Brez nadzora staršev je komična in čustveno bogata upodobitev nasprotujočih si starševskih slogov, ki bo s svojo snovjo, liki in igralci blizu vsakemu gledalcu. Mladina bo uživala v vragolijah trojice otrok; z občutkom ujetosti med svoje starše in otroke se bodo poistovetili odrasli; in film je po mnogih letih prva komedija, ki stare starše upodablja kot dejavne, smešne, pomembne in vpletene like – osrednje za sodobno družinsko življenje.
Diane (Bette Midler) in Artie (Billy Crystal) sta ''druga stara starša'', kar pomeni, da imata starša njunega zeta v življenju svojih vnukov veliko večji vpliv, kar jima Diane zavida in namerava zadevo popraviti. Toda Artieja in Diane redkokdaj zanese na obisk k hčerki Alice, zaradi česar sta se znašla v ozadju – skupaj s peščico fotografij, skritih na Aliceini polici kamina: ''Saj ne, da Artie in Diane Alice – ki je njuna edinka – in njenih otrok ne bi imela rada; le ne razumeta jih,'' razloži Midlerjeva. Diane zasluti novo priložnost, ko ju Alice obotavljajoče povabi, da bi pazila na vnuke, ko gresta z možem Philom na pot. Za Alice je to, milo rečeno, rešitev v skrajni sili, saj Philovi starši nista na voljo in je prisiljena za pomoč prositi svoje. A Diane to vidi kot zlato priložnost, da z Artiejem postaneta del življenja svojih vnukov in Alice, kot razloži možu, ki nad druženjem z domala neznano mularijo ni najbolj navdušen. In ne pomaga, da njegova hči ne premore ravno največjega zaupanja, da se bo zmogel držati njenih neštetih pravil. Kot pravi Marisa Tomei, sta Artie in Diane kot društvo dveh in z otroki nista navezala odnosa: ''Lepo sta uživala svoje življenje, pri tem pa pozabila na to, da bi bolje spoznala vnuke.''
Zamisel za Brez nadzora staršev izhaja iz resničnih izkušenj: Billy Crystal se je z ženo Janice znašel v podobnem položaju, ko sta za nekaj dni pazila na prvega vnuka, medtem ko sta bila hči in zet zdoma: ''Silno zabavno je bilo,'' se spominja Crystal, ki pa je bil po nekaj dneh pošteno izmučen. ''Primajal sem se v pisarno in naznanil, da imam zamisel za svoj naslednji film … Za grozljivko,'' pribije z nasmeškom.
Joe Syracuse in Lisa Addario, scenaristična partnerja, zakonca in starša dveh, pravita, da jima je bila misel na spopad starševskih slogov med generacijami blizu: ''Ko sva postala starša, sva dojela, da otrok ne vzgajava, kot so najini starši vzgajali naju,'' pravi Addariova. Scenarista sta, kot mnogi v njuni generaciji, odraščala v času, ko je bilo treba otroške avtomobilske sedeže še izumiti, ko izpostavljanje nekadilcev cigaretnemu dimu še sploh ni imelo imena in so otroci na kolesih še divjali brez čelad. A ko si je otroke omislila naša generacija, je beseda starš postala tako samostalnik kot pridevnik, dodaja Syracuse: ''A ko smo se sprijaznili z dejstvom vzgoje, smo uvideli modrost tega, kako so se stvari lotevali naši starši; začeli smo dvomiti v vzgojo, ovijanje v vato in pretirano ščitenje otrok, v katero se zateka naša generacija.''
Režiser Andy Fickman, oče najstnika, pravi, da ga je k projektu pritegnila njegova univerzalnost, pri tem pa pripomni, da je ''v slehernem kotičku sveta vsaka generacija prepričana, da reči obvlada bolje kot njeni starši''. Fickman je sicer zelo zadovoljen z igralskim izborom: ''To, da smo združili Billyja in Bette, je bilo, kot bi v ring dobili dva boksarska velikana; samo občudovali smo lahko, kako hitro sta se znašla v vlogi para.''
KOMENTARJI (0)
Opozorilo: 297. členu Kazenskega zakonika je posameznik kazensko odgovoren za javno spodbujanje sovraštva, nasilja ali nestrpnosti.