Kdaj so dopustne omejitve človekovih pravic?

Informacijska pooblaščenka Nataša Pirc Musar je vložila zahtevo za oceno ustavnosti določb v zakonu o davčnem postopku, in sicer tistih, ki določajo javno objavo davčnih neplačnikov fizičnih oseb, ki ne opravljajo dejavnosti. Njen očitek je, da so nekatere določbe v neskladju z 38. in 22. členom slovenske ustave. Zakaj? Ker ukrep javne objave davčnih neplačnikov ni nujen in primeren ukrep za dosego namenov, zaradi katerih je bil sprejet, hkrati pa poseg v pravico posameznikov do varstva osebnih podatkov ni sorazmeren z (neobstoječimi) pozitivnimi učinki, ki naj bi jih dosegel, opozarja informacijska pooblaščenka.

Davčna in carinska uprava ter predlagatelji teh ukrepov ves čas vztrajajo, da objava služi namenu višanja davčne kulture in prostovoljnega poplačila davčnih dolgov. Očitno Pirc Musarjeva ne deli njihovega mnenja. "Ne le da je že na prvi pogled očitno, da teh dveh ciljev z javno objavo niti ni mogoče doseči, se je prav to izkazalo tudi v nekaterih drugih državah, ki so uvedle ta ukrep (na primer Hrvaška). V zadnjem mesecu pred objavo prvega seznama v Sloveniji je bilo prostovoljno poplačanega zgolj 0,5 odstotka davčnega dolga, že iz prvih odzivov javnosti na dejansko objavo v Sloveniji pa je zaznaven jasen trend, da javna objava davčnih neplačnikov zgolj relativizira in banalizira pojem davčnega dolga, seznami neplačnikov pa so postali predvsem tarča posmeha," je razložila.

Ob tem opozarja, da so se posamezniki na seznamih znašli iz zelo različnih okoliščin, seznam pa vse te zelo raznolike življenjske zgodbe posameznikov izrazito nesorazmerno postavlja na isti "sramotilni steber", ob tem pa javnosti ostaja skrito bistvo – kaj je država storila za to, da bo davčni dolg izterjala.

"Zato bi bilo veliko bolj učinkovito kot javno objaviti, kdo so tisti posamezniki, od katerih davčni organi ne zmorejo (ali nočejo) izterjati davčnega dolga, javno objaviti razlog za neplačilo, razlog za neuspešno izvršbo s strani davčnega organa in ali je davčni organ izvršbo sploh poskusil opraviti v primernem roku," predlaga Pirc Musarjeva in dodaja, da je takšen legitimen nadzor javnosti nad delovanjem države mogoče doseči tudi brez javne objave imen, priimkov in rojstnih datumov posameznikov, ki davkov bodisi namerno ne plačajo bodisi jih iz objektivnih razlogov ne morejo plačati – pomemben je predvsem podatek o višini davčnega dolga, kaj je davčni organ storil, da bi bil dolg poplačan, in zakaj do poplačila tudi po poteku 90 dni od zapadlosti še ni prišlo.

Kdaj so torej dopustne omejitve človekovih pravic?

Na koncu Pirc Musarjeva razloži, kdaj so omejitve človekovih pravic dopustne in tako skladne s slovensko ustavo. Dopustne so torej le, če so v demokratični družbi nujne za doseganje zastavljenega legitimnega cilja (tj. če cilja z drugimi, milejšimi, ukrepi ni mogoče doseči), primerne za doseganje tega cilja (tj. je cilje z ukrepom sploh mogoče doseči) in če hkrati korist, ki jo prinaša ukrep, presega škodo, ki utegne nastati tistim, v katerih pravice ukrep posega (načelo sorazmernosti v ožjem pomenu).

A meni, da ukrep javne objave seznama neplačnikov ne izpolnjuje nobenega od treh naštetih kriterijev, ne glede na to, da je cilj višanja davčne kulture in prostovoljnega poplačila davkov v demokratični družbi zagotovo legitimen, dodaja.