Američana Dean in Cheryl Kilodavis sprva nista bila prepričana, ali je primerno, da njun petletni sin nosi oblačila, primerna za deklice. Mama mu je celo na prijazen način povedala, naj s svojim početjem takoj neha. Razložila mu je, da dečki ne morejo biti princeske. Nato ji je oči odprl starejši sin …
Kaj meni očka?
Osemletni Dkobe je mami rekel, naj Dysonu dovoli, da je srečen. Takrat se je zavedla, da ni težava v dečku, temveč v njej sami in v vzgoji, ki je je bila deležna. Cheryl je napisala dnevnik in prototip svoje knjige My Princess Boy dala natisniti v krajevni knjigarni. Tako je najlaže spregovorila o svojih čustvih.
S knjigo se je dotaknila tega, da je izključevanje boleče in da lahko že najbolj osnovna stopnja sprejemanja spremeni posameznikovo življenje. Tako je sina sprejela takšnega, kot je. Kaj pa dečkov oče? Je bil tudi on tako razumevajoč ali je težje sprejel sinovo drugačnost?
KOMENTARJI (3)
Opozorilo: 297. členu Kazenskega zakonika je posameznik kazensko odgovoren za javno spodbujanje sovraštva, nasilja ali nestrpnosti.