FOTO: Ivana Kuzmanović: Znate resnično ljubiti sami sebe?

Srbska pisateljica, ki je v manj kot desetih letih izdala pet knjig, je tudi v Sloveniji objavila prevod predzadnje Odkar sem se vzljubila, ljubim (Odkada sam se zavolela – VOLIM). Gre za študijo ljubezni, podprto z bridkimi lastnimi (tudi humornimi) izkušnjami, ki je bila ena izmed desetih najbolj branih knjig leta 2011 v Srbiji, kar je avtorici prineslo tudi prestižno nagrado hit liber. Končno jo je Ivana Kuzmanović predstavila tudi slovenskemu občinstvu, za portal 24ur.com pa je odgovorila tudi na nekaj naših vprašanj.

Najprej morda lahko preberete knjigo Odkar sem se vzljubila, ljubim. Tam boste dobili idejo, da naši motivi, ki jim pravimo ljubezen, niso vedno ljubezen, ampak so to neke povsem druge potrebe. Potreba po zaščiti, da premagamo neke strahove, potreba po gotovosti, potreba, da smo nekomu všeč itd.

Prvo, kar moramo na poti do ljubezni dojeti, je, da pravzaprav sebe nimamo resnično radi. Najboljši način je lepa vaja, ki bi jo priporočila, in to je, da si sebe predstavljate kot majhnega otroka. Zamižite, posedite se v naročje in opazujte, ali se do sebe obnašate tako, kot bi se obnašali do tega otročka. Imate do sebe dovolj razumevanja, dovolj nežnosti, odpuščanja, tolerance, discipline, vsega tistega, kar potrebujete?

Drugi način je vpogled v lastne motive, zakaj nekaj počnemo. Na dnevni bazi si je treba odgovoriti na vprašanje – zakaj to počnem? Kaj čutim v tem trenutku? Kaj res potrebujem? Uporabite besedo res ali pa resnično, tisto, ki vam je blizu. Kaj resnično potrebujem? Česa si pravzaprav resnično želim? In potem vidimo, ali je to vse res tisto, kar si moramo dati. Obstaja na tisoče načinov, da ugotovimo, ali se imamo res radi … Lahko si tudi postavimo vprašanje, na katero mesto se postavljamo. Zelo pogosto dobimo odgovor: "Uuu, jaz sem pri sebi na zadnjem mestu." Ljudje, ki to pravijo, so prepričani, da so povedali nekaj krasnega, velikodušnega – "nase sploh ne mislim". To zveni infantilno, saj pomeni, da sam ne misliš nase in pričakuješ, da bo nate mislil in pazil nekdo drug.

Krščanska vera nas uči o trpljenju in požrtvovalnosti, in zdi se mi, da so si nekega dne te besede začeli napačno razlagati. Mogoče tu ne gre za trpljenje, ampak sprejemanje. Kaj, če gre za sprejemanje s potrpežljivostjo? Kot imamo danes sodobno duhovno misel, za katero ne želim, da izpade kot svetoskrunstvo … Morda pa smo nekatere stvari preprosto le napačno dojeli.

Katere so največje napake, ki jih delamo v ljubezni?

Vse je narobe. Vedno iščemo nekaj pri nekom, vedno smo prepričani, da nam je nekdo nekaj dolžan, vedno mislimo, da smo nekaj dali, a tega nismo dobili nazaj, kot da nismo dobili že samo s tem, ko smo dajali … Vedno kalkuliramo, čakamo, da nam ljudje berejo misli, da vedo, česa si želimo, da se obnašajo "tako, kot je treba", ker mislimo, da vemo, kaj to pomeni. Prepričani smo, da nam želijo ljudje nekaj slabega. Vse delamo narobe.

Ljubezen pomeni resnica. Kako naj bomo iskreni drug do drugega, če nismo iskreni do sebe? Ljubezen pomeni zaupanje – ampak jaz vam ne zaupam, ker se bojim vsega. Ljubezen pomeni svobodo, a svobodna nisem. Mi čisto nič ne naredimo za svojo svobodo. Neprestano se trudimo, da se obnašamo tako, kot drugi od nas pričakujejo. Glede na to, kako danes stojijo stvari, prav nič ne delamo prav.

Mladi imajo čudovite okoliščine – sodobno duhovno misel, na voljo je mnogo knjig, veliko informacij, "life coaching" kot nov poklic, delavnice za osebnostno rast, dostopnost … Živijo v zgodovinskem obdobju, ko se je začela prebujati zavest, in če si tega želimo ali ne, bodo imeli nekaj od tega. Naj živijo svoje življenje, naj hodijo ven, se družijo, ampak na vsake toliko naj se udeležijo tudi kakšne delavnice, preberejo kakšno knjigo, katere naslov na prvi pogled ni ravno privlačen, a bodo imeli od tega veliko …

Torej, kako naj se mladi "učijo" vsega tega?

Včasih ni bilo takih možnosti za rast. Vsi potrebujemo primer. Če vi vidite in občutite, da to, kar vam govorim, vibrira na ravni resnice, dobite zadosten razlog, da to preizkusite, dobite neko zaupanje v to.

Poleg tega pa moramo tudi sami dobiti neke izkušnje. Mimo kakšne bolečine in nekaj trpljenja preprosto ne moremo. To je tisto, kar nas bogati – ovire v življenju so naše odskočne deske, takrat najbolj rastemo. A naj vas to ne skrbi, saj nam življenje samo prinese dovolj preprek in spoznanje, da lahko to izkoristimo za učenje in rast in ne depresijo; to nam omogoča, da se na to pot spoznanja odpravimo prej. Ampak moramo vedeti, da vsak prispe točno takrat, ko mora.

S svojim odnosom do ljubezni in knjigo navdihujete ljudi. Kaj pa navdihuje vas?

Najprej me je navdihnilo to, da sem spoznala, da lahko pomagam sebi. Tudi danes si pomagam, ker tega cilja nikoli ne dosežete. Življenje ti nenehno postavlja nove izzive. Moj poklic je fenomenalen, ker vsakič na novo bodrim sebe, in navdihuje me to, da to lahko delim.

Zdaj pa me navdihuje moj sin, ki je star 10 mesecev. Da delam na sebi, na starševstvu, na svoji sreči – želim si, da bi bila srečna mati.

Kdaj vam je postalo jasno, da boste pisateljica?

Pisala sem, da mi je bilo lažje, in tega nisem dojela, dokler me niso začeli predstavljati kot književnico. Knjige so se začele prodajati, danes so celo med najbolj prodajanimi knjigami v Srbiji … Tako sem postala pisateljica, ne da bi kadar koli prej o tem sanjala. Hvala bogu za vse!

Ivana je še poudarila, da je najpomembnejši korak, ki nas bo popeljal na pot popolne ljubezni, da se naučimo ljubiti sami sebe. Čeprav se nam zdi, da ni nič preprostejšega, pa zagotavlja, da so za uresničitev tega potrebni pogum, znanje in veščine.