Dobro razpoloženi Hanif Kureishi je pogovor uvedel s komplimentom za polno Linhartovo dvorano pred seboj. "Vesel sem, da vidim skoraj vse prebivalce v Sloveniji. Kaže, da tu ob sobotah ni nič drugega za početi," je dejal.
Za številna Kureishijeva dela pravijo, da so obarvana avtobiografsko. Kureishi odkimava tej oznaki, saj, kot je dejal, namiguje, da ne premore domišljije za izmišljanje zgodb. Za pisateljevanje se je odločil, ker je pripovedovalec zgodb, in te je nujno zapisovati, je povedal.
Odraščal je v burnih 60. letih prejšnjega stoletja, z boemsko navdahnjenimi prijatelji je vsrkaval kulturno dogajanje iz vsega sveta. "Od kje si? Ne, zares povej, od kje si prišel?," so vrtali vanj na londonskih ulicah. "In tako sem začel filozofirati," se je namuznil.
V literaturo se je pognal, preden je dopolnil 20 let. Zaneslo ga je v Royal Court Theatre v Londonu (Kraljevo dvorno gledališče London), kjer so ga najeli kot gostujočega avtorja. Pisal je pripombe k dramskim besedilom in bile so neusmiljene.
Spoznaval je igralce, ki so izmojstrili njegove dramske replike. Med njimi je bil tudi Daniel Day-Lewis, ki je v filmu Stephena Frearsa Moja lepa pralnica (1985) zaigral v vlogi britanskega fanta iz delavskega razreda, razpetega med ljubeznijo do pakistanskega novopečenega podjetneža in pripadnostjo svoji "brezdelni" tolpi.
V pogovoru je Kureishi dokazal, da za vsako provokativno vprašanje obstaja še bolj provokativen odgovor. Kako je spoznal Frearsa, je zanimalo Milekovo. "Če želiš nekoga spoznati, samo pozvoni na njegova vrata. In tako sem storil," odgovarja Kureishi. Za scenarij Moja lepa pralnica, ki ga je predal Frearsu, je potem prejel nominacijo za oskarja.
Mojster najrazličnejših besednih zvrsti, od scenaristike in dramatike prek pripovedništva in esejistike, deluje tudi kot profesor kreativnega pisanja. Ker je po romanesknem prvencu Buda iz predmestja (1990) razjaril svojega očeta pakistanskega rodu in z njim prekinil stike, se ni mogel izogniti nasvetu mladim piscem. "Če pisanje ne bo užalostilo vaših staršev, preprosto ni dobro," je dejal.
Kureishi se tudi sicer posveča popisovanju življenja posebnežev iz podzemlja, odnosov med etničnimi in religioznimi manjšinami ter delavskim in višjim britanskim družbenim razredom. Kot je dejal, je multikulturalizem na Otoku in tudi drugod preminul z retoriko, ki jo je udejanjila nemška kanclerka Angela Merkel. "Nisem več njen oboževalec," pravi Kureishi.
Vprašanje o nekdanji britanski premierki Margaret Thatcher je gladko preusmeril v predlog za ameriško igralko Meryl Streep, ki je političarko upodobila v filmu Železna lady (2011). Po njegovih besedah bi bila za igralko naslednja logična izbira, da zaigra v vlogi Adolfa Hitlerja.
Tudi za aktualnega britanskega premiera Davida Camerona ni našel naklonjene besede, saj mu – za razliko od Thatcherjeve – primanjkuje strasti do svojega poklica. Kot je dejal, je Velika Britanija danes dežela, ki jo delijo vse večje razlike med bogatimi in revnimi.
V televizijo oči upre le pod vplivom poživil. Umetniki so tisti, ki navdihujejo Kureishija, med njimi Samuel Beckett, Michelangelo Antonioni in Federico Fellini. Te odlikujejo neponovljive stvaritve z navdihujočimi trenutki, "ko se tisto okno odpre", je še povedal Kureishi.
KOMENTARJI (0)
Opozorilo: 297. členu Kazenskega zakonika je posameznik kazensko odgovoren za javno spodbujanje sovraštva, nasilja ali nestrpnosti.