Vihtele so meče in delale po 20 ur na dan

Na prvi pogled se zdi, da mora pravzaprav znati samo mahati pod točno določenim kotom, se smehljati tako, da je videti, kot bo zdaj zdaj zajokala od sramežljivosti, obiskati kolikor je le mogoče veliko dobrodelnih ustanov v enem mesecu. Po možnosti na več celinah. Bodoča žena britanskega prestolonaslednika princa Williama in morebitna bodoča britanska kraljica Kate Middleton, namreč.

In čeprav nekateri analitiki pravijo, da zna biti kraljeva poroka 29. aprila letos pravzaprav rešilna bilka za britansko monarhijo, se še vedno zdi, da je njena vloga zreducirana na ''tipično'' žensko. Kakšna bo videti, kakšno obleko bo imela, kdaj bo zanosila in kako bo opremila kraljevsko gnezdo? In ob tem je možno zelo hitro pozabiti, da bo pravzaprav s to poroko naredila prvi formalni korak na poti do morebitnega položaja britanske kraljice. Dejstvo, da bo morda nekoč imela samo ta naziv in ne tudi formalno moč vodenja države, ne spremeni dejstva, da bo tako ali drugače stopila v čevlje nekdanjih največjih vladaric v zgodovini.

Aktualna kraljica Elizabeta II., ki je na čelu britanske monarhije že skoraj 60 let, je, preden je zaljubljencema dala svoj blagoslov, prav gotovo dobro preučila in premislila, katera ženska lahko prenese težo krone. Elizabeta je namreč le zadnja v vrsti neustrašnih, inteligentnih, okrutnih, a skoraj vedno močnih žensk na čelu imperija.

Angleški filozof Bertrand Russel je nekoč dejal, da so bili ''največji britanski kralji kraljice'' in resnično se lahko po svojih dosežkih le malokateri od angleških in pozneje britanskih monarhov primerja z monarhinjami. Morda le kralj Alfred, ki si je edini prislužil naziv Veliki in ki je vladal med letoma 871 in 899, vendar je bil še on kralj le v enem delu Anglije. Približal bi sem jim lahko tudi Edvard I. (vladal je med letoma 1272 in 1307), vendar pa je njegovo vladanje zaznamovalo ogromno prelivanja krvi.

Boadicea – na čelu upora proti Rimljanom

Po drugi strani pa se britanske monarhije kar drenjajo na seznamih najpomembnejših voditeljic v zgodovini nasploh. Znale so voditi kraljestvo, ga razširiti v imperij, znašle so se v politiki in diplomaciji, pogosto pa so znale tudi same poseči po orožju in voditi svojo vojsko v boj.

Po tem je znana predvsem Boadicea, kraljica keltskega plemena Iceni, ki so živeli na območju današnjega Norfolka na vzhodu Velike Britanije. V prvem stoletju našega štetja je nasledila svojega moža, kralja Prasatugasa, in bi kmalu porazila mogočno rimsko vojsko. Sprva so bili sicer Iceni in Rimljani zavezniki, a je Boadicea zaradi krutega ravnanja Rimljanov z icenskimi podložniki zanetila vstajo proti zavojevalcem in se podala v boj.

Boadicea se je vedno vojskovala v prvi vrsti, na čelu svoje vojske in je bila med svojimi vojščaki spoštovana zaradi spretnosti vrtenja meča in sulice. Nasprotniki pa so se je bali, ker je imela na kolesih svojih vozov pritrjene nekakšne upognjene kose, ki so dobesedno pokosili sovražnikovo pehoto. Kljub vsemu ji ni uspelo poraziti Rimljanov, premagal jo je tribun Suetonius Paulinius v času cesarja Nerona, vendar je nikoli ni ujel. Življenje naj bi si vzela sama okoli leta 60 n. š. in postala britanska legenda vse do danes.

Eleonora Akvitanska – z možem v križarsko vojno

Eleonora Akvitanska, ki je živela približno med letoma 1122 in 1204, je rodila eno največjih britanskih legend – Riharda Levjesrčnega, a tudi sama nikakor ni bila od muh. Bila je pravzaprav francoska vojvodinja, za katero se domneva, da je bila v tistem času najbogatejša ženska v Franciji in ena najbogatejših v Zahodni Evropi. S poroko z Ludvikom VII. je postala kraljica Francije, vendar nikakor ni bila ena tistih žena, ki bi sedela doma in čakala svojega kralja, da se vrne z bojišča. Z njim se je podala v drugo križarsko vojno in ves čas živela tako kot vojaki.

Vendar Ludvik za Eleonoro, ki je hrepenela po bolj možatem možu, ni bil dovolj. Papež je zakon razveljavil, Eleonora pa je svojega idealnega partnerja našla v zelo možatem grofu Anžujskem, ki je pozneje postal angleški kralj Henrik II., ona kot njegova žena pa angleška kraljica. Skupaj sta vladala območju od Škotske do Sredozemskega morja, imela sta 10 otrok, med njimi tudi Riharda. Eleonora je bila edina ženska, ki je bila tako francoska kot angleška kraljica.

Zaradi močnega značaja in vztrajanja pri svojih pravicah se je pogosto zapletala v hude spore s soprogom. Med letoma 1173 in 1185 je bila celo v zaporu. Oba njena najljubša sinova Rihard Levjesrčni in Ivan Brez dežele sta postala angleška kralja, a sta zapravila večino prestiža, ki ga je priborila njuna mati. Umrla je v za tiste čase častitljivi starosti 82 let.

Elizabeta I. – 20-urni delavnik

Večina zgodovinarjev na prvo mesto najpomembnejših britanskih kraljic uvršča Elizabeto I., ki je živela med letoma 1533 in 1603. Bila je peta in zadnja vladarica iz rodbine Tudorjev, hči Henrika VIII. in Anne Boleyn. Na prestolu je nasledila svojo polsestro Marijo I., ki si je zaradi pobojev množic ljudi, ki niso bili katoliške veroizpovedi, privladala vzdevek Krvava. Po njeni smrti je pod taktirko Elizabete v Britaniji zavladala t. i. elizabetinska oziroma zlata doba, ki je trajala 45 let, kolikor je bila Elizabeta na prestolu. Podložniki, večina jo je oboževala, so ji nadeli vzdevek dobra kraljica Bess. Spet drugi so jo klicali deviška kraljica, saj se ni nikoli poročila.

Elizabeta je bila lepo vzgojena, dobro izobražena, domnevno protestantka, modra, prizadevna in talentirana v umetnosti politike. Za njo ni bilo nič nenavadnega, če je delala po 20 ur na dan, težava pa je bila v tem, da je to pričakovala tudi od svojih svetovalcev in ministrov. Ti so se morali z njo ves čas pogovarjati, posvetovati, pa tudi plesati, gledati predstave in hoditi na lov.

Vzpostavila je stabilno državo in zagotovila blaginjo. Veleposlanike je izigravala med seboj, zlasti kadar je šlo za Špance. Na skrivaj je piratom dajala posebne dovolilnice za napade na španske ladje in pristanišča, kar ji je prineslo veliko bogastva, s katerim je izgradila močno mornarico. Razširila je vpliv Anglije po vsem svetu, med drugim je ustanovila tudi znamenito Britansko vzhodnoindijsko družbo. Eden večjih madežev v njeni ''karieri'' pa je vojna s Španijo, t. i. Armada, v kateri je bila poražena.

Dan njene smrti leta 1603 je bil zelo dolg dan za njene svetovalce. Elizabeta je sedla na visok trd stol sredi ogromne dvorane in se obdala z ministri. Rekla jim je, da morajo počakati, dokler ne umre. Na koncu so možje padali v nezavest od utrujenosti, žeje in lakote. Tik pred smrtjo pa je tistim, ki so še vztrajali, zašepetala, naj jo na prestolu nasledi njen bratranec Jakob VII. Škotski, ki je po njeni smrti postal Jakob I. Angleški. Tako je nastalo Združeno kraljestvo.

Viktorija I. – zakoliči največji svetovni imperij

Kraljica Viktorija I. se je rodila leta 1819 in umrla leta 1901. Za časa svojega življenja je vzpostavila Veliko Britanijo kot največji svetovni imperij. Vladala je od 400 do 458 milijonom ljudem na šestih celinah in nadzirala ozemlja od Avstralije, Kanade, Indije, Nove Zelandije, Nigerije, Južnoafriške republike do Sudana in mnogih drugih. Viktorija je vplivala na verske in družbene običaje, modo in politiko tako v lastnem imperiju kot v ZDA in drugod. V njenem času je Britanija dosegla svoj vrhunec, Viktorija pa je vladala dlje kot kateri koli drugi britanski monarh ali monarhinja, celih 63 let.

Viktorija, zadnja vladarica iz hiše Hanoverancev, je morala sicer svojo moč deliti s parlamentom, vendar pa je kljub temu držala roko nad mnogimi političnimi odločitvami. Obdana s sposobnimi ministri je ostala zvesta svojim načelom in prepričanjem.

Čeprav je bila drobne postave, je bila Viktorija fizično in psihično močna ženska. Leta 1840 se je poročila z nemškim princem Albertom iz rodbine Saxe-Coburg-Gotha, s katerim sta imela devet otrok. Čeprav je bil zakon srečen in ploden, pa Britanci Alberta nikoli niso preveč marali. Tudi to naj bi bil razlog, da je Viktorija vse svoje otroke poročila v različne evropske modrokrvne družine. Še danes so tako člani vseh evropskih kraljevih družin v večji ali manjši meri potomci Viktorije in Alberta. Zaradi tega je Viktorija pogosto imenovana tudi babica Evrope.

In Kate?

Boadicea, Eleonora, Elizabeta I. In Viktorija I. so le najizrazitejše britanske monarhinje, ki so pustile pomemben pečat ne le v britanski, ampak tudi v svetovni zgodovini. Omeniti bi veljalo še t. i. Devetdnevno kraljico Lady Jane Grey, pa Marijo I. Krvavo, Marijo Stuart oziroma Mary Queen of Scots in tako dalje.

Aktualna kraljica Elizabeta ll. vsekakor tudi ni od muh in nikakor ne dela sramote svojim prednicam, se je pa morala prilagoditi sodobnemu času. Williamova mati, princesa Diana, se je s težo krone zelo težko spopadala in ni bila iz pravega testa za kraljico, bo pa za vedno ostala princesa ljudskih src.

In kako bo svojo vlogo odigrala Kate, ki nima v sebi prav nič modre krvi? Se bo zapisala v zgodovino kot ena od graditeljic in zaščitnic krone ali bo morda zdrsnila na drugo stran in prispevala k zmanjšanju vpliva monarhije, kot Gunivere, žena legendarnega kralja Arturja, ki jo mnogi krivijo za propad njegovega kraljestva? To bo pokazal čas.