Otoki strahov: osamljeni, temačni in zakleti

Kaj je pomenilo takrat biti jetični bolnik, dovolj pove dejstvo, da še dane strašijo z mesti, kjer so ti bolniki umirali. Za boljše razumevanje, če si danes bolan od raka, se nekako ljudjem smiliš. Ko si pa takrat bil bolan od jetike, so te vsi sovražili. Nekatere so celo kamenjali ali jih pobili, da ja ne bi druge zrazili. Zanimivo je, kako je to izgledalo v takratnih časih, ko si bil mlad in si dejansko umiral. Naj povem iz osebnih izkušenj, da sem naenkrat začel krvariti iz pljuč, kar je bila in je tudi sedaj skoraj sigurna smrt v zelo kratkem času - v minuti, dveh, treh... Star sem bil osemnajset let. Dali so mi zelo močno pomirjevalo - kodein. Zaprl sem oči, si zamišljal, da sedim na obali reke, kjer sem se kot otrok rad kopal in da v to reko mečem kamenčke, okrog pa rahlo piha in je bilo čarobno. Še daners mi je žal, da takrat nisem umrl. Minevale so minute, ure, kravavitev pa se je zmanjševala. Od sto, ki krvavijo iz pljuč, jih nekim čudom preživijo dva ali trije. Čez par dni sem nehal krvaveti. Smrt ni grda. Vendar je potrebno počakati na naravno smrt. Nesmisel si je sam seči po življenju. Vsem, ki na to mislite, lahko mirno rečem, da ste strahopetci in si ne morete niti zamisliti, koliko ljudi s tem prizadenete, sami ste pa rešeni v nekaj sekundah. Komentar je pisan za prejšnje bolnike od jetike, ki bodo vse to razumeli. Za druge je to teško razumljivo.

kaj pa Goli otok?

pr moji tašči najbol straši hehe :D

ma sej po tej frdamani sloveniji tudi straši in blodi

Novinarju ali novinarki sem zelo hvaležen za objavo članka. Poznam ta otočiček in sem bil na njem. Je res srhljiv in je vreden ogleda. Po evropi je precej takšnih propadajočih spomenikov, kjer so umirali jetični bolniki. V vseh teh zdanjih skoraj slišiš njihov zadnji izdihljaj.

Yerbas, po mojem, bakterije, ki povzročajo gobavost, preživijo pod praktično nemogočimi pogoji, za nas ekstremnimi, in so prav zaradi tega vsakokrat močnejše in hujše. Verjetno je, da ob vsaki ponovitvi mutirajo in zoper to bolezen praktično ni zdravila. Verjetno si namenoma postavil vprašanje ali je možna ponovna vrnitev gobavosti. Ne le, da je možna, pač pa v nekih državah (Afrika, Azija) še vedno obstaja in je še vedno morilka št. ena. Pri jetiki je pa kohov bacil tisti, ki razkraja pljuča. Pri tem je zanimivo, da če si enkrat preživel jetiko, če si imel kaverne (razpad pljučnega tkiva), nikoli več nisi zdrav, ker ti je del pljuč mrtev, kaverne "zacementirane." Je pa jetika še vedno zelo huda, hudo nalezljiva in teško ozdravljiva bolezen. Še vedno ogromno ljudi umre od jetike. Sleherni posameznik, ki je jetiko "prebolel" je nekako podoben ameriškim obsojencem na smrt, po katerih je posneto precej filmov. Bo, ne bo... Bo jutri ali pojutrišnjem... Kljub močnim antibiotikom, se v sedanjem času in prostoru jetika zdravi, če se ne motim, vsaj šest mesecev. Vendar so to zelo močni antibiotiki, ki poškodujejo predvsem jetra in ledvica. Predhodnik antibiotikov je bil streptomicin...

darolim1938 ubij svojega sovražnika Jethro-ja ali mu pošlji slovenski strup - sovraštvo, nevoščljivost. To delaj v spomin parade ponosa.........

Gobavost je edina zvrst bolezni pri kateri bakterije udarijo tudi po več stoletij v zelo hudi obliki.........

Jehtro, zelo sem vesel Tvojega komentarja. Danes je smrt mladega človeka zaradi bolezni skoraj nezamisliva. Takrat pa je bilo cel kup bolezni in so mladi v velikem številu umirali. Za sebe ne skrbi, ker si čudovit fant, kar se lepo vidi iz Tvojega komentarja in sem prepričan, da boš v svojem življenju imel še čudovitih doživetij. Sedanje (materialno) življenje z takratnim je nezamislivo, vendar razumljivo. Laž je, da se sreča lahko kupi z bogastvom. Bogastvo je zdravje in sreča v družini ter neko normalno življenje v okolišu, kjer pač živiš. Ne slabše in ne boljše od drugih. Še enkrat Ti lepa hvala za komentar in polno sreče Tebi in Tvojim najbližjim!

darolim1938: Hvala Vam, ker ste delili to žalostno izkušnjo z nami, ki si kaj takega še predstavljati ne moremo. Ko lahko preberemo tako zgodbo, se zavemo, kako srečni smo in kako dobro pravzaprav živimo, kljub časom, ki vseeno za marsikoga niso lahki. Hvala. LP

V duhove ne verjamem čisto, zato sem prepričan da obstaja kaka druga razlaga za vse te zgodbe. Ena bi lahko bila posledica infrazvoka, ki je popolnoma neslišen za naše uho, vendar imamo ljudje ob prisotnosti takega valovanja čuden, da ne rečem zlovešč občutek. In ko imamo tak občutek, si lahko že vsako malenkost predstavljamo kot paranormalni pojav. Če pa še poznamo preteklost kraja kjer naj bi strašilo je pa še toliko huje vse skupaj. Tak poizkus so delali neki psihologi in so prišli do takega zaključka, da se vsi paranormalni pojavi verjetno dogajajo samo v naših možganih...

Uau........ uau.

"...pljučna kuga..." Sam sem jo imel. Reče se ji jetika ali okrajšano TBC. Imel sem jo v petdesetih letih prejšnjega stoletja. Pet let sem se zdravil in še vedno živim. V takratnih časih je jetika (pljučna kuga) bila srhljivka. Še psi si bežali pred takimi bolniki. Vsaj ta občutek si imel. Če je v neki hiši umrl bolnik z jetiko, so vse njegove stvari zažgali. Tudi postelj in drugo pohištvo iz sobe v kateri je ležal. Sobo so parkrat prebelili in razkužili. Praviloma je vseeno ostala prazna. V takratnih časih je jetika res bila grozna, ker si se skoraj do zadnje sekunde zavedal, da umiraš. Z dvajsetletnim kolegom sva na Golniku igrala šah. Prišla je zdravnica, dr. Furlanova (hčerka svetovno znanega zdravnika za TBC), in mojemu kolegi in soigralcu povedala, da bo od jitri dihal na kisik. Žalostno jo je pogledal in rekel: "Gospa doktor ali je tako daleč prišlo?" Naredila je neki gib z roko in rekla, "kaj naj ti povem?" Zaprosil jo je, danjegovim staršem telefonira, da pridejo po njega z avtom,.ker bi rad umrl doma. Drugi dan so ga odpeljali z kisikovo masko. Živel je še tri dni. Jetika je bila problem, ker si bil videti popolnoma zdrav in tako si se nekako počutil. Le vse bolj in bolj ti je zmanjkovalo sape - zraka v pljučih, kapaciteta. Kot primer, jaz sem jo imel 4.500 on pa nekje okrog 500, kar je spodnja meja in si skoraj za uro svoje smrti lahko vedel. Bolniki od jetike pa so bili zelo lepi, skoraj pesniški. Imeli so tak ten in otožen videz. Žalostne so človeške usode. Še vedno živim in se nekako počutim krivega, da sem še vedno živ, ko so skoraj vsi moji kolegi pomrli že v mladih letih. Na takem otoku bi se počutil srečen, saj bi imel občutek, da so tudi njihove duše tam. Zraven mene, v moji sobi, je umrlo okrog dvesto bolnikov v petih letih mojega zdravljenja. Vsi mladi in polni želje po življenju. Pazite na svoje zdravje in življenje in skušajte, če se le da, živeti pošteno in normalno.