Strah je eno najosnovnejših čustev, ki ga človek občuti, ko se čuti ogroženega. Ko pa je ta strah pretiran, lahko govorimo o fobiji, in največ ljudi naj bi se balo pajkov. Imate tudi vi arahnofobijo? Pajki so že stoletja predmet strahov, arahnofobija oziroma strah pred pajki pa je ena najpogostejših fobij. Toda, če pogledamo logično, a je naš strah utemeljen? Le kaj nam lahko naredi majhna (včasih kosmata) žival, ki načeloma niti ni strupena, agresivna? Ne nazadnje smo mi gigantska bitja, ki lahko pajka z mezincem potlačimo, a ob pogledu nanj se še vedno zdrznemo ...
Strah je bi bil evolucijsko zelo pomemben, saj nam je pomagal preživeti, pajki pa so bili prenašalci različnih okužb in bolezni. "Strah je bil pomemben za preživetje, najbrž ne toliko zaradi strupa kot samega ugriza, okolica ugriza se je vnela, nato je prišlo do sepse ... Čeprav nas – v Evropi, ni treba biti strah. Tudi če gledamo globalno, na primer Avstralija, kjer živi Atrax robustus, je bilo mogoče v preteklosti težje, toda ko so izdelali protistrup smrtnih žrtev ni več. Potem je tukaj brazilski potujoči pajek, ki naj bi potoval po svetu z bananami, ampak to je zelo redko, ker se pajek načeloma drži stran od naseljenih območij. Potem je tu črna vdova ... imamo pajke s strupenim ugrizom, a smrtnost je izredno majhna," razloži Dr. Matjaž Gregorič, arahnolog in evolucijski biolog, ki na Biološkem inštitutu Jovana Hadžija raziskuje biomateriale.
Strah je bi bil evolucijsko zelo pomemben, saj nam je pomagal preživeti, pajki pa so bili prenašalci različnih okužb in bolezni. "Strah je bil pomemben za preživetje, najbrž ne toliko zaradi strupa kot samega ugriza, okolica ugriza se je vnela, nato je prišlo do sepse ... Čeprav nas – v Evropi, ni treba biti strah. Tudi če gledamo globalno, na primer Avstralija, kjer živi Atrax robustus, je bilo mogoče v preteklosti težje, toda ko so izdelali protistrup smrtnih žrtev ni več. Potem je tukaj brazilski potujoči pajek, ki naj bi potoval po svetu z bananami, ampak to je zelo redko, ker se pajek načeloma drži stran od naseljenih območij. Potem je tu črna vdova ... imamo pajke s strupenim ugrizom, a smrtnost je izredno majhna," razloži Dr. Matjaž Gregorič, arahnolog in evolucijski biolog, ki na Biološkem inštitutu Jovana Hadžija raziskuje biomateriale.
Strašna črna vdova
A tudi Evropa ni tako zelo nedolžna, kaj pa črna vdova, ki spada med najbolje strupene pajke na svetu? "V Sloveniji črne vdove nimamo, Žan Kuralt, ki je napisal magistrsko nalogo o bodočem razširjanju mediteranske črne vdove po Evropi, ki ga poganja globalno segrevanje, je dognal, da naj bi se črna vdova do leta 2050 razširila po vsej Evropi, vse do juga Skandinavije. Toda za zdaj – ko so jo med raziskavo iskali po Sloveniji, okoli Dragonje in Ospa, črne vdove niso našli. A počasi se bo zaradi globalnega ogrevanja širila proti severu, toda skrbi ni, ti pajki so zelo plašni, njihov življenjski prostor je mreža – tudi, če greste z roko v mrežo, se bo pajek umaknil v kot. Pajka bi morali prijeti in stisniti, da bi ugriznil. Črna vdova ti ne bo kar tako zlezla v čevlje .. Potem pa je tukaj še strup oziroma njegova poraba, črna vdova ga ne bo tratila po nepotrebnem. Nekje polovica ugrizov je suhih (brez strupa), če izloči strup pa je to majhna količina in šele, ko ni učinka na napadalca, bo ugriznila še enkrat in izločila več strupa."
A pajki vseeno kdaj ugriznejo. "Majhni pajki sicer nimajo dovolj moči, da bi predrli kožo, medtem ko križevci lahko močneje ugriznejo. Pri nas živi tudi rod pajkov Cheiracanthium, ki ima malce močnejši strup. Živi na travnikih, ne dela mrež, bolečina zaradi strupa pa traja nekaj ur," doda Gregorič.
A tudi Evropa ni tako zelo nedolžna, kaj pa črna vdova, ki spada med najbolje strupene pajke na svetu? "V Sloveniji črne vdove nimamo, Žan Kuralt, ki je napisal magistrsko nalogo o bodočem razširjanju mediteranske črne vdove po Evropi, ki ga poganja globalno segrevanje, je dognal, da naj bi se črna vdova do leta 2050 razširila po vsej Evropi, vse do juga Skandinavije. Toda za zdaj – ko so jo med raziskavo iskali po Sloveniji, okoli Dragonje in Ospa, črne vdove niso našli. A počasi se bo zaradi globalnega ogrevanja širila proti severu, toda skrbi ni, ti pajki so zelo plašni, njihov življenjski prostor je mreža – tudi, če greste z roko v mrežo, se bo pajek umaknil v kot. Pajka bi morali prijeti in stisniti, da bi ugriznil. Črna vdova ti ne bo kar tako zlezla v čevlje .. Potem pa je tukaj še strup oziroma njegova poraba, črna vdova ga ne bo tratila po nepotrebnem. Nekje polovica ugrizov je suhih (brez strupa), če izloči strup pa je to majhna količina in šele, ko ni učinka na napadalca, bo ugriznila še enkrat in izločila več strupa."
A pajki vseeno kdaj ugriznejo. "Majhni pajki sicer nimajo dovolj moči, da bi predrli kožo, medtem ko križevci lahko močneje ugriznejo. Pri nas živi tudi rod pajkov Cheiracanthium, ki ima malce močnejši strup. Živi na travnikih, ne dela mrež, bolečina zaradi strupa pa traja nekaj ur," doda Gregorič.
Najbrž smo že vsi slišali pogovor o tem, da v spanju v povprečju pojemo osem pajkov na leto. Je to res ali je le mit? "To je urbana legenda. Pajki res lazijo po stenah naših domov, ne bodo pa kar tako zlezli v usta, to bi res moralo biti veliko, veliko naključje. Nedolgo nazaj sta izšla dva članka na podobno temo. V ZDA, Severni Karolini so preučevali členonožce v hišah, kjer je zunaj nekaj drevja, grmi, vrtovi ... tako so prešteli okoli 90 vrst na hišo, do tega je bilo nekje za eno četrtino pajkov, nekaj pajkov si je naredilo v hiši mreže, nekaj pa je bilo samcev, ki so v hišo zašli, ko so iskali samico, skratka veliko pajkov v hiši, a da bi zašli v usta se ni bati."
Pajek poimenovan po smučarski šampionki Tini Maze
Gregorič je med raziskovanjem pajkov na terenu naletel na novo vrsto in jo poimenoval po Tini Maze – Caerostris tinamaze: "Poimenovati sem moral nekaj na novo odkritih pajkov. Ko sem razmišljal, kako poimenovati dotičnega pajka, je neka znanka omenila Tino Maze, kajti ravno v tistem času je Tina osvajala medaljo za medaljo, in zdela se mi je zanimiva ideja."
Opisanih pajkov je tako že nekaj več kot 45 tisoč vrst, toda domneva se, da jih je še vedno veliko neodkritih. Pajke najdemo povsod (razen Antarktike in odprtega oceana), tudi pri nas imamo vrste, ki imajo vrh sezone sredi zime v gorah, najdemo jih v puščavah, jamah ... "Bolj, kot je vrsta raznolika, slabše jih poznamo. Vretenčarji, ki imajo manjšo raznovrstnost, jih je lažje popolno opisati. Potem je tudi sama karizmatičnost živali – ptiči, metulji ... Potem pa je tukaj še habitat. Bolj je oddaljen in težje dostopen prostor, kjer živijo, manj je popisanih vrst. Poleg tega vrste v ogroženih habitatih (tropi) zaradi izkoriščanja naravnih virov počasi izginjajo, zaradi tega se mogoče ne bomo do njih niti dokopali."
Gregorič je med raziskovanjem pajkov na terenu naletel na novo vrsto in jo poimenoval po Tini Maze – Caerostris tinamaze: "Poimenovati sem moral nekaj na novo odkritih pajkov. Ko sem razmišljal, kako poimenovati dotičnega pajka, je neka znanka omenila Tino Maze, kajti ravno v tistem času je Tina osvajala medaljo za medaljo, in zdela se mi je zanimiva ideja."
Opisanih pajkov je tako že nekaj več kot 45 tisoč vrst, toda domneva se, da jih je še vedno veliko neodkritih. Pajke najdemo povsod (razen Antarktike in odprtega oceana), tudi pri nas imamo vrste, ki imajo vrh sezone sredi zime v gorah, najdemo jih v puščavah, jamah ... "Bolj, kot je vrsta raznolika, slabše jih poznamo. Vretenčarji, ki imajo manjšo raznovrstnost, jih je lažje popolno opisati. Potem je tudi sama karizmatičnost živali – ptiči, metulji ... Potem pa je tukaj še habitat. Bolj je oddaljen in težje dostopen prostor, kjer živijo, manj je popisanih vrst. Poleg tega vrste v ogroženih habitatih (tropi) zaradi izkoriščanja naravnih virov počasi izginjajo, zaradi tega se mogoče ne bomo do njih niti dokopali."
Dosežek za slovenske biologe in znanstvenike
Pajek poimenovan po Mazejevi pa ni edino odkritje slovenskih biologov. Darwinovega drevesnega pajka je prav tako odkril slovenski raziskovalec, in sicer Matjaž Kuntner (ter Ingi Agnarsson), predstojnik Biološkega inštituta Jovana Hadžija. Njegova svilena nit se ponaša z izredno trdoto in elastičnostjo, nit tega pajka je tako najmočnejši poznan biološki material. Dotična svilena nit bi brez težav nadomestila tudi najlon.
Raziskovalci na inštitutu, med njimi tudi Gregorič, pa so raziskovali tudi spolno vedenje Darwinovega drevesnega pajka, ki živi na Madagaskarju. Za britanski časnik Daily Mail je Gregorič povedal zanimivo obnašanje samcev pri parjenju, poleg spolnega kanibalizma je oralno zadovoljevanje samic pri tej vrsti pajkov obvezno: "Oralni spolni kontakt je pri tej vrsti obvezen del spolnega življenja. Samec pa samico zadovolji pred, med in po parjenju tudi do stokrat." Dodal je še, da je samčevo oralno zadovoljevanje samice najbrž učinkovit mehanizem, kajti s tem poveča možnost oploditve. O tem zanimivem in nenavadnem odkritju so pisali tudi v priznani reviji Scientific Reports.
Pajki, ki na letni ravni pojedo več insektov (muhe, mušice, komarji ...) kot ptiči in netopirji, niso samo regulatorji nadležnih populacij mrčesa, ampak bi lahko njihove osupljive lastnosti uporabili tudi v vsakdanjem življenju. "Nekatera prediva naj bi imela antimikrobne, antiseptične lastnosti, nekatera naj bi bila vodoodporna ... v poštev pridejo tudi v medicini, naše telo naj ne bi zavrnilo pajčje niti. Potem je tukaj lepilo, ki je eden boljših bio lepil. Ugotovili smo, da se lepila v različnih pogojih različno obnašajo, na primer v veliki vlažnosti. Pajki, ki živijo v področjih, kjer je zelo visoka vlaga imajo lepilo, ki dobro deluje v vlagi – medtem ko imajo sintetična lepila težave, ko je vlažnost previsoka," pojasni Gregorčič, ter doda, da se od pajkov lahko naučimo marsikaj in s tem izboljšamo sintetične izdelke in materiale, ali pa celo pridobimo nove materiale.
Pajek poimenovan po Mazejevi pa ni edino odkritje slovenskih biologov. Darwinovega drevesnega pajka je prav tako odkril slovenski raziskovalec, in sicer Matjaž Kuntner (ter Ingi Agnarsson), predstojnik Biološkega inštituta Jovana Hadžija. Njegova svilena nit se ponaša z izredno trdoto in elastičnostjo, nit tega pajka je tako najmočnejši poznan biološki material. Dotična svilena nit bi brez težav nadomestila tudi najlon.
Raziskovalci na inštitutu, med njimi tudi Gregorič, pa so raziskovali tudi spolno vedenje Darwinovega drevesnega pajka, ki živi na Madagaskarju. Za britanski časnik Daily Mail je Gregorič povedal zanimivo obnašanje samcev pri parjenju, poleg spolnega kanibalizma je oralno zadovoljevanje samic pri tej vrsti pajkov obvezno: "Oralni spolni kontakt je pri tej vrsti obvezen del spolnega življenja. Samec pa samico zadovolji pred, med in po parjenju tudi do stokrat." Dodal je še, da je samčevo oralno zadovoljevanje samice najbrž učinkovit mehanizem, kajti s tem poveča možnost oploditve. O tem zanimivem in nenavadnem odkritju so pisali tudi v priznani reviji Scientific Reports.
Pajki, ki na letni ravni pojedo več insektov (muhe, mušice, komarji ...) kot ptiči in netopirji, niso samo regulatorji nadležnih populacij mrčesa, ampak bi lahko njihove osupljive lastnosti uporabili tudi v vsakdanjem življenju. "Nekatera prediva naj bi imela antimikrobne, antiseptične lastnosti, nekatera naj bi bila vodoodporna ... v poštev pridejo tudi v medicini, naše telo naj ne bi zavrnilo pajčje niti. Potem je tukaj lepilo, ki je eden boljših bio lepil. Ugotovili smo, da se lepila v različnih pogojih različno obnašajo, na primer v veliki vlažnosti. Pajki, ki živijo v področjih, kjer je zelo visoka vlaga imajo lepilo, ki dobro deluje v vlagi – medtem ko imajo sintetična lepila težave, ko je vlažnost previsoka," pojasni Gregorčič, ter doda, da se od pajkov lahko naučimo marsikaj in s tem izboljšamo sintetične izdelke in materiale, ali pa celo pridobimo nove materiale.
A tukaj se seveda pojavi tudi vprašanje financiranja. Gregorčič pravi, da je v Sloveniji to težava. Težava je v strategiji, ne odloča se za kakovost, ampak je dostikrat oportunistično – čim manj ljudi na dolgem projektu, tako imajo vsi nekako glavo nad gladino, ni pritoževanja, toda s tem se niža raven slovenske znanosti. "Kakovost bi morala biti tista, ki je pogoj za financiranje. Potem je tukaj tudi to, da tisti, ki nismo iz zelo razvitih držav, imamo omejen dostop do financiranja. Če se nekdo prijavi iz Oxforda, ima več možnosti da uspe na evropskem projektu ali razpisu. To pa je potem začaran krog – ker dobijo finance, imajo boljše rezultate, sledijo objave, ker imajo več objav, dobijo tako več financ ... to je težko presekati."
Metulji in ptice so vsekakor zanimiva bitja, toda pajki zaradi svoje vizualne podobe niso visoko na spisku priljubljenih živali, a zanimivi členonožci, ki – kljub temu, da vizualno mogoče ne vzbujajo prijetnih občutkov, zagotovo predstavljajo zanimiv potencial tako za industrijo kot medicino. "Ne samo da so pajki zelo raznovrstni, ter da so osvojili vse (skoraj) predele Zemlje, imajo izredno dobro možnost razširjanja, določene skupine rutinsko prečkajo Jadransko morje. Spomladi se dvignejo na neko višjo točko, dvignejo zadek, spustijo nit, in čakajo, da jih odnese veter, nekateri so celo prečkali Atlantik. Fizičnih ovir za njih ni. Njihova sposobnost, kar se tiče prediva in strupa pa so ogromne in bi človeškemu napredku ogromno prispevale," pa zaključi Gregorčič.
KOMENTARJI (15)
Opozorilo: 297. členu Kazenskega zakonika je posameznik kazensko odgovoren za javno spodbujanje sovraštva, nasilja ali nestrpnosti.