FOTO: Belgijci imajo Michelinove zvezdice, je hrana boljša kot slovenska?

Za Culinario pravijo, da gre za edinstveni dogodek te vrste na svetu, saj se nikjer ne zbere tolikšno število vrhunskih kuharjev, ki skrbijo za zadovoljstvo gostov v (belgijskih) restavracijah. Te odlikujejo znamenite Michelinove zvezdice.

Omenjene zvezdice so v kulinariki najbolj uveljavljen kriterij odličnosti. Njihova zgodba se je začela pisati leta 1900, ko sta znana proizvajalca gum Andre in Edouard Michelin izdala vodič za francoske voznike, v katerem je bilo mogoče najti informacije o bencinskih servisih, avtomobilskih servisih pa tudi hotelih in restavracijah. T. i. rdeči Michelinov vodič so kasneje uvedli tudi za druge države, danes pa je znan predvsem po Michelinovih zvezdicah, ki jih ob obiskih restavracij po celem svetu podeljujejo anonimni Michelinovi ''inšpektorji''. Prvo zvezdico so podelili leta 1926, kasneje so uvedli še kategorijo z dvema in tremi zvezdicami. Leta 1936 so bili objavljeni splošni kriteriji za pridobitev ene ali več zvezdic:
– ena zvezdica: zelo dobra restavracija v svoji kategoriji;
– dve zvezdici: odlična hrana, vredna, da na poti naredite ovinek;
– tri zvezdice: izjemna hrana, vredna posebne poti.

Michelinovo zvezdico je težko pridobiti, še težje pa obdržati, saj inšpektorji redno preverjajo, kakšno je stanje v restavracijah. Izguba zvezdice je lahko zato za restavracijo prava katastrofa, ne le z vidika prestiža, ampak tudi ali predvsem zaradi prometa in zaslužka. Zvezdica je namreč garant za višje cene, ki so jih stranke pripravljene plačati.

Slovenije v Michelinovih vodičih ni, čeprav obstajajo pobude, da bi se priključili k italijanskemu vodiči. Zaradi tega tudi nimamo nobene restavracije s kakšno zvezdico, kar pa ne pomeni, da so slovenske restavracije slabe. Slovenski kuharski mojster z zelo primernim priimkom Andrej Kuhar, ki je za svojo restavracijo v Nemčiji kot prvi Slovenec dobil eno Michelinovo zvezdico, je sicer prepričan, da pri nas dobre restavracije (z dobrimi kuharji seveda) nedvomno so, a jih Michelinovi inšpektorji pač ne obiščejo. Po drugi strani bo sicer verjetno tudi držalo, da imamo Slovenci (še vedno) raje gostilne, kjer človek za malo denarja dobi čim večjo porcijo.

Prva Japonska, Belgija deveta
Vrnimo se k Culinarii. V Belgiji se je pred nekaj leti rodila ideja, da bi organizirali gastronomski festival, na katerem bi zbrali svoje najboljše kuharje iz najboljših restavracij (povabili bi tudi kakšnega tujca). Belgija je sicer po številu Michelinovih zvezdic na svetovnem seznamu držav na devetem mestu: tri njihove restavracije imajo tri zvezdice, 15 po dve, 89 pa po eno zvezdico (na prvih mestih so Japonska, Francija in Nemčija).

Leta 2009 so tako prvič organizirali Culinario, ki je potekala pod šotori v središču Bruslja. Dogodek je izjemno uspel, zato so ga že prihodnje leto preselili na pokrito razstavno prizorišče Tour&Taxis malo zunaj središča mesta, saj so ga želeli prostorsko povečati, obenem pa za obiskovalce narediti še bolj privlačnega (lahek dostop, veliko parkirišč itd).

Tam je potekala tudi letošnja izvedba festivala, ki so ga poimenovali Culinaria Pure Street 2013. Organizatorji so namreč povabili tudi nekaj uličnih umetnikov, ki so kuharjem služili pri iskanju navdiha za pripravo gurmanskih dobrot.

Letos je na Culinarii sodelovalo 30 kuharskih mojstrov, med njimi Giovanni Bruno (Senza Nome*), Julien Burlat (Dôme*), Bart De Pooter (Pastorale**), Sang Hoon Degeimbre (L’Air du Temps**), Pascal Devalkeneer (Le Chalet de la Forêt**), Mario Elias (Le Cor de Chasse*), Laurent in Vincent Folmer (Couvert Couvert*), Dimitri Lysens (Magis*), Yves Mattagne (Sea Grill**), Arabelle Meirlaen (Li Cwerneu*) in drugi.

Izjemno povpraševanje po vstopnicah
Dogodek je potekal od srede do nedelje, prav vsak dan pa je bil razprodan, čeprav je bilo treba za vstopnico odšteti 100 evrov. Obiskovalci so sicer ob vstopnici dobili kupone za degustacijo predjedi, glavnih jedi, sladic in pijačo.

Največ povpraševanje pri glavni jedi je bilo pred stojnico kuharja Pascala Devalkeneerja, ki je s svojimi pomočniki pripravljal malo do srednje zapečene goveje zrezke na žaru, najdaljše vrste pa so pritegnili mojstri sladic slaščičarn Ducobu in Darcis, ki so stregli kremne rezine, vaflje in čokolado. Veliko pozornosti je pritegnila tudi t. i. ''bitka mesarjev'', kjer so pred očmi obiskovalcev mesarji razkosavali prašiče, hkrati pa na žaru pekli meso. Kuharji sicer včasih sploh niso jemali kuponov, ampak so hrano stregli kar zastonj, kar je seveda mogoče pripisati dejstvu, da je med tovrstno klientelo največ potencialnih strank, ki bodo za večerjo v njihovih restavracijah odštele 100 evrov in več.

Vina uvozili iz Francije
Glede na to, da so Belgijci specialisti za pivo (o tem več v enem od naslednjih prispevkov), pa so toliko manj znani po vinih. Ker k izbrani hrani seveda sodi tudi izbrano vino, so zato v goste povabili francoske vinarje, predvsem iz Provanse pa tudi tiste iz največje francoske vinorodne pokrajine Bordeaux. Prav znamenitega bordojca se je letos največ stočilo, kar ni naključje. Nekatera vina iz te regije namreč sloviju po svojem prestižu in seveda astronomskih cenah, kar nekako sovpada z imidžem Culinarie.

Za konec: Culinaria je nedvomno vredna obiska, hrana je vrhunska, prav tako plemenite tekočine takšnih in drugačnih vrst. Primarno je namenjena ljudem z bolj debelimi denarnicami, ki imajo že izkušnje z velikimi krožniki in majhnimi porcijami, čeprav bi uživali tudi tisti, ki radi hodijo v MacDonalds. Pri nas restavracij z Michelinovimi zvezdicami nimamo, prav tako ne takšnih prireditev (vsaj ne v takšnem obsegu), a kakovost in okus slovenske hrane ne zaostajata veliko za belgijsko – z zvezdicami ali brez ...