhajajo v Avstrijo, je veliko mladih. Med glavnimi razlogi za odhod pa so urejen delovni trg, poenostavljena birokracija, večje spoštovanje s strani delodajalcev in kljub skoraj enakemu standardu življenja bistveno večji zaslužek.

Vendar pa se zdi, da "mariborska bolezen" slabega stanja ni le mariborska, le bolj izražena je na tem območju.

Cerar: Ustvariti zanimivo okolje za investitorje je naloga Slovenije v celoti. Ko vidim velike naslove v dnevnem časopisju kot so "V Muri bodo pravočasno dobili plače", se resno vprašam, kje živimo. Število primerov kršitev delovnopravne zakonodaje je zraslo iz 800 v letu 2008 na 3500 v letu 2012. Nadzor nad delovanjem sistema, plačili prispevkov, davkov in spoštovanjem zakonodaje je naloga države. Čas je, da bi se tega lotili s svetlobno hitrostjo, ker so zadeve že zdavnaj šle predaleč.

Gospod Žižek, mladi so tisti, ki bodo še posebej drago plačali napake preteklosti. Lani je bilo med protestniki veliko mladih. Menite, da je danes zaradi tega vaš glas v Mariboru bolj slišen?

Če bi bil glas protestnikov lani v večini uslišan, se najverjetneje ne bi dogajalo, da bi bili organizirani novi protesti. Vendar je v Mariboru čutiti, da se na področju reševanja problematike mladih določene stvari premikajo na bolje in pri tem poteka obojestranska komunikacija. Zato je še toliko bolj pomembno, da se zadeve urejajo na nacionalnem ravni, kar bo privedlo do tega, da bodo pravilne usmeritve našli tudi akterji na lokalnem nivoju.

Mladi v Sloveniji sicer nimajo političnih strank, ki bi lahko agresivno zagovarjale njihovo problematiko, medtem ko druge starostne skupine ta privilegij imajo. Kljub temu pa želimo pri reševanju težav aktivno sodelovati.