Prvi mesec iskanja letala je stal najmanj 32 milijonov evrov

8. marca je družba Malaysia Airlines sporočila, da je v zgodnjih jutranjih urah izgubila stik s potniškim letalom, ki je potovalo iz Kuala Lumpurja v Peking. Že čez nekaj ur je vodja vietnamske reševalne ekipe Pham Hoai Giang lokalnim medijem povedal: "Letalo je strmoglavilo in ne velja več za pogrešano." Malezijske oblasti so od Vietnama zahtevale podrobnejše informacije in kmalu se je izkazalo, da vietnamskih navedb ni mogoče potrditi.

Temu prvemu zapletu je sledila vrsta zmedenih in nasprotujočih si informacij, ki so prihajale iz različnih držav, ki so bile vključene v iskalno akcijo. Javljale so se priče, ki so trdile, da so videle, kako je letalo strmoglavilo, potniki, ki so bili na letalu, so postali sumljivi, sumljivi so bili tudi člani posadke, predvsem pilot in kopilot. Različni strokovnjaki so za medije razlagali, kaj se je po njihovem mnenju zgodilo. Možno je postalo vse: okvara na letalu, napaka posadke, samomor pilota in teroristični napad.

Ujeti v vse te teorije so bili svojci potnikov in članov posadke. Ohranjali so upanje, da so njihovi bližnji živi. Pri tem so pomagala tudi poročila, da telefoni potnikov še vedno zvonijo. Med svojci je naraščal tudi bes. Kritizirali so predvsem malezijske oblasti, ki so delovale zmedeno in niso vedele, kaj storiti. Prometni minister Hishammuddin Husein je z rednimi novinarskimi konferencami skušal svojce in svet redno obveščati o tem, kako napreduje iskanje letala, a ker ni imel odgovora na vprašanje, kje je letalo, so bile vse njegove besede skoraj zaman.

24. marca je pred televizijske kamere stopil malezijski premier Najib Razak in sporočil, da je letalo strmoglavilo v južni Indijski ocean. Razak je pojasnil, da je do te ugotovitve strokovnjake pripeljala najnovejša analiza satelitskih podatkov. A tudi Rezak ni povedal tistega, kar je svet želel slišati: da so našli razbitine letala.

Tako se iskanje letala nadaljuje. V zadnjih dneh se zdi, da se stvari le premikajo v pravo smer. V iskanje letala so vključeni tudi Avstralci in avstralska ladja je dvakrat zaznala signal, ki bi ga lahko oddajali črni skrinjici pogrešanega letala. Vodja iskalne akcije Angus Houston je dejal, da bodo v primeru, da bodo zaznali nove signale, v akcijo vključili avtomatsko podmornico, ki bo poskušala na morskih tleh najti razbitine letala.

Houston je napovedal, da bodo signal iskali, dokler ne bo več nobenega dvoma, da se je baterija črnih skrinjic izpraznila. "Če ne bomo zaznali nobenega novega signala, nam bo ostalo veliko območje, ki ga bomo morali preiskati. To pa bo dolgo trajalo. To je zelo počasno, naporno delo," je dodal.

Porabili najmanj 32 milijonov evrov

Iskanje malezijskega letala nikakor ni poceni. Svoja letala, ladje, podmornice in satelite je prispevalo 26 držav. Po poročanju Reutersa so Avstralija, Kitajska, ZDA in Vietnam, ki so v iskanje vključile vojaške ladje in letala, skupaj v mesecu dni porabile najmanj 32 milijonov evrov. To je toliko, kot je stalo iskanje letala Air France, katerega večje kose so našli šele dve leti po nesreči.

Reuters ob tem poudarja, da še ni znano, koliko stroškov so pri iskanju imele druge države, prav tako ni znano, koliko je stala nastanitev za več sto ljudi, ki sodelujejo v iskalni akciji, niti kakšni so bili stroški za najem obveščevalnih analitikov.

Avstralski premier Tony Abbott in malezijski premier Razak sta sicer že večkrat povedala, da zdaj ni bistveno, koliko iskanje letala stane, ampak da ga končno najdejo.