FOTO: 'To ni le izziv vzdržljivosti, je potovanje po novih krajih, spoznavanje ljudi in ob ovirah tudi sebe'

"Josip. Slovenska obala. Kolesarim, plezam, hodim. Zelo cenim stik z naravo. Še bolj, ko je zraven nekaj izziva. Uživam tudi v lahkotnejših stvareh, a rad posežem po čem, kar me spravi do roba in pove, kje zares sem; ali nisem." Tako se glasi zapis na spletni strani Josipa Gudiča, ki se je pred mesecem dni podal na ekspedicijo po Slovenski turnokolesarski poti (STKP).

Velik projekt ene poti, ki z 41 enakomernimi etapami zaokroži vso državo, ga je privlačil od samega nastanka lani. "Takoj, ko sem lani poleti izvedel za STKP, sem pomislil, da bi jo šel prevozit v celoti. Rad kolesarim in lokalne enodnevne turce so mi postale nekoliko pretesne, pa sem se odločil podati na nekaj večjega. Predhodno sem bil v podobnem stilu le na evropski pešpoti E6, ki iz Radelj pelje proti jugu nazaj do Obale. Bilo je lepo in STKP je nekakšna slovenska krožna različica tega. Seveda, daljša, a sorodna," pojasnjuje Josip, sicer tudi ljubitelj košarke in plezanja.

Na pot je odrinil iz Pirana. Spalka, blazina, šotor, orodje, rezervna oblačila in deli za kolo, elektronika, sončni panel, trije litri vode, hrana, geli, elektrolitska dopolnila za v vodo in še kaj … "Vse to iz 14-kilskega poskočneža naredi karjolo, polno opek. Zlatih," je zapisal ob odhodu na pot. Če smo konkretni: Josipovo natovorjeno kolo tehta 33 kilogramov. "Zelo težko je in to vpliva na mojo sposobnost vožnje na daljše razdalje veliko bolj, kot sem pričakoval na začetku. Hribi so nenadoma bolj strmi, težje zaviram, vsakič, ko sem v zraku, pa pristanek postane loterija. Najhujše pa je porivanje kolesa v klanec. Vsakič se zdi, kot da nosim hladilnik v tretje nadstropje stare piranske hiše. Sicer pa je vsa pot tekoči eksperiment in nenehno žongliram z razporeditvijo prtljage na torbo pod krmilom, sedežem ali nahrbtnikom. Enkrat sem se za nekaj dni celo znebil opreme za prenočitev in znatno olajšal kolo, a sem se po nekaj dneh vrnil nazaj, saj sem jo kmalu pogrešal, vrh tega pa sem tako obremenjenost nekako že vzel za del potovanja."

Tako je na primer že prvi dan postavil šotor na vrhu tisočaka – na Slavniku. "Ni bilo pretirano lepo. Spalna vreča je sorte za okoli 5 stopinj Celzija, tam pa je po občutku bilo kar malo bližje ničli. Od mraza nisem spal veliko, a vsaj počival sem."

'Narava je polna čudežev in lepih podob, če smo le dovolj pozorni'

Josipa smo ujeli nekje na pol poti. Pravi, da je zanj vsaka etapa nekaj posebnega, med svojo avanturo doživlja in dokumentira številne prizore, ki ga očarajo. Peco, na primer, v svojem blogu opisuje kot zasneženo pošast brez antene, pred katero je okamenel. "Mislil sem, da se bom po dvajsetih dneh med gorami naveličal vrhov, pa me je panoramska pot proti Logarski Dolini očarala. Pogled na goro me je vedno prevzel, ker sem si v trenutku poskusil predstavljati, kako bi bilo zdaj stati na točki, ki jo opazujem in gledati dol. Sčasoma sem se gora navadil, kot da so veliki klanci z gozdovi. A ko vidim tako strmo, skoraj navpično, golo in s snegom prekrito pobočje, si že predstavljam, kako hodim/vozim po tankem robu in vsak trenutek tvegam zdrsniti nekam dol v prepad. Peca je zame to povsem zmogla."

Narava je polna čudežev in lepih podob, če smo le dovolj pozorni, pravi Josip. V Kočevskih gozdovih, na primer, ni srečal medveda, pač pa ga je prevzelo pravo pravcato srce na drevesu. "V poraščenem strmem pobočju ob cesti sem zagledal drevo, ki se je zaradi erozije izpulilo s tal in prevrnilo dol po pobočju, a ga je drugo drevo ujelo z vejo, ki je izgledala kot roka. Pravljično." Po njegovih besedah je kolo posrečen način potovanja, saj omogoča, da hitro preletimo bolj urbana področja in se upočasnimo na predelih z več narave, kjer imamo kaj videti. Kolo je znatno hitrejše kot noge, a dovolj počasno, da vidimo marsikaj in se lahko ustavljamo, kolikor hočemo, pravi.

Na Snežniku je doživel najhujšo preizkušnjo

Najvišji gori, ki ju je Josip osvojil do zdaj, sta Peca in Uršlja Gora, obe nekje na 1700 metrih. "Četudi se telo v dvajsetih dneh take vožnje navadi vsak dan okrevati, nas lahko zaporedje močnejših etap pripelje do roba. Levji delež pri naporu poberejo zunanji faktorji, ki izstopajo iz okvirjev navadne računice kontroliranih pogojev. Ko sem recimo v treh dneh obdelal Peco, Uršljo Goro in Logarsko, nato pa naslednji pred nevihto bežal na Menino, me je fino zdelalo. Nasploh so vse take etape, kjer se nam ustvarijo dodatni, časovni pogoji, dosti bolj obremenjujoče. Recimo, ko sem moral priti na Boč do šeste ure. Priti do sedmih bi bilo rutina, ker bi šel s tempom, prilagojenem utrujenosti. Skrajšati ta čas že za tričetrt ure je bila grozna obremenitev." Tudi nad downhill stezami ni preveč navdušen. S prvo se je srečal na Gorjancih in dogodivščino komično opisal: "Woohoo, veselje! Dokler se nisem spomnil, da: a) imam s kolesom skupaj 130 kil – jaz slabih 90, oprema ostalo b) premorem vodljivost kombajna b) z mene bingljajo močne, a ne neuničljive torbe, zaradi katerih si tudi ne morem znižati sedeža c) imam le XC čelado in ne kompleta ščitnikov d) nisem nikoli vozil po pravi downhill progi in nasploh moje ime ni Mr. Tehnika e) sem sam na 1000+ metrih, kar ni ravno idealen čas in kraj, za si zlomiti 206 kosti."

Napor je vedno mešanica fizične in psihične obremenitve, pojasnjuje Josip. "Seveda, vrhunski športniki slednje znajo zajeziti, da postanejo kar se da podobni strojem in gredo do svoje maksimalne zmogljivosti. A njih ne lovi medo. Downhill je bil dober primer, kako nam zaradi utrujenosti lahko pride do živega dizajn proge. Kadar omejeni možgančki mislijo, da se svet vrti okoli nas in da je tisti klanec tam bil zgrajen le z namenom, da nas zafrkava, je prav komično. Tedaj se sicer lahko razjezim, a se na koncu tudi nasmejem sam sebi."

Najtežjo izkušnjo je doživel na Snežniku, kjer ga je čakala ledena in zahrbtna pot. Občasne snežne zaplate so kmalu postale skoraj do gležnjev globok sneg, ki se je ob robu prepada zahrbtno pretvarjal v ledeno cesto. Poleg tega se mu je iztrošila baterija na telefonu, s tem pa je izgubil tudi GPS navigacijo. V temi je z zadnjimi močmi našel kočo. "Snežnik je bil prva zadeva, ki je šla narobe in bi lahko šla se bolj. Dejansko tistega občutka nemoči s Snežnika, ko izgubimo navigacijo, nas pa pritiskajo se noč in sneg, mraz in ovire na poti, se do danes ni nič preseglo. Tisto je bil preizkus na vseh frontah. V manjši meri se je tak pritisk ponavljal vse nekje do takrat, ko sem dobil baterijski blok. Odkar imam "neskončno" telefona in s tem tudi navigacije ponoči in v vožnji v hrib, sem v tem pogledu razbremenjen, ker vem, da na cilj, ali pa vsaj ven s temnega gozda, v katerem sem se izgubil, pridem tudi ponoči."

Priznanje: Ja, boli me rit!

Josip o utrujenosti v svojih blogih ne piše veliko. Pa ga zagotovo kaj boli!? "Noge so še iz časov, ko smo od zore do mraka igrali ulično košarko in je zmagovalna ekipa ostala, navajene biti skrajno obremenjene tudi po osem ur vsak dan v tednu. Celo do te mere, da je 'musklfiber' užitek, ker je redek in naznanja, da smo nekaj delali zares prav. Dokler sklepi ne štrajkajo, je vse super. Drža na kolesu s spustaško geometrijo, kot je moje, je zelo vzravnana in hrbet od tega ne dela težav. Kje smo ostali? Aja, rit. Ja, tu je največji problem. Sedeti tako dolgo, da tam spodaj vse otrpne ni ne prijetno ne zdravo."

Problema sedeža se je Josip lotil zadnji trenutek, testiral veliko sedežev z bolj ali manj izrazitim kanalom na sredini in izbral takega, ki ga na sredini sploh ni in ima namesto tega luknjo po celi dolžini sedeža. Sicer pa je na STKP ogromno hoje, še pravi Josip. "Vsako prečenje gozda pomeni veliko vej in grmovja, ki nas tolče po nogah. Tu ves čas dobivam lepe spominke in nekaj se jih je zarezalo tako globoko, da bodo kar trajni. A ni lepšega suvenirja s poti, kot brazgotina, na katero lahko pokažemo in rečemo 'STKP, Maribor'. Ima nek Rambo pridih."

Tudi kolo je "utrpelo" nekaj poškodb: prazna guma, strgana veriga in polomljen nosilec telefona. Precej trpijo zavorne ploščice."Kdor misli gorsko kolo uporabiti za namen, za katerega je bilo izdelano, se mora s tem sprijazniti. Jaz sem za svojega prav vesel. Služi namenu in to dobro."

Spanje v viseči mreži in tuširanje z loncem

Kaj pa hrana? Sodeč po njegovih zapisih Josip živi od sadja in čokoladic. Taka pot porabi tono kalorij, ki jih dobivam nazaj, kakor jih pač lahko, pravi. "Ni zagotovila, da bo trasa peljala mimo kraja s samopostrežno trgovino, tako da kadar se to zgodi, se nabašem s sadjem in zelenjavo ter vzamem nekaj sladkega za hitro energijo sproti. Ko pa smo enkrat v svetu planinskih domov, takrat so na voljo bolj tipične gorske jedi. Jota, ričet, klobase. Kadar prespim v kočah, naredim zjutraj pravo razdejanje. Predstavljam si, da dve pašteti, dve marmeladi, dva meda, dva sirčka in dve masli pridejo zato, da si človek lahko izbere, kaj bo jedel. Jaz to samo preštejem in vem, koliko dodatnih kosov kruha bom še vsaj rabil. Poleg onih za jajca. Veliko gre tega."

Josip v povprečju spi kakih sedem ur. "Šotor in spalka sta videla kar nekaj uporabe in tudi viseča mreža je kmalu stopila v akcijo. Nasploh med pisanjem navajam etape povečini po uradnem imenu, torej od koče do koče, a ker teh vedno ni na voljo, kje sem zares bil, variira. Lahko sem prenočil v gozdu zraven, lahko pa na vasem dvorišču, pa tega ne veste. Dobre piškote imate v garaži, mimogrede," se pošali. Ponavadi se zbudi kar zgodaj, a potem jutro porabi za prehrano. "Saj veš, tistih dvanajst kosov kruha se ne bo namazalo samo. Veliko časa pa gre tudi za dnevnik poti, ki ga pišem na spletni strani. Zato pogosto štartam kar pozno. A to je lahko ravno povod za še kakšno avanturo, haha."

Glede umivanja in higiene se mora pač znajti. Ko je v koči, to veselo izkoristi, ostalo je divjina. Tuširanje z loncem, na primer, je bilo dokaj nenavaden pripetljaj. "Če štejemo kot navadno se umivati v reki, medtem ko nas lokalci gledajo, kot da smo zbežali iz cirkusa in štirje že kličejo policijo, tri umobolnico, dva pasje zavetišče, eden pa teče domov po lovsko puško, potem ja, je lonec bil kar eksotika." Ima eno do dve zamenjavi športnih, povečini sintetičnih oblačil, v katerih pedalira in ki jih opere, kakor se da ter jih nato pusti sušiti čez noč ali na kolesu naslednji dan, medtem ko koristi druge in pa en set udobnih oblačil, ki jih nadene, ko se kje ustavi. Ta doda kilo ali dve, ampak  je vredno, pravi.

Trenutek, ko je spoznal 'šerpo vseh šerp'

Izkušnja vožnje same je samotarska, pravi Josip, med ustavljanjem pa srečuje ogromno ljudi. Ker ni mogel skozi zaklenjen rudarski rov, mu je strmo Peco pomagal osvojiti fant, ki je sprehajal psa. S skupnimi močmi sta prišla do vrha, novi prijatelj pa si je prislužil ime "šerpa vseh šerp". "Šef Pece je bil edini, s katerim sem delil del poti do cilja. In kako ne bi bilo posebno, ko pa je povsem po lastni pobudi prijel pol ogromnega kolesa in ga z mano mukotrpno, a z nasmehom nesel v petsto metrov višine po najbolj zagamani poti. Malokdo bi to hotel in zmogel narediti. To je kot hoditi po mestu in neznancu pomagati spraviti klavir v dvajseto nadstropje stare hiše. Zanj je bilo samoumevno."

Kadar je bil v gorah in čepel ob kolesu, se je vsakdo ustavil in vprašal, če ima težavo in ali rabi pomoč. Ko pa se je spustil v bolj urbani del, se ni nihče ustavil. "Pač, pogleda se stran in upa, da čudak ne bo hotel nič od nas. Ampak to je pomoč. Že pozdravljanje in pripravljenost k pogovoru se znatno razlikujejo."

Da motiviram ljudi, je nagrada, na katero nisem nikoli računal

Josipova družina in prijatelji so nad tem, kar počne, navdušeni. "Razumejo, da ni le izziv vzdržljivosti. Je popotovanje po krajih, ki jih še nisem videl. Spoznavanje ljudi in ob ovirah tudi sebe." 

Prav oni so bili povod, da je Josip sklenil o svoji avanturi pisati. "Mnogi bi si želeli zraven, a ne morejo in predstaviti vsaj del izkušnje kar se da pristno takim, me še najbolj motivira pri tem, da na vročini nosim čelado, dodatno obteženo s kamero in zjutraj, namesto da potegnem še kakšno urico, sežem po telefonu in tipkam ter žongliram s slikami in posnetki. A vse je za nekaj dobro, ker bom tako imel tudi jaz bolj trajen in, recimo temu, oprijemljiv spomin na potovanje. Poleg tega pa sem kasneje izvedel, da je zanimanje za to kar veliko. Nenazadnje zato zdaj tu tudi midva govoriva. Lepo je, ko to, kar delamo, navduši in morda motivira več ljudi, kot smo si sprva predstavljali. Nagrada, na katero nisem nikoli niti računal," zaključi.