Zanimivosti

FOTO: Dunajska kri – če jo človek spije preveč, postane 'raketa'!

Dunaj, 09. 10. 2012 06.30 |

PREDVIDEN ČAS BRANJA: 4 min
Avtor
Jure Rejec
Komentarji
11

Verjetno bo že držalo, da ima skoraj vsaka država svojo tradicionalno alkoholno pijačo. Rusi imajo vodko, Mehičani tekilo, Škoti viski, države nemško govorečega območja pa schnaps – po naše žganje oziroma pogovorno 'šnops' ali 'šnopc'.

Da bi preverili, kakšen šnopc imajo v Avstriji, smo se odpravili v Stari dunajski muzej žganja (Alt-Wiener Schnapsmuseum). Destilarno v dunajskem 12. okrožju je davnega leta 1875 odprla družina Fischer. V njej se je izmenjalo že pet generacij, muzej pa je pred nekaj leti odprl Gerhard Fischer, ki ga z veseljem razkaže obiskovalcem. ''Dobrodošli v našem muzeju. To je nekakšen živ muzej, kajti tukaj še vedno vse proizvajamo po starih receptih naših prednikov,'' je ob začetku vodenega ogleda dejal 74-letni ''žganjekuhar'', ki je pojasnil, da se recepti prenašajo iz očeta na sina.

Nekaj dejstev o žganju:
- Popolna temperatura žganja za pitje znaša med 15°C in 18°C. V nasprotju z vodko, žganja ne dajemo v zamrzovalnik.
- Žganje se ne streže z ledom, saj ta pokvari aromo.
- Žganje naj bi se streglo v majhnih kozarcih in spilo v enem požirku (schnap je sicer stara nemška beseda za ‘’pogoltniti’’.)

Voden ogled se sicer začne v pisarni oziroma prodajalni, ki je še vedno prav taka kot nekoč. Fisher je najbolj ponosen na blagajno ameriške izdelave. ''Še vedno deluje brez težav,'' je dejal. Na stenah visijo povečane družinske fotografije, kopije starih bankovcev in medalje, ki datirajo vse tja do nekdanjega monarhičnega časa, ki je pomembno vplival tudi na zgodovino Slovencev, a to je že druga zgodba.

Obiskovalci nato vstopijo v posebno sprejemnico, nato pa v hodnik, kjer visijo fotografije slavnih obiskovalcev. Muzej so si namreč ogledala nekatera znana imena, kot sta igralca Hugh Grant in Jeremy Irons, pa tudi razvpiti glasbenik Marilyn Manson, sicer velik ljuitelj absinta. Ko je preizkusil absint v muzeju, naj bi dejal, ''da je to najboljši absint, kar jih je kdaj pil''.

74-letni Gerhard Fischer je z veseljem predstavil pijače, ki jih proizvajajo.
74-letni Gerhard Fischer je z veseljem predstavil pijače, ki jih proizvajajo. FOTO: Blaž Garbajs

Naslednja postaja ogleda je destilarna, velika soba, kjer je na ogled vsa oprema s kotli in cevmi za proizvodnjo pijač, težka okrog dve toni. V enem od kotov stoji star kotel iz 19. stoletja, v katerem se kuhata fermentirano sadje in alkohol, police pa so polne starih zvarkov, alkoholnih mešanic, začimb in zelišč.

Žganje je žganje, liker pa liker
Fischer je pojasnil, da v Evropi, predvsem v nemško govorečih državah, kot so Nemčija, Avstrija in Švica, proizvajajo alkohol preko destilacije iz fermentiranega sadja (običajno uporabljajo jabolka, hruške, slive, češnje, v Avstriji pa tudi marelice in maline). Ta čisti destilat, ki nima dodanega sladkorja, se imenuje ‘’schnaps’’ (žganje) in vsebuje od 38 do 45 odstotkov alkohola. v''Ponavadi vse močne pijače bodisi s sladkorjem bodisi brez imenujejo žganje. Mi ne. Žganje, ki ga kupite v ZDA ali v Angliji, je pravzaprav liker, kajti ima dodan sladkor,'' je razložil. ‘’Ko kupite steklenico pravega žganja, naj bi na njej pisalo ‘brandy’ ali ‘spirit’ pa tudi ‘100-odstotni destilat’.’’ Fischer je povedal tudi, kako ločiti žganje od drugih pijač: ''Na začetek dlani dajte eno kapljico in podrgnite z rokami, tako kot pri parfumu. Nekaj sekund počakajte, da alkohol izpari, nato pa povohajte – če ima vonj po fermentiranem sadju, potem je to pravo žganje. Če je vonj po sladkorju ali drugem sladkem, potem gre za liker.’’ Avstrijec pravi, da največ časa vzame prav proizvodnja čistega žganja: ''Sadje moramo zmleti, nato počakati, da fermentira, nato ga destilirati in počakati od enega do tri leta.''

Proizvajajo tako čisto žganje kot različne likerje.
Proizvajajo tako čisto žganje kot različne likerje. FOTO: Blaž Garbajs

Čeprav Fisher priznava, da njegovi rojaki še vedno najraje posegajo po pivu, pa je vseeno ponosen na njihovo tradicionalno pijačo, ki jo ponavadi pijejo pred jedjo (kot aperitiv) ali po njej (kot degistiv).

Pravo avtohtono žgano pijačo ima tudi Slovenija. Imenuje se močeradovec in je sicer prepovedan, gre pa za žganje, pomešano z izločki močerada, ki ima halucinogene učinke.

V njihovi destilarni sicer proizvajajo vse od čistih ‘’žganic’’ do absinta, sladkih in kremnih likerjev. Glavni izdelki so marelično in malinovo žganje, hruškovec, več vrst absintov, zlati dunajski liker (vsebuje pravi zlati prah) ter Wienner Blut ali dunajska kri.

''Pa začnimo z našo specialiteto ‘Vienna gold X.O’. Narejen je iz destiliranih pomaranč, zelišč, francoskega konjaka … To je vse, kar vam povem. To, kar vidite, kar plava znotraj, so 23-karatni zlati lističi.'' Gre za liker z 28 odstotki alkohola, ki je zelo primeren za mešanje s šampanjcem in se ga običajno streže na izbranih dogodkih. ‘’Če uporabljate pijačo za mešanje koktajlov, uporabite eno enoto raketnega goriva in štiri enote pomarančnega soka. Tako imate popolno pijačo za zabavo. Po pol ure boste imeli najboljšo zabavo vseh časov. Zagotavljam, da deluje, tudi če je majhna zabava.’’

Najbolj težko pričakovan del obiska je za marsikoga degustiranje pijač.
Najbolj težko pričakovan del obiska je za marsikoga degustiranje pijač. FOTO: Blaž Garbajs

Sledila je predstavitev še ene zanimive pijače v rdeči barvi, Wiener Blut, kar v prevodu pomeni dunajska kri. ''Na to vas moram opozoriti, ker je nekoliko nevarna, imenujemo jo tudi raketno gorivo,'' je dejal. Pijača v rdeči barvi, ki ima 55 odstotkov alkohola in vsebuje pekočo papriko, naj bi bila zelo dobra za težave, povezane z grlom. In kako se jo pije? ‘’Odprite usta, dvakrat narahlo vdihnite un izdihnite … Kašlja ne bo več.’’

Dejstvo je, da si človek stvari bolj zapomni, če jih ne le vidi in sliši, ampak tudi okusi z brbončicami. Podobno kot v vinskih kleteh in pivovarnah je po vodenem ogledu tudi tukaj na voljo degustacija praktično vseh njihovih pijač. Obiskovalci si jih lahko privoščijo v kozarcih, v katerih je približno 0,1 decilitra pijače, vsak obiskovalec pa naj bi praviloma spil okrog tri kozarčke. Seveda se dogodi, da so nekateri manj, drugi bolj žejni, a slednji lahko kakšno steklenico tudi kupijo in jo odnesejo domov.

Če so bile obiskovalcem pijače všeč, jih lahko tudi kupijo.
Če so bile obiskovalcem pijače všeč, jih lahko tudi kupijo. FOTO: Blaž Garbajs
  • image 4
  • image 5
  • image 6
  • image 1
  • image 2
  • image 3

KOMENTARJI (11)

Opozorilo: 297. členu Kazenskega zakonika je posameznik kazensko odgovoren za javno spodbujanje sovraštva, nasilja ali nestrpnosti.

faronika
11. 10. 2012 00.28
+2
To se pravi...vsako jutro eno dunajsko kri vase...pol pa na šiht!!! Kaj se brihtate,kako bencin prišparat!!?
ietsspesiaals
09. 10. 2012 10.25
+9
kva če bi mela usaka država svojo vrsto trave
Strelja?ko
10. 10. 2012 19.06
+2
Ja trava je šele tisto pravo ja ne pa tekila, pa vodke lol... ta ti da šele krila ne pa redbul...
Tonček Balonček
09. 10. 2012 10.23
+2
PA še nekaj o naši "avtohtoni" žganjici Obstajajo tri metode. Prva, najbolj vulgarna in tudi najmanj sofisticirana, je, da v sod, med sadje, ki se pred žganjekuho namaka, vržeš par močeradov, denimo na kakih deset litrov enega, vse skupaj z zapreš z lesenim pokrovom in za mesec ali dva prepustiš usodi. Uboge, v te specifične kanclagerje ujete dvoživke v tej situaciji ne morejo početi prav nič drugega, kot da vse dolge dneve lazijo po nagnitem sadju in ob vsem tem dolgočasju rahlo izločajo sluz. Končno jim mehki trup prekolje lopata, s katero kmet nalaga sadje v lonec, in vse, kar ostane za njimi, je sluzasta zmešnjava v glavah pivcev. Strokovnjaki zagotavljajo, da šnopc po tem dvoživkarskemu dodatku "bolj teče". Druga, natančneje kontrolirana metoda pa je, da v že zvarjeno žganje pomakaš sito, tisto, v katerem običajno seješ moko, vržeš nekaj močeradov, denimo pet ali šest osebkov na trideset litrov. Živali, ki se ne morejo braniti z ničimer drugim kot z izločanjem strupene sluzi, se v smrtnem strahu pred utopitvijo v alkoholu penijo kot biki v koridi. Ko crknejo, je postopek končan in napitek pravilno doziran. Tretja, najbolj prefinjena in v naravno ravnovesje vklopljena metoda (tod so mojemu mentorju od same zvitosti oči kar žarele) pa je v tem, da med samo kuho žganja, ko iz kotla curlja droben curek žganjice, ko mojster žganjar natanko pazi na ogenj, da ne teče preveč in da šnopc ni zažgan, v ta kontroliran curek obesiš pod zadnjimi nogami na vrvico privezanega močerada. Žival, ogrožena s slapom žganja sicer motovili levo in desno, trpi in se seveda brani z izločanjem svojih strupov, ki pa jih stalno na novo brizgajoči šnopc zgolj izpira in odnaša s seboj v tiste flaše, ki konzumentom povzročajo ne le zgolj pijanost gasilskih veselic, temveč še tiste stvari, ki jih je videl tudi mojster Hieronymus Bosch. (Blaž Ogorevc Mladina št. 23, 1995).
BigLebowski
09. 10. 2012 10.41
+0
Sem že študiral, ker imam v gozdu ogromno močeradov, kako bi jih izrabil, pa da jih pri tem vendarle ne bi poškodoval.... Obstaja kakšna varjanta, veš mogoče? Nekdo mi je rekel, da je dovolj tudi, če močerada poližeš, pa si usekan. Samo se mi malo gabi, nisem navdušenec nad plazilci.
arkan111
10. 10. 2012 21.01
V Sloveniji poznamo tudi pijačo imenovano "kačja slina"..Postopek je tak da živo kačo"gad,modras"damo v steklenico in zalijemo z vročim šnopsom..
faronika
11. 10. 2012 00.31
+1
Pri nas poznamo tretjo varianto!!!...močeradenja....ja , kaj pa!!? Močeradovc menda pribije,da cel mesec nisi taprav!!
BigLebowski
09. 10. 2012 08.58
+3
Lepo te prosim, gospod študent, "če JE človek spije preveč". S takimi osnovnimi napakami žal ne moreš opravljati novinarskega poklica...
SilverBullet
09. 10. 2012 09.53
+4
Najbrž je prva stvar, ki jo na 24ur.com zabičajo študentom in dijakom, bodočim "elektro-pop novinarjem", da je pomembna kvantiteta in ne kvaliteta. Da je kvaliteta passe. In da je več kot tri minute na članek izguba, ki jim je ne bodo plačali. Klik na reklamo ne zahteva dobre vsebine, zahteva samo OGROMNO neke vsebine. Preden me kdo zbriše... kaj, torej, ni res od tega, kar sem napisal?
BigLebowski
09. 10. 2012 10.39
Tonček Balonček
09. 10. 2012 08.34
+6
Jure Rejec, tudi mi imamo šnops, pa nismo nemško govoreče območje. Srbi imajo pa rakijo. PA kaj s egreste, kakšna novica je to? Povsod, kjer imajo sadje, imajo seveda tudi sadjevec, ne le v nemško govorečih deželah! Kaj je to : Popolna temperatura žganja za pitje znaša med 15°C in 18°C. Torej ga poletri hranimo v hladilniku? Močeradovec je pa problematičen zaradi tega, ker se pri postopku muči močerade, z vročim žganjem. Močerad mora biti za izločanje kožnih žlez živ!