Pisalo se je leto 2005. 4. september je bil dan, ki je Sandiju Novaku spremenil življenje. Malo čez 30 let je imel, praznovali so fantovščino in vsi vemo, kaj to pomeni. Alkohol teče v potokih, traparij ne manjka, iskreno prizna Sandi. "Pač, fantovščina je fantovščina, tam se pije in se ga serje. Fantje smo bili veseli in smo popivali," se spominja. Sandi, mizar po poklicu, je za ženina izdelal lesen križ, ki ga je moral nositi s seboj. "Ko smo prišli do avtobusne postaje, smo malo počivali. Nekdo ga je naslonil nanjo. Nekako, še danes ne vem, kako točno, sem prišel do križa, ga dvignil v zrak, in podrl me je. Padel sem vznak, križ pa name. Za tem se ne spomnim ničesar več." Rezultat: počena lobanja, 15 dni kome, poškodbe glave in posledično tudi slepota. Ta je na levo oko, ki je sicer videti povsem nepoškodovano, 100-odstotna. Sandijevo desno oko pa na 15,10 centimetrov zazna svetlobo in gibanje.
Ker tudi sama prihajam iz njegovih koncev, sem za to zgodbo takrat slišala, zdela se mi je tragična. Zdaj, 11 let pozneje izvem, da Sandi teče. Maratone. In da celo trenira za morebiten nastop na olimpijskih igrah. Pokličem ga in že čez nekaj dni mu sedim nasproti, pristal je na sodelovanje z menoj. Brez problema, brez zahtev, brez prošenj. Kamera ga ne moti, vprašanj ne potrebuje vnaprej. "Nimam se kaj pripravljati, govoril bom tako, kot je," mi reče po telefonu. Iz glave, iz srca. Tako, preprosto.
Naj vam povem nekaj o Sandiju. Če bi slišala samo njegov glas, ne bi nikoli vedela za njegovo slepoto. Če bi ga gledala samo v lev profil, prav tako ne. Izda ga sicer nekaj bojnih ran na desni strani obraza, a nanje hitro pozabiš, ko se z njim zapleteš v pogovor. Sandi je ena najbolj prijetnih oseb, kar sem jih kdaj spoznala. Zgovoren. Z njim bi lahko debatirala ure in ure. Pozitiven. Kljub hibi, ki ga spremlja. Nasmejan. Ves čas. Malo je ljudi, ki me navdušijo, sem pač zahtevno občinstvo. Pri Sandiju pa samo beseda navdušenje ni dovolj.
Preteče med 600 in 700 kilometrov na mesec
S snemalcem ga najdeva v kranjskem centru za osebe s pridobljeno možgansko poškodbo Korak. Tam preživlja svoje dopoldneve. "Zelo mi pomagajo. Pri logistiki, pri organizaciji stvari. Nekaj, kar bi mi sicer vzelo dve uri časa, z njihovo pomočjo naredim v le nekaj minutah," pojasni. Povabi naju na vrt. "Rabite pomoč, vas primem?" ga vprašam, ne da bi vedela, ali to zveni uvidevno ali nesramno. Ne potrebuje moje pomoči, kakopak, vrt pozna kot svoj lasten žep. "Pa ti, tudi kaj tečeš?" me vpraša takoj, ko se usedeva na klopco. "Pa ja, tečem. Dvakrat na teden po kakšnih sedem, deset kilometrov," mu odgovorim. Če sem bila do zdaj na svoje pretečene kilometre ponosna, se že nekaj minut pozneje počutim precej neumno. Sandi jih namreč preteče 100 na teden, pa še to takrat, ko je sezona v mirovanju. Ko trenira, pa v obdobju treh mesecev naredi od 120 do 180 kilometrov na teden. Med 600 in 700 na mesec. Na teden ima tudi po 11, 13 treningov. Phhh … Konec trepljanja po rami. Nimam za burek.
Šport Sandija sicer ni udaril kot strela z jasnega. Pravzaprav mu nikoli ni bil tuj. Že kot otrok je brcal žogo za Britof, pozneje, v odraslih letih, je nogomet igral rekreacijsko. Pa tudi namizni tenis in odbojko. Po nesreči je bil najprej nekaj časa na rehabilitaciji v Soči, potem pa je dobil prostor v centru Korak, kjer so skupaj iskali rešitev zanj. "Iskal sem nekakšen izhod iz, ne bi rekel svoje krize, ampak nekaj, s čimer bi po poškodbi glave lahko dal ven iz sebe agresijo, jezo, odvečno energijo. Ker nikakor nisem mogel biti pri miru. Pa smo v centru prišli do tega, da bi jaz rad tekel. Tek me je pomiril. Z njim sem rasel, pridobival na svoji samozavesti in samopodobi. Naučil sem se, da sem lahko koristen, da lahko naredim nekaj pozitivnega zase in za druge," pripoveduje.
Prvi pretečeni maraton: 'Zmagali sta moja volja in vztrajnost'
Nekaj, kar se je začelo kot "rad bi tekel", pa se je kmalu sprevrglo v strast. Leta 2008 je Sandi prijatelju, ki mu je vedno stal ob strani, profesorju športne vzgoje v Šenčurju Primožu Černilcu, rekel, da si želi preteči polmaraton. "Odgovoril mi je: Ni problema! Takoj je bil za to. Čez 14 dni pa sem mu rekel: Ne, ne, bova kar ta velikega laufala! On je poiskal še enega kolega in oba sta me spremljala na Ljubljanskem maratonu - vsak po 21 kilometrov." Potrebovali so štiri ure in sedem minut. "Ampak takrat sem treniral enkrat na 14 dni, še danes se čudim, kako mi je sploh uspelo. Še cel teden za tem nisem mogel hoditi. Takrat sta očitno zmagali moja volja in vztrajnost."
Po Ljubljanskem maratonu je Sandi tekel še v Dubaju, v Lyonu, v Londonu, v Hannovru in Berlinu. Tam sta mu do olimpijske norme zmanjkali le minuta in sekunda. Pa je poskusil znova in januarja letos v Dubaju tekel s časom 2:39:57. Sandi številke strelja kot iz topa, brez pomisleka niza rezultat za rezultatom. Jaz pa se komaj spomnim, kaj sem ta dan jedla za zajtrk.
Kandidat za nastop na OI v Riu
In zdaj boste izvedeli, kako pomembne so te številke. Kot mi pozneje prijazno pojasni Sandijev prijatelj Primož, bodo letos na olimpijskih oz. paraolimpijskih igrah v Rio de Janeiru sprejeli 1100 atletov vseh disciplin. Od tega 949 mest avtomatično zasedejo športniki, ki osvojijo svetovni pokal oz. so v svetovnem prvenstvu med prvimi tremi. Dobijo kvoto. In kvota pomeni vstopnico. Tako ostane še 151 mest. Paraolimpijski komite vsaki državi dodeli število mest - Slovenija ima za atletiko dve moški mesti in eno žensko. Potem pa so tukaj še norme. Da atlet postane kandidat za nastop na OI, mora doseči določeno normo - v Sandijevem primeru to pomeni, da mora maraton preteči v manj kot 2 urah in 42 minutah, kar je Sandi v Dubaju tudi storil. S tem je torej postal kandidat za nastop na OI. Ali bo tam lahko tudi zares tekmoval, pa bo izvedel šele julija. Obdobje za pridobivanje norm namreč traja eno leto – od julija 2015 do julija 2016. In število mest posamezne države je odvisno tudi od tega, koliko atletov normo doseže. V Sloveniji sta trenutno dva paraolimpijca z doseženo normo.
Izjemen uspeh torej. Sam ne bi zmogel, pravi Sandi, za njim stoji močna ekipa, ki ji je izjemno hvaležen. Primož, pravi, je njegova desna roka. "Z njim se slišim vsak dan, on je zaslužen za vse, kar sem dosegel, vsak moj uspeh je tudi njegov," skromno pove. Na tekmah ga spremljata sotekača Roman Kejžar in Urban Jereb (izmenično, vsak po 21 kilometrov), ki skrbita tudi za njegov trening. In kako tečejo? Sandi je na svojega sotekača navezan z elastičnim trakom. To je tista vez, ki jo vidimo vsi. Trdnejša, zagotovo, je nevidna vez med njima, njegov sotekač namreč predstavlja njegove oči. Sandi mu mora popolnoma zaupati. "Pove mi, kakšen je teren, na primer čez 10 metrov bomo zavili levo, in kakšen je ovinek, da se jaz lahko pripravim. Če je oster, se ga primem za komolec, da ne izgubljam sekund." In, pozor. Vsak njegov sotekač mora biti od 10 do 20 odstotkov boljši od njega, da ob njem lahko brez težav teče in ga hkrati opozarja na vse ovire na terenu.
Po 30 kilometru se pokaže, ali si iz pravega testa ali ne
Sandi o maratonu govori na poseben način. S ponosom. "To je specifičen šport, sicer cenjen, a ga ne razumejo vsi. To ni tekma, ki bi jo lahko odtekel vsakih 14 dni. Ti lahko dobro odtečeš dva, maksimalno tri maratone na leto. Ker potrebuješ regeneracijo. Pri teku na 21 km mikrocelic ne boš toliko uničil, na 42 km se pa tam nekje po 30 ali 35 kilometru začne tisto - ali si ali nisi. Lahko naletiš na zid, lahko ti zmanjka bencina. Moraš biti v pravi formi, ne smeš zboleti. To ni tek na sto metrov, pri katerem lahko potrpiš tistih nekaj sekund."
In pa: trenirati je težje kot tekmovati, še pravi. "Vsak vidi samo tekmo, ne vidijo pa, koliko je za vsem tem nekega truda in odrekanja, koliko pretečenih kilometrov in dvignjenih uteži v fitnesu. Paziti moraš na kilažo, na prehrano. Jesti moraš, da imaš gorivo, ampak spet pa ne smeš biti pretežek, vsak gram se pozna." Zato ima Sandi zadnji dve leti v ekipi tudi strokovnjaka za prehrano. Izogiba se glutenu, poseben "kruh" iz jajca in lanenega semena si dela sam, prav tako jugurt. Vse sestavine kupuje pri kmetih. In tudi za hrano si je treba vzeti čas, pravi. "Jaz si kosilo kuham dve uri, ampak potem ga z veseljem pojem in sem po njem tudi sit." Tako pri prehrani kot pri športu je torej potrebna organizacija, disciplina in dobra ekipa, ki te podpira, pravi Sandi. "Ti pa moraš vedeti, kaj delaš, in po čem stremiš. Pred seboj moraš imeti cilj. Lahko je minimalen, samo imeti ga moraš. Greš po korakih, danes malo, jutri malo več. Napredek pa je potem motivacija za naprej."
Sandi, ki mu doma pomagajo brat in nečakinje, sicer pa se čim več stvari trudi storiti sam, ker noče biti odvisen od drugih, ne mara izgovorov. "Ljudje pravijo: Ne zmorem tega! Besed 'ne zmorem' zame ni. Lahko. Jaz kot slepa oseba samo potrebujem več pomoči. Ali pa tisti, ki pravijo, da nimajo časa. Če bi se pravilno organizirali, imate na dan uro ali vsaj pol ure časa zase. Potem je tu slabo vreme, sneg, dež … Če že ne moreš iti teč, pa pojdi vsaj hodit. Ali pa odlašanje in prelaganje na jutri. Zakaj jutri? Danes! Pa pojdi danes in še jutri. Saj meni tudi kdaj ni … Ob nedeljah, na primer, ko tečem dolžine. 38 km na tekaški stezi, to je 3 ure in 20 minut. Ampak veliko je v glavi, ti moraš imeti glavo na pravem mestu. Na koncu pa moraš videti realen cilj." Če vas te besede ne motivirajo, potem pa ne vem, kaj vas bo. Mene je ta trenutek zagrabilo, da bi šla en krog. Ne bom več "softička", si obljubim. No matter the weather!
Vse se da, če se hoče
Jaz sem namreč med tistimi, ki jih ustavi slabo vreme, priznam. Pa ne bom tekla v dežju in snegu, mu pojamram. Sandi pa tako meni kot tistim, ki se ne morejo ločiti od udobnega kavča, polaga na srce: "Vse se da, če se hoče. Samo treba se je organizirati in iti. Tudi jaz se kdaj težko spravim. Ampak ko enkrat grem in potem, ko končam, vem, da sem naredil nekaj zase, za svoje zadovoljstvo. Bolje se počutim, bolj sem zdrav, samozavest mi raste, več energije imam, nikoli mi ni dolgčas, ne lenarim ..." našteva.
"Sandi, očitno je, da ljubite tek. Mislite, da bi lahko zdaj kar nehali teči?" ga vprašam. "Težko. Tek je del mene. Personalizem. Nekaj bi mi manjkalo. Tek te zasvoji, daje ti samozavest, samopodobo na vseh področjih, bolj si lahko zbran, skoncentriran. To je naložba za celo življenje, veliko bolj zdrav si. Če bi naša država več vlagala v šport, bi bilo manj potrebe po zdravstvu," potrka na vest pristojnih.
Močne besede. Nimam niti najmanjšega občutka, da bi se Sandi zaradi svoje slepote smilil samemu sebi ali se pritoževal glede česa. Za konec ga vprašam, kaj mu je pri vsem tem - v njegovi zgodbi - najtežje. Z odgovorom okleva. "V bistvu najtežjega ni, če ti to delaš z veseljem, s ciljem in imaš za seboj dobro ekipo, ki ti stoji ob strani, tako kot jaz … potem delaš to z užitkom."
Slepi maratonec z najboljšim rezultatom na svetu, a skoraj brez možnosti za medaljo
Sposobnost, veselje, cilj in dobra ekipa. Sandi ima vse predispozicije za medaljo v Riu. Žalostno pa je, da tudi, če mu uspe priti do tja, njegov boj ne bo nič kaj pošten. Slepi in slabovidni športniki so namreč razdeljeni v tri kategorije – T11, T12 in T13. V T11 so popolnoma slepi ljudje, oz. tisti, ki imajo od nič do maksimalno pet odstotkov vida. To pomeni, da maratona ne zmorejo preteči sami, pač pa jih spremljajo sotekači in spremljevalci. Ekipa slepega športnika, kamor sodi Sandi, torej dejansko šteje štiri ljudi. V kategoriji T12 so slabovidni tekači, ki že lahko tečejo sami, v T13 pa tisti, ki z očali že skoraj normalno vidijo. Na paraolimpijskem komiteju so po OI v Londonu spremenili sistem tekmovanja tako, da so združili kategoriji T11 in T12, kar je zelo nepošteno, pravi Primož. "Da recimo Sandi, ki potrebuje dva spremljevalca in po svetu hodi z belo palico, tekmuje z nekom, ki lahko skoraj normalno vidi. To je nemogoče. Še toliko bolj hudo je za Sandija, ki je trenutno slepi maratonec z najboljšim rezultatom na svetu. Ker pa so združili kategorije, dejansko skoraj nima možnosti za medaljo," je razočaran njegov prijatelj. Nimamo kaj. Mogoče se bo to na dolgi rok kdaj spremenilo, pravi Primož, ampak takrat Sandi verjetno ne bo več tekmoval.
Rio je torej v Sandijevih mislih, a, kot pravi, gre korak za korakom. Pred tem ga namreč čaka še polmaraton v Radencih, kjer si je zadal cilj, da podre svoj osebni rekord. S časom 1:19:37 ni zadovoljen. "Cilj in željo imam. Če bo šlo, bo šlo, če ne, pa tudi ne bo konec sveta," umirjeno pove. Ko mu rečem, da bomo navijali zanj, mi z nasmeškom reče: "Zmenjeno, potem pa greva en dan skupaj odteč tistih tvojih deset kilometrov!" Hmmm, ne vem, če sem pripravljena na takšno blamažo. Dokler jaz gulim tisto desetko, si on vmes lahko naredi še kosilo. Lagano. Ker vsi vemo, da si za to vzame čas. Bova šla, ko bom jaz še malo natrenirala. V dežju in snegu.
