VIDEO: V Beograd 'pretihotapili' trojanskega konja

Zgodba o Troji, eni najstarejših in najbolj poznanih antičnih zgodb, govori o ljubezni, ki pripelje do vojne. Pisati se je začela s Parisom, trojanskim princem, ki se je zaljubil v najlepšo žensko na svetu po imenu Helena, z njo pobegnil in tako sprožil desetletno obleganje Troje, kar je pripeljalo do uničenja tega zgodovinskega mesta. V nesmrtnem zgodovinskem epu se bojujeta Parisov brat Hektor, veliki bojevnik, ter na drugi strani neranljivi Ahil. Parisova in Hektorjeva sestra Kasandra, svečenica, ki pozna prihodnost in vseskozi opozarja Trojo, da se bo spremenila v prah, naleti na gluha ušesa. Lepa svetlolasa Helena kljub opozorilom pripade Parisu, kot je bilo od bogov določeno, in padec Troje je neizbežen …

Zgodba o Troji je ena izmed najstarejših zgodb, stara vsaj toliko kot zgodbe v Svetem pismu, in je služila kot osnova za veliko starodavnih mitov, kjer se sanje in resnica ter znanost in utopija pomešajo med seboj. Zgodba, ki jo je zapisal Homer v svojih nesmrtnih epih Iliada in Odiseja, ima pomembno mesto in je bila preoblikovana v skrivnostno avanturo, ob kateri so bili zgodovinski pisci najbolj radovedni skozi vso zgodovino.

Troja – zgodba skozi ples
Čeprav se je zgodba o Troji končala v 13. ali 12. stoletju pred našim štetjem z zmago Grkov oziroma Ahajcev, pa njen duh živi naprej – tudi s pomočjo plesne skupine Fire of Anatolia, ki je trojanski mit obudila v podobi veličastnega plesnega spektakla, v katerem se zrcali 3000-letna nesmrtna zgodba umetnosti.

Predstava, v kateri nastopa več kot 50 plesalcev, se lahko pohvali z več kot 2.000 kostumi, ki tehtajo dve toni in pol, z 200 pari plesnih čevljev, s 5.400 urami za pripravo glasbe ter s 150.000 wati porabljene energije na predstavo.

Antična zgodba se odvija kot nekakšen plesni maraton, ki ga spremljajo občasna naracija in veliko vizualnih učinkov, ki skupaj z videoprojekcijo spreminjajo sicer statično ozadje trojanske trdnjave, k blišču predstave pa dodajo svoje še pestri kostumi zgodovinskih bojevnikov ter zapeljivi gibi trebušnih plesalk iz Orienta. Vse skupaj se začne z ''usodnim plesom'' med Parisom in Heleno, nadaljuje s prikazom spretnosti zgodovinskih bojevnikov na čelu z Ahilom, nato pa se dogajanje preseli v Trojo, kamor pridejo na pomoč za obrambo pred Grki različna plemena iz notranje Anatolije.

Predstava je sicer razdeljena na dva dela, vsak je dolg po 55 minut, vmes pa si plesalci vzamejo okrog 20-minutni odmor. Drugi del šova prikazuje skozi ples obleganje Troje in vojskovanje, proti koncu pa na oder pripeljejo še znamenitega lesenega trojanskega konja, ki je visok kar osem metrov. Že zaradi tega mora biti odrska konstrukcija zelo ojačana.

Od trebušnih plesalk do baleta
Kot rečeno, predstava o Troji je predvsem plesna predstava, v kateri se zrcalita dve civilizaciji – vzhodna in zahodna. V praksi gre za spektakel, kjer se kulturno izročilo sreča z modernostjo, kjer se folklorni plesi iz Male Azije, otokov v Egejskem morju in Balkana pomešajo z baletom, modernim plesom in drugimi zvrstmi plesa. Ena večjih prednosti je sicer tradicionalna glasba, ki je res prijetna za ušesa.

Predstava sicer poteka pod taktirko režiserja in koreografa Mustafe Erdogana, ki je že pred 11 leti ustanovil predstavo Sultans of Dance. Ta se je pozneje razvila v predstavo Fire of Anatolia (februarja leta 2007 je gostovala tudi v Ljubljani), pozneje pa v Trojo. Doslej je s predstavo gostoval v več kot 75 državah sveta, ogledalo pa naj bi si jo okrog 15 milijonov ljudi. Ta številka bo čez dober mesec večja tudi zaradi slovenskega občinstva, saj prihaja predstava Troja tudi k nam – v četrtek, 14. aprila bodo plesalci in plesalke zavzeli Center Stožice.