Lagardova brani OTM: Izredne okoliščine zahtevajo izredne ukrepe

Nemško ustavno sodišče nadaljuje obravnavo vloge ECB pri reševanju krize v območju evra. Včeraj sta svoje mnenje predstavila Jörg Asmussen, ki je branil delovanje ECB, in šef nemške Bundesbank Jens Weidmann, ki edini v sistemu ECB ni podprl novega programa odkupovanja obveznic ranljivih držav z evrom.

Vir spora je program OMT (Outright Monetary Transactions). Gre za možnost neomejenega odkupovanja državnih obveznic članic območja evra, a se mora država, preden ECB privoli v odkup njenih obveznic, najprej obrniti na mehanizem za stabilnost evra in pri tem pristati na stroge pogoje pomoči.

Asmussen je pričakovano branil program in spomnil, da je lani poleti kriza evroobmočja vse bolj preraščala v sistemsko, finančne trge pa je vse bolj preveval strah pred razpadom območja skupne valute. Pritisk trgov na ranljive države, tudi velika gospodarstva, kot sta italijansko in špansko, se je tako močno krepil.

Član izvršilnega odbora ECB je pojasnil, da je bil del dogajanja na trgu res posledica zaskrbljenosti nad javnofinančno vzdržnostjo teh držav, a ključni dejavnik je bil tudi dvom o nepovratnosti projekta evra. Vse to je vodilo v vse večjo fragmentacijo finančnega trga v območju evra in oteževalo življenje bankam in gospodarstvu v članicah na evrskem obrobju.

Potrditev programa, ki je slonel na zagotovilu predsednika ECB Maria Draghija, da bo centralna banka storila vse, kar je v njeni moči, za obrambo evra, je bila tako po Asmussenovih besedah nujna za preprečitev razpada denarne unije. Tveganja zaradi neukrepanja so bila po oceni ECB večja od tveganj zaradi ukrepanja.

Pojasnil je tudi, da se je ECB pri zasnovi OMT veliko naučil iz izkušenj prvega programa odkupovanja državnih obveznic, ki ga je uvedel leto pred tem. Zagotovil je, da gre za jasno strukturiran in preglednejši program. ECB se po njegovih besedah tudi jasno zaveda svojega pravnega mandata, zato je program zamišljen tako, da ne gre za financiranje držav s strani centralne banke.

Poleg tega pa je Asmusssen spet spomnil, da je sprejetje OMT, čeprav se še nobena članica ni odločila zanj, bistveno pomiril vlagatelje in izboljšal razmere na finančnem trgu v območju evra.

Drugačnega mnenja je bil šef nemške centralne banke Weidmann, ki edini med člani sveta ECB ni glasoval za OMT. Jasno je tako povedal, da naloga denarne politike ne sme biti kupovanje časa za države, ki bi morale ukrepati na področju javnih financ.

Prepričan je, da se s programom zabrisuje ločnica med denarno politiko, ki je v rokah ECB, in javnofinančno politiko, ki je naloga članic. Ob tem Weidmann meni, da program ogroža verodostojnost ECB.

V bran ukrepom osrednje denarne ustanove območja evra je  ločeno stopila tudi generalna direktorica Mednarodnega denarnega sklada (IMF) Christine Lagarde. V pogovoru za časnik Süddeutsche Zeitung je zatrdila, da bi gospodarstvo v evroobmočju brez ukrepov ECB stagniralo, brezposelnost bi bila še višja, družbena trenja pa še močnejša.

Lagardova je prepričana, da je bilo sprejetje OMT mejnik v reševanju evrske krize, ki je preprečil katastrofo. "Izredne okoliščine zahtevajo izredne ukrepe," je še povedala.

Obravnava bo podlaga za presojo ustavnih sodnikov o skladnosti novega programa odkupovanja obveznic ranljivih držav z evrom z nemško zakonodajo. Odločitev naj bi sodišče po nekaterih ocenah sprejelo šele jeseni, a odprto ostaja vprašanje, ali lahko ustavni sodniki sploh presojajo o delovanju ECB.

Asmussen je v pogovoru za nemški časnik Bild opozoril, da bi imelo negativno mnenje ustavnega sodišča za območje evra resne posledice.

Ekonomist pri banki Unicredit Alexander Koch pričakuje, da bo sodišče znova odločilo na način "Da, ampak ...". To pomeni, da bi ugotovilo skladnost programa OMT z nemško zakonodajo, hkrati pa bi predstavilo še svoje zadržke ali postavilo celo kakšne zahteve.

Sodišče je tudi lani pristop k ESM potrdilo pod določenimi pogoji – zahtevalo je večjo obveščenost in pristojnost nemškega parlamenta pri odobravanju pomoči posameznim državam.

Tudi z odločnim ne programa nemški sodniki ne morejo zavrniti ali ustaviti, saj morajo zadevo v tem primeru predložiti Sodišču EU v Luksemburgu.