FOTO in VIDEO: V Las Vegasu dobiti prostitutko? Nič lažjega!

Da je prostitucija zakonita, je verjetno najbolj znana urbana legenda v Las Vegasu. Za obstaja več razlogov: najstarejša obrt na svetu je v zvezni državi Nevada, kamor spada Las Vegas, resnično zakonita, a ne povsod. V okrožju Clark, pod katerega tudi spada Vegas, ni tako. Dovoljena je v nekaterih drugih okrožjih (predvsem na podeželju), izvaja pa se v registriranih javnih hišah. Uradno naj bi jih bilo 28, v njih pa naj bi takšne ali drugačne užitke ponujalo 300 deklet.

Vrnimo se v sam Vegas. Kljub prepovedi je prostitucija izjemno razširjena. Nekoč je bila najbolj razširjena ulična prostitucija, prodajalke ljubezni so spolne usluge ponujale na Stripu, a policisti so jih sčasoma vsaj na videz pregnali, kajti tamkajšnji veljaki so se odločili, da želijo narediti Vegas bolj privlačen za družine. Zaradi tega v Vegasu nikoli niso legalizirali prostitucije – to se nekako ne bi skladalo s podobo idiličnih družinskih počitnic.

Pobud za spremembo zakona je bilo v zadnjih letih kar nekaj, a za zdaj se ni spremenilo še nič. Nekdanji lasvegaški župan Oscar Goodman, ki je bil glavni v mestu med letoma 1999 in 2011, se je dolga leta zavzemal za legalizacijo. Trdil je, da bi z obdavčitvijo v mestno blagajno pritekel dodatni vir denarja. Ulico East Fremont Street je želel spremeniti v nekakšno ameriško različico rdečih četrti v Amsterdamu, kar bi privabilo nove turiste.

Zakon gor ali dol, prostitucija je dejstvo. Na njo boste posredno naleteli že na avtobusni postaji, na kateri so v posebnih škatlah večji letaki, ki pa ne oglašujejo zelenjave v bližnjem nakupovalnem centru. Ko izstopite iz avtobusa, vas na ulici kar pred hoteli že čakajo oglaševalci, ki jim izvirno pravijo ‘’porn slappers’’ (''to slap'' pomeni ''udariti''). To so osebe (večinoma gre za moške latinskoameriškega videza), ki z vizitkami, ki jih imajo med prsti, spretno udarjajo drugo ob drugo. S tem zvokom namreč pritegnejo pozornost in mimoidočim lažje razdelijo vizitke, na katerih so telefonska številka, cena in seveda podobe napol golih deklet. Da ne bo pomote, te oglaševane bujne lepotice različnih profilov niso prostitutke, ampak imajo nazive ''spremljevalke'', ''plesalke'', na splošno ženske, ki delajo v zabavni industriji. Vsaka vizitka je opremljena tudi z znaki za možnost plačila z različnimi bančnimi karticami, a brez skrbi, z bančnega izpiska, ki bo tri tedne pozneje prišel na dom, žena ne bo ugotovila, da je šlo za nakup spolnih storitev: ''Narava storitve po želji ne bo razkrita,'' piše na dnu vizitke. Vse to tako ne gre mimo črk zakona, zato razdeljevalcev vizitk, ki jih 24 ur na dan delijo vsem po vrsti, še najraje pa skupinam fantov s pivom v rokah, policisti ne preganjajo.

Dekleta neposredno v vašo sobo
Največ ''porn slapperjev'' je na Stripu med hoteli MGM Grand in New York-New York na jugu ter Treasure Islandom in Wynnom na severu, večinoma pa so oblečeni v majice z napisi ''Girls Direct To Your Room'' (Dekleta neposredno v vašo sobo). Nič čudnega torej, da marsikdo pomisli, da je prostitucija legalna reč …

Vrnimo se k cenam. Na nekaj karticah, ki sem jih dobil v roke, so se te gibale od 35 do 100 dolarjev (za dve dekleti). Res poceni, saj je to približno toliko, kot stane ena noč v hotelu – in kar dve dekleti! Kako že pravijo, ''da je nekaj prelepo, da bi bilo res?'' To nedvomno velja v tem primeru. Izvedel sem, da ta cena velja le za transport do same sobe, potem stranka dobi pravo ceno. ''Plesalke'' oziroma ''spremljevalke'' računajo za usluge tudi po 1000 in več dolarjev. Nato se začnejo pogajanja. ''Nimaš 1200? Potem pa reciva 500, ker si prvič tukaj in si zelo simpatičen,'' se recimo začne in tako naprej … Plačilo je kot vedno vnaprej. Ko dekleta dobijo denar, se prej tako ustrežljiv in prijazen ton hitro spremeni. Značilno je na primer zaračunanje dodatne vsote za menjavanje položajev.

Ob tem je treba povedati, da ni nujno, da stranka sploh dobi tisto, za kar je plačala. Prostitutke imajo prek mobilnega telefona pogosto pomoč od zunaj, zato se lahko zgodi ''nujni klic'', po katerem stranki začnejo razlagati, ''da je njena najboljša prijateljica doživela prometno nesrečo'', ''v bolnišnico so odpeljali njeno mamo'' ali ''pa je zbolel njen otrok''. Morda po vratih začne tolči voznik, ki jo je pripeljal, in začne groziti, da bo zaradi želje stranke po spolnih stikih poklical policijo, kajti navsezadnje – prostitucija je nezakonita.

Poleg nudenja spolnih uslug se da zaslužiti tudi dodatno. Ko moški odide na stranišče ali zaspi, iz njegove denarnice hitro zmanjka šop bankovcev in še kakšna bančna kartica po vrhu. Tatinska prodajalka ljubezni potrebuje za to le nekaj sekund, kajti ob plačilu si je dobro zapomnila, kam je stranka odložila denarnico …

''V tvojo smer grem, lahko greva skupaj ...''
Če je bil do zdaj govor o posredniški prostituciji, lahko zapišem še kaj o bolj neposrednem prodajanju ljubezni. Prostitutke, ki si same iščejo stranke, čeprav so nekatere povezane z zvodniki, so povsod. V hotelih ''napadajo'' samce za točilnim pultom, srečneže za ruleto, nekatere svojo srečo preizkusijo kar neposredno s trkanjem po hotelskih vratih, veliko jih je seveda tudi v nočnih klubih. Tudi na ulici jih je kar nekaj, a ne stojijo ob kakšni ulični svetilki, ampak se sprehajajo in pri tem ''po naključju'' naletijo na kakšnega veseljaka, ki je odtaval po svoje. Nekatere so kar precej neposredne in ne izgubljajo časa: ''Bi rad, da bi bila ta noč še bolj posebna?'' Druge nekoliko bolj potipajo teren: ''Izgubila sem prijateljice. V katero smer greš? – Tja. – Lepo, jaz tudi, lahko greva skupaj.'' Na splošno je sprva težko ugotoviti, katero dekle je prostitutka, katero pa povsem običajno dekle, ki si želi moške družbe oziroma ji je fant preprosto všeč. Američanke so namreč precej neposredne – če jim je nekdo všeč, bodo pogosto kar same pristopile do njega in ga ogovorile ali šle mimo, ga pobožale po obrazu, mu pomežiknile in šle naprej svojo pot. Vse to se dogaja tudi pri nas, a nikakor ne v takem obsegu kot v Vegasu.

Alkohol v Kaliforniji: ob 2. zjutraj je vsega konec
Zdaj, ko smo obdelali prostitutke, namenimo nekaj besed nočnim klubom oziroma sami zabavi. Ta ima v Vegasu vsaj med Američani legendarni status, saj na tako majhnem mestu nikjer na severnoameriški celini ni mogoče najti toliko nočnih klubov in različnih vrst zabave. In to brez številnih omejitev, ki veljajo v drugih zveznih državah. Pravo nasprotje je namreč že bližnja Kalifornija. Tam je namreč po 2. uri zjutraj prepovedano točenje alkohola, zato jih veliko svoja vrata zapre že ob tej uri, nekateri pa so do gostov ‘’velikodušni’’ in so odprti uro dlje. To je lahko za turiste, ki so navajeni ponočevati do zgodnjih jutranjih ur (še posebej iz Evrope), pravi kulturni šok. Prav tako je v klubih in na drugih javnih mestih prepovedano kajenje (kot pri nas), globa pa vas čaka tudi v primeru, če na javnih površinah odkrito pijete alkoholne pijače (zaradi tega pivci pločevinke, plastenke in steklenice ovijejo v vrečke, kot ste verjetno že videli v kakšnem hollywoodskem filmu).

Vseh omenjenih prepovedi v Las Vegasu ne poznajo, zato ne preseneča, da si prebivalci Los Angelesa dajo duška predvsem v Vegasu. Pogosta praksa je, da druščina v petek sede v avtomobil (ali se vkrca na letalo) in odpravi na ''žurerski'' konec tedna v mesto greha, kjer se lahko pije 24 ur na dan, in to kjer koli, tudi na ulici (uradno sicer ne, a policisti bolj trdno primejo le tiste, ki res pregloboko pogledajo v kozarec), prav tako je povsod dovoljeno kajenje (razen v restavracijah). Pri nakupu alkohola se preverja osebne izkaznice, starostna meja pa je 21 let.

Alkohol je mogoče dobiti vsepovsod. V trgovinah ni drag, za pločevinko piva v kompletu je treba na primer odšteti manj kot en dolar, povsem drugače pa je v klubih. Pol litra piva v boljšem klubu stane 10 dolarjev, cene za priljubljene mešanice ''a la'' viskikola in džusvodka pa se gibljejo že okrog 15 dolarjev, kar je dobrih 11 evrov. Še prej je treba odšteti nekaj za vstopnino, običajno se ta giblje od 10 in vse tja do 100 dolarjev.

V klube kar s pomočjo turistične agencije
V Vegasu je približno 20 večjih klubov, če naštejemo nekaj najbolj znanih in priljubljenih: Rain in the desert (Palms Casino Resort), Marquee Nightclub & Dayclub (Cosmopolitan), XS Nightclub, Surrender Nightclub (Encore Las Vegas), Tryst (Wynn Las Vegas), Lax (Luxor), Drai’s (Bill's Gamblin' Saloon), Pussycat Dolls Lounge, Pure (Caesars Palace), The Foundation Room (Mandalay Bay), Coyote Ugly (New York-New York), Tabu (MGM Grand), Gallery (Planet Hollywood Resort), Chateau (Paris), Haze Nightclub (Aria), Vanity (Hard Rock Hotel & Casino), Lavo (The Palazzo), Tao (Venetian Resort Hotel & Casino).

Če ste v Vegasu prvič ali ne poznate nobenega ''lokalca'', ki bi vas spremljal naokoli, želite pa si videti čim več klubov (brez čakanja v vrstah), je daleč najboljša izbira t. i. ''club crawl''. Gre za organizirane obiske klubov v večjih skupinah, ki jih izvajajo nekakšne turistične agencije. ''V vrsti lahko čakate več kot tri ure, samo da pridete noter in lahko zaplešete. Mi vas spravimo noter skozi VIP-vhod, brez čakanja, cena pa zajema vse vstopnine,’’ nam je povedal Todd Harrington, direktor agencije Party Tours Las Vegas, ki velja za eno najpriljubljenejših v tem poslu. Njihov t. i. "A" List Party Tour paket, ki stane 100 dolarjev, se začne v enem od barov (v našem primeru Cabo Wabo Cantina znotraj hotela Planet Hollywood), v katerem za ceno ene pijače dobite dve. Vsak gost dobi posebno zapestnico, sledi obisk prvega kluba (Gallery v Planet Hollywoodu), nato pa vkrcanje na ''partybus'' in nočna vožnja po mestu. ''Peljete se v slogu, obenem pa ''žurate'' z ljudmi, ki so tam z enakim razlogom kot vi. Pri Party Tours se trudimo, da imamo na vsakem avtobusu razmerje žensk in moških 50:50, zato marsikomu, ki bi rad nekoga spoznal, ni treba preveč iskati, kajti ta oseba običajno sedi kar poleg njega ali nje,'' je dejal Harrington. Moških je sicer običajno več, po njihovih statistikah v povprečju dve tretjini. Tri četrtine vseh je starih od 21 do 39 let.

''Žurerske'' turneje organizirajo večkrat na teden, v enem večeru pa se jim pridruži tudi do 180 ljudi, ki jih nato razdelijo v manjše skupine, vsaka pa dobi svojega vodnika in avtobus, v katerem je glasna glasba, diskoluči, plesni drogi in brezplačna pijača. Za sedeži, ki so v avtobusu razporejeni v podobi elipse (podobno kot v limuzinah), so namreč hladilne torbe s pivom, od spredaj pa prihajajo kozarci z močnejšimi mešanicami (kombinacije ruma, vodke, brusničnega soka in sprita). Harrington zagotavlja, da strežejo kakovostne pijače, saj ne želijo, da bi se gostje spominjali noči predvsem po glavobolu naslednji dan.

Včasih se kdo nalašč izgubi
Med vožnjo je predviden postanek pred znamenitim lasvegaškim znakom z obveznim fotografiranjem, nato pa se vesela druščina odpravi do drugega nočnega kluba (Chateau v hotelu Paris). Ob 3. zjutraj vodniki spet zberejo ljudi in sledi premik v zadnji klub (Pure, Caesars Palace). V agenciji izberejo za obisk vsak dan kakšen drug klub.

Vodniki so sicer pogosto še bolj ''odbiti'' kot gostje, a imajo kar težko nalogo, da svojo skupino obdržijo skupaj. Še posebej to velja ob izhodih iz klubov, ko morajo poskrbeti, da se nikogar ne pozabi. ''Naše osebje je dobro izurjeno, vsi so oblečeni v Party Tours obleke, da se jih lažje prepozna. Dobro smo organizirani in profesionalni skozi ves večer. Razvili smo tudi lasten programski sistem, s katerim imamo vedno dostop do podatkov naših strank. Vedno lahko vsakemu pošljemo SMS-sporočilo ali elektronsko sporočilo, obveščamo pa tudi klube o času našega prihoda in številu gostov, da se lahko pripravijo. Včasih koga izgubimo, ko v klubu spozna nekoga in ne želi oditi, a to je pričakovati.''

Harrington je še pojasnil, da večjih težav s preveč razposajenimi strankami nimajo. Če nekdo pride na zbirno mesto preveč v ''rožicah'', mu dajo zapestnico, ob tem pa ga prosijo, ali se lahko club crawla udeleži kakšen drug dan: ''Od ljudi pričakujemo, da se napijejo in si dajo duška, ampak na zabaven način. Zaradi tega pridejo v Las Vegas, ampak še vedno imamo zakone, ki jih moramo upoštevati.''