"Gore zame niso samo lepa slika, so celotno občutenje, od zmagoslavja, ponosa, navdušenosti do utrujenosti. Tako kot hribolazenje ni le rekreacija, ampak posebno doživetje, avantura, ki jo pleteva jaz in pot. Prav vsak obisk gora je zato unikaten," začne svojo pripoved o ljubezni do hribov 35-letna Jerneja Fidler Pompe. Jerneja, ki je prepričana, da je hoja v hribe vadba za telo in duha ter da krepi vztrajnost, odločnost in samozavest, svoje podvige opisuje na blogu, ki ga je poimenovala Exploring Slovenia. Blog piše v angleškem jeziku, saj želi, da je razumljiv tudi za tujce, ki načrtujejo obisk naše dežele. Razmišlja pa tudi o ustanovitvi agencije za vodenje v hribe.
Da so hribi res nepogrešljiv del njenega življenja, pove tudi to, da se je pred slabimi desetimi leti poročila na markantni južnoafriški gori Table Mountain. Z nasmehom na obrazu pa se spominja tudi svoje dekliščine, ki je prav tako povezana z gorami. "Ko smo se punce odpravile proti bivaku Bernardinis pod pobočji Dveh špic, nas je vmes dobila divja nevihta s strelami in nas v hipu pregnala nazaj dol."
Ljubezen do gora se je rodila pred petnajstimi leti med vzponom na popolnoma zasneženo Kamniško sedlo. "Spomnim se, da sva se s takratnim fantom komaj prebijala skozi meter debelo snežno odejo. Takrat sem sicer malo jamrala, ko pa sem doma razmišljala o hribovski avanturi, me je misel o novih podvigih popolnoma prevzela. Hotela, želela in potrebovala sem še," pripoveduje.
Med hribolazenjem sploh ne opazimo, da 'trpimo'
Na vprašanje, ali bi ljudem priporočila hribolazenje kot obliko rekreacije, odgovori, da vsekakor. Priznava, da so jo vadbe v zaprtih prostorih pritegnile le v času študija, "ko smo nabirali žige v vadbenem centru na Ježici." "Nisem bila narejena za skakanje po navodilih zagrizenega vaditelja," priznava in dodaja, da je fitnes obiskala enkrat, TNZ pa mogoče dvakrat.
Prepričana je, da je hoja v hribe krasna vadba za več mišic v nogah, rokah, na zadnjici, hrbtu, sploh če hodimo s pohodniškimi palicami. "Baje pri vztrajni hoji v hrib porabimo celo več kalorij kot pri teku," doda. Kot še pojasnjuje, imamo med celotnim vzponom visok srčni utrip, kar pomeni večjo porabo maščob. In kot največjo prednost izpostavi to, da "zaradi razgibanosti terena in njegovih stalnih vzponov, lepih razgledov in po možnosti še dobre družbe običajno sploh ne opazimo, da 'trpimo', tako da enostavno naredimo veliko več za svoje telo kot v telovadnici."
'Še tako majhen in enostaven hrib je lahko smrtno nevaren'
Poudarja pa, da moramo cilje izbirati po pameti, zmožnostih in glede na trenutne razmere. Začetnikom svetuje, da se v hribe odpravijo z bolj izkušenimi hribolazci ali pa se priključijo raznim planinskim in pozneje alpinističnim odsekom. Priporoča jim tudi, da opravijo kakšen tečaj, recimo iz varnosti v snežnih razmerah.
Da so hribi lahko še kako nevarni, je občutila tudi na lastni koži. Spomni se padca pri alpinističnem plezanju v Lučkem dedcu, ki je visok 2.023 metrov. Kot pripoveduje, gre zahvala pametnemu ukrepanju soplezalca, da jo je odnesla le z lažjimi poškodbami gležnja ter da je sestopila z gore brez pomoči gorskih reševalcev.
V neugodni situaciji se je znašla tudi pri vzponu na sicer enostaven Tolsti vrh, ki je visok 1.715 metrov. Prvemu v skupini je zaradi nepazljivosti pri hoji po grebenu z debelo odejo napihanega snega skoraj zdrsnilo v prepadne severne stene.
"Potem je tukaj še pogosto bežanje pred popoldanskimi nevihtami s strelami sredi visokogorja, gazenje po metru svežega snega in ugibanje o opasteh in še kaj bi se našlo," pravi. In pomembna lekcija, ki se jo je sama naučila in jo na srce polaga vsem hribolazcem, je: "Še tako majhen in enostaven hrib je lahko smrtno nevaren."
'Mož in otroka počakajo pri koči, jaz pa vmes odhitim še višje'
Še preden je postala mamica, se je v hribe odpravila vsak konec tedna, izkoristila pa je tudi praznike. "Na morju sem rada vstala ob prvem jutranjem svitu in še pred zajtrkom skočila na lokalni hrib Televrin," dodaja. Zdaj, ko ima doma dva majhna nadobudneža, se še vedno trudijo skoraj vsak konec tedna obuti pohodne čevlje in se odpraviti v hribe, a izbirajo nižje cilje, kot so Kofce, Zelenica, Kriška gora, Blejska koča in Okrešelj. "Mož in otroka počakajo pri koči, kaj pojejo, jaz pa vmes odhitim še višje," pripoveduje.
Med večurno hojo s hčerko ponavljata snov za šolo in računata
Tako mi že delno odgovori na vprašanje, ali želi tudi otrokom privzgojiti ljubezen do gora. Ob tem pa še v smehu pripomni, da ker oba z možem obožujeta hribe, otroka nimata prav dosti druge izbire. "Konci tedna so običajno namenjeni odkrivanju manjših vrhov, ki jima jih želiva približati z raznoraznimi zgodbicami o zmajih, čarobnih rožicah, pa tudi lastnih avanturah, ki jih ni malo. Pred pol leta smo tudi uvedli sistem zbiranja žigov v planinski knjižici, pri čemer za vsakih 5 žigov dobita manjšo nagrado, recimo obisk bazena ali kina. Zaenkrat se sistem super obnese, hči pa me že sprašuje, če bo za Triglav dobila večjo nagrado aka hrčka."
S prvošolko včasih izkoristita večurno hojo za ponavljanje snovi ali računanje, ki je v hribih še bolj zabavno, pravi Jerneja. In ravno njen zapis na blogu o obisku Kokrškega sedla s 6-letno hčerkico je naletel na ogromen odziv. "Naša prvošolka je na Kokrško sedlo, kjer je treba premagati skoraj 1000 metrov višinske razlike, praktično tekla, celo poledenela pot se ji je zdela zabavna. Zadnjih deset minut, ko je motivacija popustila, sem jo prijela za roko in ji pomagala do vrha. Mislim, da je takrat tudi ona okusila tisti prvi trenutek zasvojenosti, saj me zdaj redno sprašuje, kdaj greva še naprej na Grintovec." Po objavi zgodbe so se vsuli komentarji mladih staršev, ki so naslednjič želeli zraven.
'Ljudje hlepijo po zabavnih in drugačnih pohodih'
In ravno zabavne zgodbe povprečnih pohodnikov so po njenem mnenju način, s katerim lahko hojo v gore približaš ljudem. Meni, da napete zgodbe alpinistov sicer navdušujejo, a ljudi ne prepričajo. Dober odziv je dobila tudi po objavi fotografij in videa s sankanja s starega mejnega prehoda Ljubelj. Številni so jo kontaktirali in prosili za natančen opis poti. "Ljudje hlepijo po hribih, po prijetnih, zabavnih in drugačnih pohodih v visokogorje. Sanjajo, kako bodo nekega dne tja hodili z otroki, treba jim je le pokazati, da je vse to mogoče že danes."
'Enkrat, ko stojiš na vrhu, si njihov do konca življenja'
Ker je omenila, da je že pri hčerkici zaznala občutek zasvojenosti, jo vprašam, ali meni, da lahko hribi zasvojijo. "Enkrat, ko stojiš na vrhu, si njihov do konca življenja. Sploh ko ugotoviš, da ne obstajata samo lokalni kucelj in Triglav, ampak cela množica takih in drugačnih vrhov, vsak s svojimi čari in posebnostmi," odgovori. "Prava zasvojenost nastopi, ko v gorah doživiš svoje prvo prebujanje sonca ali njegovo zahajanje, ko v dolini že vlada monotonost, v gorah pa se prava eksplozija barv šele začenja." In še posebej poudari: "Seveda te zasvojijo."
Pohodniških podvigov ne bo zmanjkalo: Matterhorn, Spitzkopp, Yosemite, Kilimadžaro ...
Ko jo vprašam, ali Slovenija nudi dovolj priložnosti za hriboljubce, nazorno pojasni: "Če bi v hribe hodili vsak konec tedna, v soboto in nedeljo, tri leta zapored, bi nam mogoče uspelo obiskati vseh 352 dvatisočakov, ki jih imamo v Sloveniji, potem pa so tu še nižji, a prav tako vabljivi vrhovi."
Prepričana je, da je Slovenija top dežela za ljudi, ki obožujejo hribe in, kot poudarja, se tega zaveda tudi vse več tujcev, saj je gorskega turizma vsako leto več. Meni, da naši hribi nudijo aktivnosti za vse okuse, od klasičnega pohodništva, do gorskega plezanja, zavarovanih ferat, lednega plezanja, vrhunskega turnega smučanja, krpljanja, gorskega kolesarjenja, navadnega sankanja in preganjanja z motornimi sanmi.
Sama je prehodila že večji del Kamniško-Savinjskih Alp in Karavank. Kot dodaja, Julijce mogoče zaradi daljše vožnje manj, vsekakor pa je prehodila že vso 'klasiko' - kot npr. Triglav s štirih različnih smeri, Škrlatico, Mojstrovko, Krn in Viševnik.
Jo mogoče mika tudi tujina? "Vsekakor, sploh oddaljeni kraji," odgovarja. "Z možem imava še neporavnane račune z namibijskim Matterhornom, goro Spitzkopp in kalifornijskim Yosemitom, fantazirava tudi o Kilimadžaru in ponovnem trekingu v Velikem kanjonu, letos poleti pa morda le uspemo uresničiti kanadski projekt, kjer bi v Torontu najprej pobrali mojo sestro in njeno prijateljico, potem pa jo skupaj mahnili na treking v Glacier National Park," mi za konec še zaupa pohodniške načrte za bližnjo prihodnost.
