So vodo na Zemljo dostavili kometi?

Znanstveniki so za izdelavo študije uporabili Hershelov vesoljski teleskop, s katerim so merili količino devterija, redke oblike vodika, ki je običajno v kristalih vode na kometih. Po prvih ugotovitvah so ugotovili, da je na kometu Hartley 2 količina devterija polovična od za komete običajne.

Po namigih, razkritih v objavljenem članku v reviji Nature, je možno, da je dobršen del vode, ki jo premorejo zemeljski oceani, prišel na naš planet po trkih kometov v zemeljsko površje. Več milijonov let pred nastankom oceanov je bilo površje našega planeta skalnato in suho, tako znanstveniki sklepajo, da je vodo na naš planet moralo prinesti nekaj zunanjega in nezemeljskega.

Voda vsebuje molekularni odtis, ki kaže količino devterija v njej, doslej pa so te meritve astronomi uporabili pri opazovanju le pol ducata kometov. Meritve so pokazale, da je vsebnost devterija na njih dvakrat presegla količino le-tega v naših oceanih, tako je do sedaj veljalo, da so vodo na naš planet prinesli asteroidi. Meteoriti vsebujejo podobno razmerje devterija kot oceani.

Vsi do sedaj merjeni tako imenovani objekti Oortovega oblaka so po prepričanju znanstvenikov nastali v zgodnji fazi našega osončja v območju, kjer so medsebojno trčila orjaški planet Neptun in Uran. Po splošnem prepričanju je doslej veljalo, da so tako lahko vodo na Zemljo zanesli le asteroidi in meteorji, čeprav so kometi eni večjih in pomembnejših prenašalcev vode v vesolju. Slednji nosijo na svojem površju bistveno večje količine vode kot asteroidi, ki pa je najbližje vodi v naših oceanih.

Komet Hartley 2 je prvo telo iz Kuiperjevega pasu, na katerem so doslej opravili meritve devterija. Telesa Kuiperjevega pasu so nastala nedaleč proč od našega osončja in kometi, ki izhajajo iz tega pasu, imajo bistveno krajšo obhodno dobo za prelet mimo Zemlje kot telesa iz Oortovega oblaka.

Soavtor poročila Ted Bergin, drugače predavatelj na michiganski univerzi, pravi, da zadnji izsledki odpirajo možnost, da so kometi vsaj prispevali delež, če ne večine vode na našem planetu. "Zajetje zemeljskega oceanskega materiala je večje, kot smo to mislili doslej, v njem pa so delci snovi s kometov, kar doslej nismo dovolj upoštevali,“ je za BBC povedal Begin. Poudarja tudi, da moramo vsaj delno premisliti in rekonceptualizirati vlogo kometov pri nastanku našega planeta kot tudi pri procesih v osončju.

Vse bolj verjetno se zdi, da jih ne bo mogoče tako zlahka odpisati pri določanju prvotnega vira vode na Zemlji, obenem pa je zaenkrat nemogoče postavljati trdne in neovrgljive sklepe. Večina predvidevanj, ki govorijo, kaj se je v našem osončju dogajalo, temelji predvsem na računalniških modelih.

James Greenwood z univerze Wesleyan je povedal, da potrebujejo ti modeli v luči novih zadnjih spoznanj popravke in izravnave, prav tako pa je treba ugotovitve v zvezi s kometom Hartley 2 preveriti tudi s preučitvijo drugih objektov iz Kuiperjevega pasu, da bi lahko prišli do trdnejših sklepov. "Če so tudi drugi kometi s kratko obhodno dobo podobni temu, potem bi lahko sklepali, da smo našli pomemben in nikakor zanemarljiv vir vode z Zemlje,“ še poudarja.

Alessandro Morbidelli iz observatorija Cote d'Azur tovrstnim špekulacijam oporeka in pravi, da gre le za eno v nizu možnosti. "V preteklosti so znanstveniki mislili, da se kometi in asteroidi uvrščajo v povsem ločene razrede teles. Sedaj najnovejši rezultati kažejo, da so prvobitni primitivni asteroidi in kometi v bistvu kot bratje in sestre,“ še dodaja. "Ta nov vpogled spreminja le semantiko vprašanja izvora vode na Zemlji. To vprašanje postaja bolj tehnične narave: s katerega konca in s katerimi dinamičnimi mehanizmi so telesa dostavila vodo na Zemljo?“ pravi Morbidelli.