FT o mariborski polomiji: Upravljal je z denarjem, za katerega je mislil, da ga bo nekoč imel

"Cerkev je zaščitena kulturna dediščina. Nov lastnik ne bi mogel odstraniti oltarja, kipov, angelov, freske sv. Alojzija ..."  Tako je o najhujšem možnem scenariju po finančnem polomu mariborske nadškofije za ugledni Financial Times razmišljal duhovnik.

V finančnem časopisu so se razpisali o bankrotu nadškofije, ki ji, ker ne zmore vrniti dolgov, grozi celo zaplemba nepremičnin, tudi sakralnih objektov.

Kot poudarjajo pri časopisu, to vsekakor niso prve finančne težave Rimskokatoliške cerkve, so pa celo za tako veliko ustanovo, mariborske težave med največjimi finančnimi zlomi, ki so se Cerkvi zgodili v moderni dobi. Skupni dolgovi znašajo okoli milijardo evrov, kar je še posebej izstopajoč podatek, če upoštevamo, da v mestu pod Pohorjem živi vsega 114.000 ljudi.

Končni rezultat je posledica nebrzdanega podjetniškega duha, posojil, speljanih "pod mizo" in domnevnega delovanja demonskih sil. Trije nadškofi so že odstopili, duhovnik, ki je postal finančni mešetar pa je na dobri poti, da konča v zaporu.

Pri časopisu ocenjujejo, da je mariborska nadškofija za Slovenijo danes žalosten opomnik preteklih nekaj let, ko ni bilo na krilih rasti nobenih omejitev, za Vatikan, ki ga danes vodi papež, ki nasprotuje čaščenju denarja pa velika lekcija, kaj se zgodi, ko vodenje uide izpod nadzora.

Predsednik Slovenske škofovske konference Andrej Glavan dogodke v Mariboru pripisuje "delovanju skrivnostnih zlobnih sil". Racionalno je to pač težko razumeti.

Težave cerkve sv. Alojzija izhajajo iz tega, da je bila dana kot garancija za posojila, skupaj s sedežem nadškofije, vinogradi, delavnico, v kateri nastajajo orgle in praznim samostanom.
Kot piše FT, so v Mariboru začeli graditi imperij, ko so videli priložnost v certifikatih, ki so jih Slovenci prejeli, ko se je Slovenija osamosvojila. Na klic Cerkve se je odzvalo okoli 60.000 ljudi. Oba Zvonova sta bila podlaga za širitev investicij v založništvo, telekomunikacije, nepremičnine na Hrvaškem, klavnico v Argentini …

Ko je ob krizi počil mehurček, pa je padla tudi večina investicij. Zvonovi takrat seveda niso bili edini tovrsten posel, ki je v Sloveniji propadel. So pa izstopali zaradi povezave s Cerkvijo, ki v tem primeru ni skušala upravljati s svojim bogastvom, ampak ga zgraditi iz nič.

Iskanje krivca je sicer zapleteno, velik del krivde pa je padel na ekonoma Mirka Krašovca. Bankir Anton Guzej pravi, da se je Kraševec obnašal kot baron. "Njegove metode so bile metode slovenskih tajkunov," njegove besede navaja FT, ki pa je ostal brez komentarja Mirka Kraševca.

Je pa bila Slovenija po letu 1991 priložnost za Cerkev, da si delno povrne, kar je izgubila, ko so jo partizani, ki so v Cerkvi videli stalno grožnjo, pustili skoraj brez lastnine. Takratni dogodki, med drugim dogodek, ko je bil leta 1953 ljubljanski nadškof Anton Vovk polit z bencinom in živ zažgan, še naprej razžirajo slovensko družno, pišejo pri FT.

In na samem začetku je bil Kraševec s svojimi poslovnimi idejami priročen. Unovčil je poznanstva v tujini in ustanovil uspešno Krekovo banko, ki jo je leta 2002 kupila avstrijska banka Raiffeisen. A vsi niso bili navdušeni. "Kot ekonom starega kova, sem upravljal z denarjem, ki sem ga imel. Moj naslednik pa z denarjem, za katerega misli, da ga bo nekoč imel," naj bi dejal njegov predhodnik.

Sprva je šlo dobro. Potem pa se je zalomilo s prevelikimi krediti, špekulativnimi naložbami, tukaj pa je bil še T2.
Telekomunikacijsko podjetje se je ostro podalo na slovenski trg s ponudbo paketa s 120 kanali, med katerimi so bili tudi takšni za odrasle, kar je vzbudilo pozornost celo v Vatikanu. Številni so se ob tem nasmihali, prav nič smešna pa se situacija ni zdela škofom in duhovnikom, ko je začela o moralno vprašljivi investiciji razpravljati še javnost.

Kakšno vlogo je imel pri reševanju te težave papež Benedikt XVI. ni povsem jasno, je pa bilo sporočilo že leta 2008 jasno – s pornografijo in finančnimi izpadi morajo v Mariboru nehati. Kljub temu je trajalo še leta, da je sveti sedež odločneje ukrepal.

Skozi čas se je sicer izkazalo, da ideja s plačljivimi vsebinami - zgolj finančno gledano – ni bila nujno slaba, manj uspešen je bil projekt gradnje lastne infrastrukture. Banke so se ustrašile, največja Zvonova lastnina pa je bila pred padcem.

Dogajanje v Mariboru sicer meče slabo luč na slovensko Cerkev, opozarjajo pri FT. Tisti, ki jim nadškofija dolguje, lahko računajo le na delčke izgubljenih sredstev, tukaj ima Cerkev še posebej velike težave z dolgovi do vernikov. "Če krivice ne bodo poravnane, bo to zasenčilo cerkev za več desetletij," meni frančiškan Bogdan Knavs.

Škofi so sicer enotni – odgovornost je omejena, Nadškofija je bila pravno ločena od investicijskih družb, ker je nadškofija popolnoma odvisna od darov vernikov, pa da so zahteve po vračanju izgubljenega nerazumne.

Kaj si o dogajanju misli javnost, je po svoje opazno iz grafitov, ki so jih narisali na nekatere cerkvene objekte. Zamera ostaja velika.

Psiholog Zoran Zeljič, ki je bil med tistimi, ki so vložili v propadli zvon, pravi, da se je o Cerkvi nekaj naučil. "Pri maši je spoved, priznanje greha. A je ritual, ki ga opravijo, a ne mislijo resno, življenje se nato nadaljuje kot prej. Za pravnimi predpisi se skrivajo pred moralno odgovornostjo in dolgovi," je dejal.