Svojo glasbeno pot je pričel leta 1983 v Sarajevu, prepeval je že po celem svetu, nastopal tudi z Rayem Charlesom in Mercedes Sosa, v Sloveniji pa je nastopil le v manjših dvoranah v Jesenicah in Kranju. Tudi slovenska televizija in mediji mu niso nikoli kaj prida pihali na dušo, ali pa sploh nič, a kljub temu je med ljubitelji njegove glasbe pri nas že pred leti dosegel kultni status.
Širšemu glasbenemu občinstvu se je prikupil z uspešnicama »Godinama« v duetu z Ivano Banfić in »Moj život je Švicarska«, obe s plošče »Sredinom«, ki je najbolj prodajana plošča na področju bivše Jugoslavije zadnjih deset let.
Deveta plošča bo kmalu nared, snema pa jo v Londonu, Zagrebu, Sarajevu in Istambulu. Dino je prepričan, da se stvari zgodijo ob času, ko nam je sojeno in pred nastopom je bil izjemno inspiriran in vznemirjen. Občinstvo je to vibracijo začutilo in šele ob polnoči so ga prepustili gostoljubju ljubljanskih turističnih delavcev.
Pogovor z gospodom Dervišhalidovićem je užitek za novinarja in seveda je bilo njegovo mnenje o gradnji džamije v Ljubljani zelo kmalu na vrsti: »Če je Slovenija civilizirana država in Ljubljana civilizirano mesto, kot to je, bi morali brez kakršnih koli pogojev sprejeti odločitev o gradnji. Prebivalci bi morali imeti pravico, da si sami izberejo svojo pot. Če džamije stojijo že v Parizu, Londonu in Rimu, bi lahko stala tudi v Ljubljani. Seveda bi se moral objekt vklapljati v tukajšnjo arhitekturo, kar pa v principu ni tako zelo pomembno, saj je vsaka religija v svoji biti kultura in Ljubljana je kulturno mesto. Slovenija vodi sosedne države v bivšem skupnem prostoru proti zahodu in bi morala biti zgled in dovoliti gradnjo džamije. Mislim da je to logično. Tu so katoliške cerkve, pravoslavne in protestantske in zakaj ne bi bila še džamija, saj je islam del svetovnega globalnega civilizacijskega kroga.«
Turnejo bo Dino Merlin nadaljeval na Hrvaškem in Avstriji, morda prvič po vojni tudi v Beogradu, ki mu je zelo ljubo mesto.
