FOTO: Svoje Barbare ves večer ni izpustil iz rok

Če namreč Neno na Hrvaškem (pa tudi v Bosni in Hercegovini) velja za enega izmed najuspešnejših in najbolje prodajanih avtorjev (lani se je pri naših sosedih uvrstil na lestvico 10 najuspešnejših hrvaških avtorjev, njegova skladba Oceani ljubavi pa je bila največkrat predvajana skladba leta 2013), pa je povsem drugače pri nas, česar se Neno sicer zelo dobro zaveda. In tega se je zdaj lotil popravljati.

S svojimi Fiumensi, s katerimi igra že 17 let, je v več kot dveh urah odigral svoje največje uspešnice, ki se jih je v 30 let trajajoči karieri nabralo precej. Začel je bolj umirjeno s pesmijo Vino noći, nato pa v tem ritmu nadaljeval s skladbami Pričaj mi o ljubavi, Dani ljubavi, Ritam tvojih koraka, Bambina in Ludo zaljubljen. Sledil je hitrejši del, v katerem je nanizal pesmi Kucaj opet, megauspešnico Sunny day, Rock galama in Ivona. Nato je na oder prišel gost večera Vlado Kreslin, s katerim sta v hrvaščini zapela Kreslinovo pesem Z Goričkega v Piran, ki je v jeziku sosedov postala S Mure na more Jadransko, in ki sta jo glasbenika posnela leta 2008, ko so bili odnosi med Slovenijo in Hrvaško zelo napeti. Sledile so pesmi Rijeka snova, Zar više nema nas (ki jo Belan v originalu poje v duetu z Massimom Savićem, na koncertu pa jo je pel bobnar Leo Rumora), Stojin na kantunu, Jagode i čokolada, Dotakni me usnama, nato pa izbiro pesmi prepustil občinstvu. To si je izbralo skladbi Divojka sa juga in Ponoćna zvona, koncert (med katerim ves večer ni iz rok izpustil svoje rdeče kitare, ki jo je poimenoval Barbara) pa je eden najuspešnejših in najbolje prodajanih hrvaških avtorjev zaključil s komadom Ulicama grada.

V Sloveniji se sicer Neno mudi pogosto, saj v Ljubljani študira njegova hči. Tu ima tudi zelo veliko prijateljev, med stvarmi, ki so mu pri nas všeč, pa je poleg urejenosti države in njenih lepot izpostavil tudi našo hrano. Več si preberite v spodnjem intervjuju, v katerem je med drugim odkrito spregovoril tudi o kreativni blokadi.

Pri nas niste nastopili že kar nekaj časa. Kako to?

Res je. Nekako se je zgodilo, da sem izgubil stik s slovenskim občinstvom in ga bomo zdaj poskušali počasi povrniti. Na Hrvaškem smo med najmočnejšimi, veliko igramo, pogosto nastopamo tudi v Bosni in v Srbiji, samo v Sloveniji ne. Ne vem, zakaj je prišlo do tega, a to bomo poskušali s koncerti zdaj spremeniti. Vem namreč, da tudi v Sloveniji ljudje dobro poznajo moje pesmi.

Na sceni ste že dolgo časa, saj ste začeli že v času srednje šole. Kako zelo se je ta spremenila od tistih časov?

Vse se spreminja. Spremenila se je družba, spremenila se je tehnologija. Vse se je spremenilo, v skladu s tem se je spremenila tudi scena. Tudi mediji so se spremenili. Zdi se mi, da je zaradi tehnologije in medijev prišlo do hiperprodukcije, posledica tega pa je padec kvalitete. Vsaj jaz tako to vidim. Mislim, da sta bili v 70-ih in 80-ih letih prejšnjega stoletja kvaliteta in scena avtorskih del večji, kar se vidi tudi danes, saj je veliko pesmi iz tistega časa ostalo in jih rado posluša današnja mladina. Če pa se pesmi delajo po tekočem traku, pa temu ni tako. Čeprav se še vedno najdejo kvalitetna dela, skladbe in izvajalci, a jih je zaradi velike gneče na sceni težje opaziti.

Kaj pa, kar se tiče oboževalk?

Ne. Mi imamo neko svoje občinstvo, ki nas spremlja, hodi na naše koncerte, z nami prepeva naše pesmi in se dobro zabava. Pri meni se je spremenilo to, da je - ker sem že 30 let profesionalno na sceni - moje originalno občinstvo že ostarelo, saj je mojih let. Še vedno prihaja na naše koncerte, le da zdaj nanje prihajajo tudi njihovi otroci, tako da se na mojih koncertih pogosto zgodi, da so neke pesmi starejše od občinstva, a jih pojejo z mano in to je lep občutek.

Kaj je bila najbolj nenavadna stvar, ki so vam jo vrgle na oder oziroma vam jo kako drugače podarile?

Za nami je na stotine koncertov, veliko je bilo tega, tako da se ne morem spomniti. Na oder je priletelo marsikaj – od piva do vode, pa tudi modrčki. Med koncertom je prišlo tudi do pretepov, bilo je kot v salunih iz kavbojskih filmov. A več je bilo prekrasnih koncertov in trenutkov, ki se jih bomo spominjali do konca življenja.

Ste imeli sami kdaj opravka s kakšno pretirano zagreto oboževalko?

Ne. Naše občinstvo je kulturno. Več je žensk, saj imamo večinoma ljubezenske pesmi. Mi igramo mainstream pop glasbo, ki je urbana, mestna glasba in takšno je tudi naše občinstvo. Na naše koncerte prihajajo tako študenti kot starejše osebe, ki jih je tovrstna glasba všeč, jo poslušajo, pojejo, se zaljubljajo … Niso agresivni. To je super občinstvo. Nikoli nismo imeli nekih slabih izkušenj.

V svoji karieri ste nanizali okoli 150 pesmi, od tega kar nekaj velikih hitov kot so Stojim na kantunu, Bambina, Pričaj mi o ljubavi, Sunny day, Rijeka snova in Dotakni me usnama. Ste za slednje vedeli, da bodo takšne uspešnice že, ko ste jih ustvarili ali vas je kdaj okus poslušalcev tudi presenetil?

Nikoli ne vem, če bo določena pesem hit. Za nekatere pesmi, za katere sem bil prepričan, da bodo uspešnice, to nikoli niso postale, za nekatere, za katere nisem pričakoval, da bodo, pa so postale veliki hiti. Ko ustvarjam v studiu, ne razmišljam o tem, ali bo pesem uspešnica, želim jo samo narediti tako, kot mislim, da bi morala zveneti. Kaj se bo potem dogajalo z njo, pa prepuščam občinstvu.

Od kod črpate navdih za pesmi?

Iz življenja, tako lastnega, kot iz opazovanja okolice. Omenil sem že, da je večina pesmi ljubezenskih, nekatere zajemajo tudi moje osebne izkušnje. Vse pesmi so inspirirane iz življenja, tako da so realne in resnične.

Ste imeli kdaj morda tudi kreativno blokado?

Da. V 30 letih kariere so bila tudi takšna obdobja, ko tudi po par letih ni iz mene prišla nobena pesem. Če ne gre, pustim pri miru. Ne želim forsirati pesmi. Raje ne naredim nič kot pa slabo pesem. Slabe pesmi mi bodo namreč uničile kariero, to pa mi ni v interesu. Nimam potrebe, da bi hitel. Imam velik repertoar okoli 150 pesmi, na enem koncertu pa jih odigram med 25-30. Lahko bi odigral pet koncertov, ne da bi ob tem ponovil eno samo pesem. Zato ustvarjam počasi in neobremenjeno. Ko pride dobra inspiracija, naredim pesem. Sicer pa je kriza normalen pojav pri vsakemu, tudi pri meni.

Verjetno sem. Če ne bi bil, bi težko napisal te pesmi. A to bi vam lažje povedali drugi ljudje. Neumno mi je govoriti o sebi.

Letos obeležujete 30 let profesionalne glasbene kariere. Ste kdaj obžalovali, da se niste odločili za kakšno drugo kariero glede na to, da je glasbeni kruh pogosto zelo trd?

Kruh je trd. V karieri sem imel tako vzpone kot padce. Bila so obdobja, ko nismo delali dobro. A to je ljubezen. Rad imam svoj posel. Začutil sem, da je glasba moje življenje. Študiral sem elektroniko in prišel do zadnjega letnika fakultete, nato pa sem od Jugotona dobil pogodbo za snemanje prve plošče in bil postavljen pred odločitev ali končati fakulteto in počakati na morebitno drugo priložnost v glasbi ali pa iti v glasbo in pustiti fakulteto. Odločil sem se za glasbo. Mamo sem s tem zelo razjezil, a 30 let kasneje niti njej ni več žal. Rad imam to življenje. Bilo je tako lepih kot grdih trenutkov. A verjamem, da sem rojen za to.

Pa sicer, obstaja kaj v vašem življenju, kar bi, če bi lahko, spremenili?

To je hipotetično vprašanje. Verjamem v usodo, da se je vse, kar se je zgodilo v življenju, tako slabega kot dobrega, moralo zgoditi. Slabe stvari so koristne, saj služijo temu, da se iz njih nekaj naučimo, da naslednjič stvari naredimo drugače. Človek s slabimi stvarmi postane modrejši, zrelejši.

Na kaj pa ste najbolj ponosni?

Na svojo hčer, to je moj otrok in ona mi je najpomembnejša ter s stvarmi, ki sem jih naredil v glasbi.

Kako preživljate prosti čas?

Živim običajno življenje. Imam veliko prijateljev, veliko se družim z njimi. Gremo do koga, kaj skuhamo. Rad hodim tudi v kino, rad igram biljard, hodim na sprehode, kolesarim.

Imate še kakšne neuresničene sanje?

Veliko je stvari, ki bodo verjetno ostale neuresničene, veliko pa sem jih tudi uresničil. Ustvaril sem kariero, naredil nekaj lepih pesmi, sodeloval z glasbeniki, ki so mi dragi in jih cenim, denimo z Massimom Savićem, pokojnim Dinom Dvornikom, Zorico Kondža, Tinkaro Kovač, Vladom Kreslinom … Obstaja še nekaj drugih glasbenikov, ki so mi dragi in jih cenim, s katerimi bi rad še sodeloval. Lani sem uresničil svojo dolgoletno željo, unplugged koncert. V letu dni smo imeli deset takšnih nastopov. To sem si želel narediti že pred dvajsetimi leti in zelo sem vesel, da mi je uspelo. Upam, da bomo to objavili tudi na nosilcu zvoka.